Jedro

Ker postane materialno pravnomočna le odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), ne more biti ovira, da se ob uveljavitvi novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti, za naprej ne opredeli drugače. Cilj zakonske ureditve je presoja vsebinske pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo spreminjati vzroka invalidnosti, ki je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnih odločbah za naprej, neutemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 7. 2021. Tožnika je s 14. 4. 2021 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu od 1. 5. 2021 dalje priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: lažja fizična dela (brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg) na delovnem mestu, kjer lahko spreminja telesne položaje in brez pogostega pripogibanja, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. O pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila bo odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in da se mu prizna pravica do dela na drugem delu z omejitvami: brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez prisilne drže v križni hrbtenici, brez pripogibanja, brez hoje po neravnem terenu, brez prepogostega dvigovanja rok nad višino ramen, brez premagovanja ovir, brez vsiljenega in hitrega tempa dela, s kombinacijo sedečega in stoječega dela, z možnostjo 5‑minutnega počitka na vsake opravljene pol ure dela ter z možnostjo spreminjanja telesnih položajev, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, le v dopoldanski izmeni, vse od 11. 12. 2020 dalje ter mu od istega dne dalje priznalo vse pravice, ki iz tega izvirajo, vključno s pravico do delnega nadomestila. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka.

2.Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma II. točko sodbe spremeni tako, da ugotovi, da se tožnika s 14. 4. 2021 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, v obeh primerih pa pritožbene stroške šteje za nadaljnje stroške postopka.

3.S tem, ko je sodišče vzrok invalidnosti po 14. 4. 2021 dalje opredelilo kot bolezen in ne več poškodbo pri delu, je napačno uporabilo materialno pravo. Po določbi 126. člena ZPIZ-2 se v primeru poslabšanja že ugotovljenega zdravstvenega stanja invalidnost praviloma nadalje presoja v okviru obstoječega vzroka (poškodbe pri delu), če je bil ta vzrok že prej pravnomočno ugotovljen in priznan. Da je bila tožniku s predhodnimi odločbami invalidnost priznana kot posledica poškodbe pri delu, predstavlja pravno in dejansko izhodišče za nadaljnjo presojo poslabšanja invalidnosti. Ugotovitev sodišča je v nasprotju s preteklimi pravnomočnimi odločbami ZPIZ, ki tožniku izrecno priznavajo pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi posledic poškodbe pri delu in predstavlja neutemeljen odmik. Opredelitev vzroka je bilo pravno odločilno dejstvo, na podlagi katerega je tožnik pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja. Iz obrazložitve sodbe ni razviden razlog, zakaj naj bi prišlo do spremembe vzroka invalidnosti. Čeprav vzrok invalidnosti sam po sebi po stališču VSRS ni vedno predmet materialne pravnomočnosti, to ne pomeni, da lahko izvedenec brez strokovne in pravne obrazložitve samovoljno spremeni že ugotovljen vzrok invalidnosti, zlasti kadar je imel tožnik že priznano invalidnost zaradi poškodbe pri delu in v novem postopku ni podane nobene spremembe dogodkov ali dodatnih zdravstvenih vzrokov, ki bi utemeljevali drugačno razlago nastanka ali poslabšanja invalidnosti. V skladu z načelom varstva pridobljenih pravic in načelom zakonitosti postopka je potrebno zahteve, ki se nanašajo na spremembo vzroka, presojati strožje. Sodišče bi moralo presojati, ali gre za novo zdravstveno stanje, neodvisno od predhodne poškodbe, ali nadaljevanje oziroma poslabšanje obstoječega stanja, ki je že bilo posledica poškodbe pri delu. Ker se tožnikovo zdravstveno stanje ni spremenilo v smislu pojava novega vzroka, ki bi za naprej spremenil vzrok invalidnosti, temveč gre po vsebini sodeč za poslabšanje obstoječih težav (v okviru istega predhodnega vzroka), bi morala biti invalidnost še naprej obravnavana kot posledica prvotno ugotovljene poškodbe pri delu. Tožnik v tožbi poslabšanja ni utemeljeval iz drugega vzroka invalidnosti, temveč je v svoji zahtevi izrecno navedel, da predlaga zgolj priznanje dodatnih omejitev pri delu, ker se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. S tem je želel zgolj nadaljevati že priznano pravico, ne pa zahtevati nove pravice, na podlagi povsem drugega dejanskega in pravnega stanja. Neutemeljeno je preoblikovanje vzroka invalidnosti iz 100 % poškodbe pri delu v 100 % bolezen, kot da gre za dva popolnoma različna primera. Če bi sodišče hipotetično ugotovilo, da se je s potekom časa deloma spremenil vplivni dejavnik in opredelilo razmerje med posledico poškodbe pri delu in novonastalo boleznijo, bi bilo še razumljivo, vendar pa gre v tem primeru za drugačen položaj, ko je prvostopno sodišče odločilo, da gre v celoti in že od začetka za posledice bolezni. Iz dokumentacije izhaja, da so nekateri sodni izvedenci v preteklih postopkih izrecno ugotovili, da gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu. V skladu z odločbo ZPIZ je bil tožnik napoten na poklicno rehabilitacijo z namenom, da se mu ob ugotovljenih omejitvah zaradi poškodbe pri delu omogoči delo na drugem ustreznem delovnem mestu, ki mu ni bila zagotovljena. Njegovo zdravstveno stanje se je postopoma poslabševalo, kar je bilo neposredno povezano z nadaljevanjem neustreznega dela in odsotnostjo konkretnih prilagoditev s strani delodajalca. Tožnik v aktualnem postopku od toženca ni uveljavljal spremembe vzroka invalidnosti, temveč zahteval priznanje dodatnih omejitev. Poslabšanje obstoječega stanja ne pomeni novega vzroka, temveč je podlaga za revizijo obstoječih pravic in morebitno stopnjevanje ukrepov varstva, kot so dodatne omejitve ali višja kategorija invalidnosti. Neutemeljena je ugotovitev, da naj bi tožnik po novem postal invalid zaradi posledic bolezni, čeprav ni skozi čas in potek zdravljenja razvil nobene bolezni, ki bi deloma prispevala k sedanjemu vzroku njegove nove invalidnosti. Takšno stališče temelji na formalni razlagi izvedenskega mnenja, ki ni celovito strokovno obrazloženo, niti usklajeno z dejstvi iz spisa. Izvedensko mnenje ni podalo jasnega strokovnega odgovora, zakaj bi bil tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno, 30 ur tedensko namesto vtoževanih 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ni pojasnila, zakaj sodišče meni, da je prav mnenje tega izvedenca pravilno, medtem ko mnenja prejšnjih izvedencev, ki so kot vzrok ugotavljali poškodbo pri delu, niso veljavna ali relevantna. Kršena je pravica do obrazloženosti sodne odločbe. Takšno ravnanje predstavlja preobrat v dejanskem in pravnem stanju in odpira vprašanje pravne varnosti. Glede na navedeno pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom za pridobitev novega izvedenskega mnenja ali se sodba razveljavi v delu, v katerem je kot vzrok invalidnosti po 14. 4. 2021 opredeljena bolezen in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožbi navaja tožnik.

5.Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanje dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 7. 2021, s katero je bilo odločeno, da je tožnik skladno z odločbo z dne 15. 9. 2014 še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v nespremenjeni obliki in da stroškov postopka ni.

6.Sodišče se je pravilno oprlo na določbo 63. člena ZPIZ-2 v zvezi z določbo 66. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje poškodbo pri delu. V pritožbeni obravnavi ostaja v okviru III. kategorije invalidnosti sporen vzrok priznane invalidnosti tožnika.

7.Postopek je sodišče vodilo kontradiktorno. Vsaki stranki je omogočilo navajati dejstva, dokaze in pravna nadziranja, opredelitev do navedb nasprotne stranke, sodelovanje v postopku, vključno s postavljanjem vprašanj izvedencev in se izjaviti o rezultatih dokazovanj ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki je vplivalo na odločitev sodišča. Sodišče mora izvesti predlagane dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, še zlasti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Mora pa zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti, kar je razvidno v 3. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo korekten dokazni postopek in izdalo meritorno sodbo z vsemi potrebnimi razlogi.

8.Nosilni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče poslabšanje invalidnosti, upoštevajoč določbe 126. člena ZPIZ-2 in načela materialne resnice po ZUP ugotavljati zgolj v okviru pravnomočno določenega vzroka pri tožniku, je zmoten. Po uveljavljenem stališču Vrhovnega sodišča RS pravnomočna odločba ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti, kot ugotavlja sodišče, in da zato nobenemu od teh ni mogoče več odločati. Predhodne upravne odločbe so res postale pravnomočne, vendar pa odločitev sodišča v tem sporu ne posega v vsebino predhodnih pravnomočnih odločb, temveč v vsebino nove izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 8. 11. 2021 v zvezi z 12. 7. 2021, ki jo je izdal toženec ob podaji zadnjega predloga osebnega zdravnika z dne 18. 12. 2020. Ker postane materialno pravnomočna le odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), ne more biti ovira, da se ob uveljavitvi novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti, za naprej ne opredeli drugače. Cilj zakonske ureditve je presoja vsebinske pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo spreminjati vzroka invalidnosti, ki je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnih odločbah za naprej, neutemeljen. Da gre pri tožniku dejansko za degenerativne spremembe, ki so bolezenske vzročnosti in ne posledice poškodbe pri delu iz leta 2007, so se izrecno opredelili v tem sporu imenovani sodni izvedenci, ki so ugotovili, da gre pri tožniku za diagnoze degeneracije medvretenčne ploščice med petim ledvenim in prvim križnim vretencem, kronično bolečino v predelu ledvenokrižne regije in po desni spodnji okončini, degenerativne spremembe na vratni hrbtenici in kronične bolečine v vratnem delu hrbtenice in po levi zgornji okončini.

10.Zaradi vztrajajočih tožnikovih pripomb in nezadovoljstva s podanim izvedenskim mnenjem je sodišče, kljub pisnemu izvedenskemu mnenju, dopolnitvi izvedenskega organa in zaslišanju članice izvedenskega organa imenovalo, dodatno še izvedenca ortopeda, ki ga je še zaslišalo. Na ta način je odpravilo morebitne nejasnosti. Tudi po pritožbeni oceni ne gre za nekritično spreminjanje izvedenskega mnenja, kar naj bi izkazovalo nestrokovnost imenovanih izvedencev, saj skozi celotno obrazložitev sodišče pojasnjuje in v 22. točki poda pravilno vrednostno oceno izvedenskih mnenj o vzroku tožnikove preostale delovne zmožnosti, ki tvori podlago odločitve.

11.Že na sprenevedanje ob obširni obrazložitvi prvostopenjske sodbe meji očitek, da bi bilo zadoščeno standardu obrazložitve glede spremembe opredelitve vzroka invalidnosti. Sodišče se je razreševanju tega spornega vprašanja posvetilo skozi cel dokazni postopek. Z različnimi izvedenci je ugotavljalo ali obstoji strokovno utemeljena podlaga za spremenjeno vzročnost. Ključno je, da je bilo šele pri pregledu dodatno pridobljene medicinske dokumentacije mogoče ugotoviti časovno zaporedje in vzročno povezanost poteka bolezni pri tožniku. Pri tožniku gre, upoštevajoč izvedovanje izvedenskega organa za dve vzporedni zdravstveni dogajanji. Poškodba pri delu leta 2007 po vseh izvidih ne more pustiti nobenih kroničnih posledic na zdravju in ne zahteva invalidnosti. To je pojasnil tudi sodni izvedenec ortopedije dr. A. A., ki opozarja, da tudi mehanizem poškodbe potrjuje, da v delovni nezgodi ni prišlo do poškodbe ledvenokrižne hrbtenice. Iz izvida urgentne kirurške ambulante z dne 3. 12. 2007 izhaja, da je tožnik pri delovni nezgodi utrpel poškodbe ledvene hrbtenice, kot je bilo kasneje zmotno povzeto skozi različne izvide, temveč zgolj za nateg vratnih mišic in udarnino desne rame na nadlahti in podlahti, kar potrjuje tudi opis delovne nezgode v prijavi poškodbe pri delu.

12.Na pregledu v urgentni ambulanti v SB B. 3. 12. 2007 so zapisali, da tožnik navaja ob pregledu glavobol, bolečine v vratu, predelu desnega ramena in desne zgornje okončine brez nevroloških izpadov, vratne mišice so bile napete in gibljivost boleča v skrajnih legah. Drugih poškodb v izvidu kot na desni rami in desni nadlahti v izvidu ni opisanih. O morebitni poškodbi ledvenokrižne hrbtenice ni bilo nobenega zapisa. Prvi zapis v zdravstvenem kartonu IOZ o tožnikovih težavah z ledveno hrbtenico je zabeležen šele 16. 1. 2008. Zaradi "desnostranske lumboishialgije" je bil tožnik napoten na RTG slikanje ledvenokrižne hrbtenice. Objektivna slikovna diagnostika RTG in MR ledvenokrižne hrbtenice, ki je bila opravljena večkrat pri tožniku ni nikoli pokazala nobenega znaka poškodbe, ne na skeletu ne na mehkih tkivih. Ugotovljene so bile izključno degenerativne spremembe na hrbtenici, ki ne nastanejo po akutni poškodbi in niso posledica enkratne poškodbe, temveč nastajajo postopoma več let in so posledica staranja. Nanje pa lahko vplivajo tudi dolgotrajne obremenitve hrbtenice in bolezni hrbtenice. Pri tožniku je na MR vidna izključno primarna degenerativna sprememba na kosteh z izrastkih in na medvretenčnih ploščicah, najbolj izrazito med petim ledvenim in prvim križnim vretencem. Ploščica je bila spremenjeno dehidrirana, kar je faza degenerativnih sprememb, ki jih ne povzroča enkratna poškodba. Ugotovljene so bile tudi degenerativne spremembe v vratni hrbtenici, ki povzročajo kronični bolečinski sindrom z bolečinami v vratnem delu hrbtenice, ki se širijo v levo zgornjo okončino. Pri tožniku vidne degenerativne spremembe na MR, so kronično progresivno obolenje. Če bi tožnik pri delovni nezgodi 3. 12. 2007 utrpel poškodbo ledvenokrižne hrbtenice, bi prišlo do takojšnjih akutnih bolečin ob nezgodi in ne šele do kasnejšega razvoja teh bolečin.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedovanje ni podalo niti jasnega strokovnega odgovora, zakaj je bil tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno, 30 ur tedensko namesto vtoževanih 4 ur dnevno, 20 ur tedensko. Že izvedenski organ je ugotovil, da bi bilo potrebno o vplivu kroničnega bolečinskega sindroma in trajne somatoforne bolečinske motnje na tožnikovo delazmožnost potrebna celostna obravnava na inštitutu C. (vključno z zdravljenjem). Šele po končani obravnavi na inštitutu C. bo mogoče reči, ali je delovna zmožnost tožnika trajno zmanjšana in so potrebne pridobitve dodatnih poklicnih kvalifikacij. Ker kronična bolečina pomembno prispeva k omejeni delazmožnosti tožnika, ta ob stvarnih razbremenitvah potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa. Priznane stvarne razbremenitve sledijo cilju razbremenitve ledvene hrbtenice, ker gre za mladega zavarovanca, ki bi ga popolna delovna invalidnost popolnoma osamila in ga potisnila v začarani krog bolečine. Tudi specialist fizikalne medicine in rehabilitacij na inštitutu C. je kroničnobolečinski sindrom pri tožniku opredelil kot posledico neuspešne operacije hrbta (FBSS).

14.Sodišče se je opredelilo tudi do diskrepance, na katero opozarja tožnik v pritožbi, da so se ostali lečeči specialisti opredelili za poškodbo pri delu. V okviru presoje začasne nezmožnosti za delo sta sodna izvedenca D. D. in E. E. povzemala ugotovitev o poškodbi pri delu, ob omejeni medicinski dokumentaciji, brez celotne medicinske in delovne dokumentacije. Po pojasnilu, v tem sporu imenovanih izvedencev, je v predhodnih postopkih očitno prišlo do napačnega povzemanja in mešanja anamneze s strani strokovnega delavca, ki je izpolnjeval obrazec prijave poškodbe pri delu. Razločiti je potrebno anamnestične podatke kot povzemanje zavarovančevih izjav ter opredeljen klinični status, ki predstavlja ugotovitve lečečih specialistov.

15.Upoštevajoč obrazloženo ni mogoče slediti niti tožnikovemu zatrjevanju, da v postopku ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar ni bilo podlage za spreminjanje vzroka ugotovljene invalidnosti.

16.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, sam nosi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Poškodbe pri delu.

2Oziroma v tej povezavi o novih pravicah.

3Presojana je bila odločitev toženca, da je tožnik še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti v nespremenjeni obliki zaradi posledic poškodbe po odločbi z dne 15. 9. 2014.

4Medicine dela prometa in športa in ortopeda.

5Tožniku je bila kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti, po končani poklicni rehabilitaciji priznana pravica do premestitve na drugo delo geotehnik z omejitvami (delo, pri katerem se giba v ledvenokrižni hrbtenici le v okviru ergonomskih kotov, pri katerem so takšni gibi le občasni, premeščanje bremena do največ 10 kg, ki se lahko opravlja le občasno do 1/3 delovnega časa nekontinuirano v prisilni drži ledvenokrižne hrbtenice, s polnim delovnim časom od 9. 9. 2014 dalje posledica poškodbe pri delu).

6Ctlsh z dne 16. 8. 2018.

7Nezadostna zatrditev segmenta.

8Spondilodeza s transpedikularno fiksacijo in intrakorporalno dezo.

9CT 10. 11. 2020 in MR 17. 11. 2020.

10V obdobju od 2015 do 2021.

11Pri tožniku tudi ni prišlo do zasutja premoga, temveč zgolj do odkrušitve količine premoga, stropa.

12Ta zaključek potrjuje tudi ugotovitev operaterja, da pri tožniku ugotovljena razvojna anomalija (spondiloza) ni tako redka in nastane v času razvoja oziroma rasti kosti, ki začnejo povzročati težave v kasnejših letih.

13Šest tednov kasneje do prvega zapisa 16. 1. 2008.

14Običajno so bolečine po poškodbi in operativnem zdravljenju akutne narave, na prehod iz akutne faze v kronično bolečino pa vplivajo tudi drugi dejavniki.

15Izvedenskega organa in sodnega izvedenca ortopeda.