Jedro

Glede na to, da je po zakonu lahko tožnik zgolj oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, drugotožnik v tem postopku nima procesne legitimacije za sprožanje upravnega spora.

Tožnik je že na inšpekcijskem pregledu dne 25. 11. 2011 inšpektorja seznanil z dejstvom, da ni več lastnik predmetne nepremičnine, ker jo je pred nekaj meseci podaril sinu. Kljub temu, da je bila pri predmetni nepremičnini že od 10. 8. 2011, torej že v času izdaje izpodbijane odločbe, vpisana plomba, iz katere je bilo razvidno, da je bil vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice (kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 2. 2. 2012, ki je v upravnem spisu), kar bi potrjevalo tožnikovo navedbo o prenosu lastništva na predmetni nepremičnini, se upravni organ prve stopnje s to navedbo ni ukvarjal, upravni organ druge stopnje pa je napačno ugotovil, da kaj takega iz zemljiške knjige ne izhaja.

Izrek

I. Tožba A.A. se zavrže. II. Tožbi B.A. se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-3731/2011 z dne 31. 1. 2012 so odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo prvemu tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje prizidka navedenih dimenzij ob vzhodni strani stanovanjske stavbe z naslovom ..., v katastru stavb označene s številko stavbe 61 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da mora do 1. 7. 2012 ustaviti njegovo nadaljnjo gradnjo, ga odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V 2. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 4. in 5. točko izreka je bilo ugotovljeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroškov postopka ni bilo.

V obrazložitvi toženka navaja, da je tožnik kot investitor leta 1983 ob vzhodni strani stanovanjske stavbe z naslovom ..., zgradil predmetni prizidek, ki obsega delno okopano pritličje, nadstropje in podstrešje pod dvokapno streho. V pritličju je garaža, ki trenutno služi predvsem kot drvarnica in kurilnica, v nadstropju so bivalni prostori (dve sobi), podstrešje pa je namenjeno shranjevanju sena. Ugotavlja je, da je že leta 1983 obstajala obveznost investitorja, da pred začetkom gradnje pridobi ustrezno upravno dovoljenje. Pri tem se sklicuje na Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 26/67 in naslednji) in Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji). Glede na značilnosti obravnavane gradnje ugotavlja, da ta obveznost obstaja še danes. Ker tožnik z ustreznim upravnim dovoljenjem ne razpolaga, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar mu je izrekel inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Zavrača ugovore, da izpodbijana odločba ni izdana zoper pravo osebo in da je bila hiša dograjena že okoli leta 1962 ter se pri tem sklicuje na zemljiškoknjižno stanje in na tožnikove izjave na zaslišanju.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da prvotožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil več lastnik predmetne nepremičnine, pač sta bila to drugotožnik in C.C. Toženka je bistveno kršila določbe postopka, saj v postopku niso sodelovale osebe, ki bi v njem morale sodelovati. V tem delu je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega pa odločba navaja zgolj številko stavbe in ne parcelne številke ali drugih označb, ki so nujno potrebne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in izvršljivost odločbe. Izpodbijata ugotovitev toženke, da je bila gradnja prizidka opravljena v letu 1983. Menita, da prvotožnik, ki je star 83 let in je doživel možgansko krvavitev, na zaslišanju inšpektorju ni in tudi ne bi mogel povedati kaj takega. Dejstvo je, da se hiša na zahodno stran ni nikoli širila, res pa se je ob obnovi okrog leta 1962 razširila proti vzhodu. Prvotožnik se ne spominja ali mu je bil zapisnik prebran, zagotovo pa ne bi podpisal takšne izjave, kot je zapisana v zapisniku. Gre za nesporazum ali napačno razlago in zapis tega, kar je prvotožnik izpovedal. Prvotožnik je sicer leta 1983 res obnavljal hišo, vendar je ni dozidal. Da je bil objekt leta 1983 že zgrajen in da se je uporabljal že pred tem, pa lahko pojasnijo priče, ki so opravljale notranja obnovitvena dela, in sicer D.D., ki je delal notranje omete in tlake, E.E., ki je delal električno inštalacijo, F.F., ki je delal centralno ogrevanje, in G.G., ki je tudi delal notranje omete. Nesmiselna pa je odločba tudi v delu, v katerem govori o dolžnosti ustavitve gradnje, saj investitor ni počel ničesar takega, kar bi pomenilo gradnjo, niti ni pokazal namena ali pripravljenosti za kakršnokoli nelegalno gradnjo. Šlo je za preuranjeno odločitev, pri tem pa niso bili upoštevani zemljiškoknjižni podatki o lastninski pravici na navedeni nepremični, s čimer je bilo onemogočeno sodelovanje solastnikov v postopku. Drugotožnik se je zato odločil, da kot zemljiškoknjižni lastnik in zainteresirana stranka skupaj s prvotožnikom vloži tožbo. Predlagata, naj se izpodbijana odločba odpravi, zadeva pa vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

K I. točki izreka Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so oziroma niso podane nekatere okoliščine oziroma lastnosti, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), oziroma tkim. procesne predpostavke. V smislu citiranega zakona je zato treba v predhodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je procesna legitimacija tožnika. Priznanje položaja tožeče stranke ureja ZUS-1 v 17. členu. Po prvem odstavku omenjenega člena je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

V obravnavani zadevi je izpodbijana inšpekcijska odločba zaradi nedovoljene gradnje. V zadevi ni sporno, da drugotožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki se glasi na prvega tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, ni sodeloval niti kot stranka, niti kot stranski udeleženec. To izhaja tudi iz upravnih spisov.

Glede na to, da je po zakonu lahko tožnik zgolj oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, drugotožnik v tem postopku nima procesne legitimacije za sprožanje upravnega spora. Če pa drugotožnik meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegovo pravico ter da bi mu morala biti dana pravica do sodelovanja v postopku izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, bi moral položaj stranke doseči v tem postopku, bodisi z zahtevo za priznanje lastnosti stranke ali stranskega udeleženca med tekom postopka na prvi stopnji, bodisi z vložitvijo pritožbe zoper izpodbijani sklep. Tak položaj bi lahko dosegel tudi na podlagi izrednih pravnih sredstev (9. točka prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Ker torej drugo tožnik ne izpolnjuje procesne predpostavke po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče njegovo tožbo zavrglo.

K II. točki izreka: Pravna podlaga za izpodbijani inšpekcijski ukrep je določena v 152. členu ZGO-1. Ta določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Navedena določba ne določa izrecno, kdo je v primeru nelegalne gradnje inšpekcijski zavezanec za ustavitev gradnje in odstranitev nelegalno zgrajenega objekta. Po naravi stvari je inšpekcijski zavezanec iz navedene določbe ZGO-1 praviloma investitor, to je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja (4.1 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Upravnosodna praksa pa se je že večkrat postavila na stališče (ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Up 786/2001, I Up 1132/2002 in X Ips 113/2001), da s prenosom lastninske pravice na zgrajenem objektu oziroma objektu, ki se gradi, na novega lastnika objekta preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj tako preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje. Zato je v primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik že na inšpekcijskem pregledu dne 25. 11. 2011 inšpektorja seznanil z dejstvom, da ni več lastnik predmetne nepremičnine, ker jo je pred nekaj meseci podaril sinu. Kljub temu, da je bila pri predmetni nepremičnini že od 10. 8. 2011, torej že v času izdaje izpodbijane odločbe, vpisana plomba, iz katere je bilo razvidno, da je bil vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice (kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 2. 2. 2012, ki je v upravnem spisu), kar bi potrjevalo tožnikovo navedbo o prenosu lastništva na predmetni nepremičnini, se upravni organ prve stopnje s to navedbo ni ukvarjal, upravni organ druge stopnje pa je napačno ugotovil, da kaj takega iz zemljiške knjige ne izhaja. Po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi namreč vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje glede lastništva predmetne nepremičnine nepopolno ugotovljeno.

Ker je ugotovitev dejanskega stanja glede lastništva spornega objekta v obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje prenos lastninske pravice na zgrajenem objektu, glede na navedeno stališče bistveno za ugotovitev inšpekcijskega zavezanca, to pa je bilo v obravnavanem primeru nepopolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) že iz tega razloga in ni presojalo ostalih tožbenih navedb. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotoviti pravo dejansko stanje glede lastništva sporne nepremičnine, pri tem pa glede inšpekcijskega zavezanca upoštevati stališče, ki izhaja iz te sodbe.