Jedro

Stroški se odmerjajo od vrednosti spora v trenutku, ko nastanejo, in ne od vrednosti spora v trenutku odločanja sodiščaa. Pri odmeri se torej do spremembe vrednosti spornega predmeta upošteva prvotna vrednost, od spremembe dalje pa nova vrednost spornega predmeta.

Kadar je prvi narok za glavno obravnavo izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka, že priznana postavka za prvi narok za glavno obravnavo vsebuje tudi postavko za pripravljalni narok, ki se v takšnem primeru ne upošteva kot samostojna storitev.

Za sodišče bi bila obvezna razlaga Odvetniške tarife zavezujoča le, če bi bila objavljena v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje.

Izrek

I.Pritožba druge in tretje tožene stranke se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Druga in tretja tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti pravdne stroške prve, četrte, pete, šeste in sedme tožene stranke v višini 8.675,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka do plačila (I. točka izreka sklepa), in da je dolžna v 15 dneh povrniti pravdne stroške druge in tretje tožene stranke v višini 4.272,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta druga in tretja tožena stranka A. A. in B. B. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sklepa tako, da se jima prizna 5000 točk več, povečano za 10 % za zastopanje dveh strank ter za 2 % materialne stroške, kar skupaj znese 5.610 točk oziroma 3.366,00 EUR več. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V predmetni zadevi je tožeča stranka zoper tožene stranke vložila tožbo zaradi plačila odškodnine v znesku 76.866,24 EUR, z vlogo z dne 26. 4. 2023 pa je predlagala spremembo tožbe in znesek zahtevane odškodnine zvišala na 384.331,24 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 11. 9. 2023, ki sta postala pravnomočna 21. 10. 2023, dovolilo spremembo tožbe in tožbeni zahtevek zavrnilo, hkrati pa je skladno s četrtim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tako odločalo o višini stroškov toženih strank.

6.Drugi in tretji toženi stranki je sodišče priznalo stroške v skupni višini 4.272,24 EUR, kar zajema 1.100 točk za sestavo odgovora na tožbo z dne 27. 12. 2021 po 1. točki tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 1.100 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2023 po 1. točki tar. št. 20 OT, 1.800 točk za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2023 po 2. točki tar. št. 20 OT in 2.400 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 11. 9. 2023 po 1. točki tar. št. 21 OT, vse povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank po prvem odstavku 7. člena OT in za materialne stroške (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk). V zvezi z višino odmere nagrade za posamezne vloge in procesna dejanja je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kot podlago za določitev osnovne vrednosti storitve za čas do 25. 4. 2023 upoštevalo vrednost spornega predmeta po tožbi v znesku 76.866,24 EUR (pri tem znesku osnovna vrednost storitve znaša 1.100 točk), za čas od 26. 4. 2023 dalje pa vrednost spornega predmeta po spremembi tožbe v znesku 384.331,24 EUR (pri tem znesku osnovna vrednost storitve znaša 2.400 točk).

7.Druga in tretja tožena stranka v pritožbi uveljavljata, da je sodišče na ta način zmotno uporabilo materialno pravo in jima višino točk za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo priznalo glede na napačno vrednost spornega predmeta. Menita, da je sodišče pri odločanju o stroških postopka vezano na vrednost spornega predmeta v času odločanja, to je v času izdaje sodbe, takrat pa je znašala 384.331,24 EUR, kar pomeni, da bi jima moralo sodišče za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo priznati dvakrat po 2.400 točk, povečano za 10 % za zastopanje dveh strank in materialne stroške, in ne zgolj 1.100 točk. Navajata, da je sodišče pri odločanju zmotno upoštevalo vrednost spornega predmeta glede na posamezno fazo postopka, kar je v nasprotju z obstoječo prakso, saj so stranke za posamezno opravilo upravičene do višine točk glede na vrednost spornega predmeta v času odločanja, ne pa glede na vrednost spornega predmeta v času samega opravila.

8.Takim navedbam ni mogoče slediti. Stroški se namreč odmerjajo od vrednosti spora v trenutku, ko nastanejo, torej v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje, in ne od vrednosti spora, kakršna je v trenutku odločanja sodišča, kot zmotno meni pritožba. Povedano drugače, pri odmeri se do spremembe vrednosti spornega predmeta upošteva prvotna vrednost, od spremembe dalje pa nova vrednost spornega predmeta, kar v konkretnem primeru pomeni, da se stroški vlog in procesnih dejanj do spremembe tožbe 26. 4. 2023 vrednotijo glede na vrednost spornega predmeta 76.866,24 EUR, od tega trenutka dalje pa glede na novo, spremenjeno vrednost spornega predmeta 384.331,24 EUR. Tako izhodišče, ki mu je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo, izhaja iz ustaljene sodne prakse1, judikatov, iz katerih naj bi po pritožbenih navedbah izhajala drugačna obstoječa praksa, pa pritožba konkretno ne navaja. Sodišče je ob pojasnjenem nagrado in stroške za sestavo odgovora na tožbo in sestavo prve pripravljalne vloge, ki sta bila vložena pred spremembo tožbe, pravilno določilo od vrednosti spornega predmeta 76.866,24 EUR v višini dvakrat po 1.100 točk in so pritožbene zahteve po odmeri teh nagrad v višini dvakrat po 2.400 točk neutemeljene.

9.Pritožba odločitev izpodbija tudi v delu, v katerem sodišče drugi in tretji toženi stranki ni priznalo posebne nagrade za pripravljalni narok. Sodišče je zavrnitev tega dela stroškovnega zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je pripravljalnemu naroku takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo, pritožba pa meni, da je taka odločitev v nasprotju z obvezno razlago odvetniške tarife z dne 10. 4. 2019, ki jo je zavzela Odvetniška zbornica Slovenije in po kateri je nepravilno tolmačenje, da se pripravljalni narok pri obračunu ne priznava v primerih, ko gre za narok, združen s prvim narokom za glavno obravnavo. Zahteva dodatno odmero 2.400 točk za pripravljalni narok, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank ter za 2 % materialne stroške.

10.Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Po 2. točki tar. št. 21 OT namreč nagrada v višini 50 % nagrade iz tarifne številke 19 odvetniku pripada le za pripravljalni narok, ki mu ni sledil prvi narok. Kadar pa je prvi narok za glavno obravnavo izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka, kakršna je situacija tudi v obravnavani zadevi, že priznana postavka 2.400 točk za prvi narok za glavno obravnavo vsebuje tudi postavko za pripravljalni narok, ki se v takšnem primeru ne upošteva kot samostojna storitev, za katero bi bila predvidena posebna nagrada.2 Obvezne razlage Odvetniške tarife, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 11. 6. 2019 sprejel na podlagi prvega odstavka 42. in 43. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), 8. točke 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in prvega odstavka 19. člena OT in na katero se sklicuje pritožba, sodišče ni dolžno upoštevati. Za sodišče bi bila namreč ta razlaga zavezujoča le, če bi bila (enako kot OT) objavljena v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv).3 Pritožbeni zahtevi po odmeri nagrade še posebej za pripravljalni narok v višini 2.400 točk ob pojasnjenem ni mogoče slediti.

1

2

3

11.Sodišče prve stopnje je stroškovni zahtevek druge in tretje tožene stranke zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na sestanek s stranko in prevzem pooblastila, saj je nagrada za ta opravila zajeta v nagradi za vloge. Priznalo tudi ni priglašene urnine za narok, saj je trajal manj kot eno uro, ter DDV, saj pooblaščenec ni zavezanec za plačilo DDV. Prav tako sodišče posameznih nagrad ni priznalo v dvojnem znesku za vsako stranko posebej, kot je bilo priglašeno v stroškovniku, temveč je priznalo eno nagrado, ki jo je skladno s prvim odstavkom 7. člena OT ustrezno zvišalo zaradi zastopanja dveh strank. V tem delu pritožba ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi navedenih stroškovnih postavk materialnopravno pravilna.

12.Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo druge in tretje tožene stranke zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13.Druga in tretja tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).