Jedro

Ker v tej fazi postopka še ni verjetno izkazan obstoj zatrjevanih terjatev tožeče stranke do toženih strank, ni podan že osnovni predpogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, in sicer, da se dolžnici prvotožene stranke, notarki A.A. iz B., prepoveduje izplačilo zneska 750.000,00 EUR, ki ga je na podlagi fiduciarne pogodbe z dne 15. 12. 2016 na njen fiduciarni transakcijski račun dne 20. 12. 2016 deponirala družba C. mbH iz Republike Avstrije, prvotoženi stranki; da v primeru, če dolžnica prvotožene stranke kakorkoli krši začasno odredbo, se ji izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR in v tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa sodišče izda nov sklep, s katerim določi dolžnici prvotožene stranke novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če ponovno krši začasno odredbo in tako sodišče ravna dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR; da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi in ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sklep tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke po izdaji predlagane začasne odredbe, toženim strankam pa v plačilo naloži potrebne stroške tožeče stranke. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer ni izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve ter zaključilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je bilo nakazilo dne 6. 6. 2016 izvršeno, prav tako tudi, da so bili računi v skupnem znesku 20.905,92 EUR plačani, da pa ni verjetno izkazala okoliščine, da prvotoženec ni bil upravičen odrediti tovrstnega nakazila in izplačila, kakor tudi, da ni verjetno izkazala, da bi se prvotoženec v kritičnem obdobju neupravičeno predstavlja za zakonitega zastopnika tožene stranke in da za nobeno plačilo ni obstajala niti pravna niti dejanska podlaga. Pritožba takšnim zaključkom sodišča prve stopnje nasprotuje in meni, da je že iz listin v spisu mogoče z gotovostjo ugotoviti dejstva, ki se nanašajo na prvotoženca, glede katerega je bila predlagana izdaja začasne odredbe. Navaja, da zgolj dejstvo, da je bil prvotoženec v kritičnem času vpisan v sodni register kot direktor tožeče stranke, še ne pomeni samo po sebi, da gre za upravičenega zakonitega zastopnika. Sam prvotoženec glede upravičenosti za zastopanje nikakor ni mogel biti v dobri veri, prav tako pa tudi ne ostali toženi stranki. Pritožba zatrjuje, da je potrebno presojati ravnanje prvotoženca v zvezi z računi, ki so bili plačani v obdobju od meseca aprila 2016 do junija 2016 in se nanašajo na storitve, ki so bile opravljene za prvotoženca kot fizično osebo in ne v svojstvu direktorja tožeče stranke. Meni, da je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terajtve v delu, ki se nanaša na plačane račune, da so bile storitve opravljene za prvotoženca kot fizično osebo in da se je prvotoženec zavedal poteka svojega mandata in tako ni mogel in ni smel naročati oprave storitev za tožečo stranko brez njenega soglasja. Meni, da obstoji tudi terjatev tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo oziroma nakazilo z dne 6. 6. 2016, saj prvotoženec ni razpolagal z nobeno veljavno terjatvijo napram tožeči stranki. Pritožba meni, da je v celoti izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, v zvezi z očitkom sodišča glede prevelikega obsega predlagane začasne odredbe pa izpostavlja, da lahko sodišče v slednjega poseže in lahko tožeči stranki ugodi v manjšem obsegu, kot je predlagana. V ponovnem odločanju glede izdaje predlagane začasne odredbe pa meni, da bo sodišče moralo ugotoviti tudi obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj je v podanem predlogu tožeča stranka povsem določno navedla okoliščine, ki dokazujejo, da prvotoženec (odplačno in neodplačno) odtujuje svoje premoženje, slednje pa je izkazala tudi s predloženimi listinami. Tako je izkazala aktivno delovanje prvotoženca v smeri zmanjšanja njegovega premoženja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve za znesek 750.000,00 EUR, čeprav znaša terjatev, ki jo tožeča stranka terja od drugotožene stranke v postopku pred naslovnim sodiščem 26.913,74 EUR, pri čemer tožeča stranka ni z ničemer dokazala obstoja verjetnosti terjatve do drugotožene stranke, saj je za nakazilo drugotoženi stranki obstajala pravna podlaga. Pravna podlaga za izplačilo odpravnine in akontacije plače drugotoženi stranki je sklenjena pogodba o zaposlitvi, zaradi česar je bilo denarno nakazilo povsem utemeljeno in upravičeno.

4. Tretjetožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve za znesek 750.000,00 EUR, čeprav znaša terjatev, ki jo tožeča stranka terja od tretjetožene stranke v postopku pred naslovnim sodiščem bistveno manj in sicer v znesku 4.085,63 EUR. Glede na navedeno meni, da nerazumno presega vrednost domnevne terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje od tretjetožene stranke. Zatrjuje, da tožeča stranka ni v ničemer dokazala verjetnosti obstoja terjatve do tretjetožene stranke, saj je za nakazilo tretjetoženi stranki obstajala pravna podlaga in sicer je tretjetoženi stranki dne 3. 6. 2016 prenehalo delovno razmerja pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem datumom je bila tudi tretjetožena stranka odjavljena iz vseh zavarovanj. Glede na način prenehanja pogodbe o zaposlitvi je bila upravičena tudi do odpravnine ter do denarnega povračila namesto odpovednega roka. Pravna podlaga za izplačilo, ki ga je tretjetožena stranka prejela dne 6. 6. 2016 (odpravnina, denarno povračilo namesto odpovednega roka, akontacija plače za mesec maj 2016 in del plače za mesec junij 2016), je sklenjena pogodba o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka in nakazilo je izvedla tožeča stranka, tretjetožena stranka pa z nakazilom ni imela ničesar. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Neutemeljeno pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma je potrebno poudariti, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je tožeča stranka svoje trditve v celoti dokazala, temveč le ugotavlja, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, in v kolikor je odgovor pozitiven, ali je za verjetno izkazala nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2006 s spremembami, ZDSS-1) namreč določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se je izpodbijani sklep lahko oprl le na navedbe v tožbi ter predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 10. 1. 2017 in na listine, ki jih je tožeča stranka predložila sodišču prve stopnje ob predlogu za izdajo začasne odredbe.

8. Tožeča stranka je za zavarovanje vtoževane terjatve predlagala izdajo začasne odredbe v vsebini, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Ta predlog za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki je po svoji naravi denarna terjatev, pa je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, saj za njeno izdajo niso bili podani pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji; ZIZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tej fazi postopka še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper tožene stranke. Tožeča stranka verjetnost obstoja terjatve v znesku 170.767,92 EUR izkazuje z zatrjevanjem, da je bil navedeni znesek izplačan tožencem iz sredstev tožeče stranke na podlagi pisne odredbe prvega toženca, ki jo je 6. 6. 2016 finančni knjigovodkinji tožeče stranke kot vodji finančno računovodske službe izročila druga toženka z dodatnim navodilom, naj navedena plačila realizira okrog 9. ure, kar naj bi ta tudi storila. Znesek 20.905,92 EUR pa naj bi predstavljal vsoto potrjenih in likvidiranih računov, katerih plačilo naj bi prvotoženec neupravičeno odredil finančni službi tožeče stranke, saj naj bi šlo za storitve, ki so jih izdajatelji računov opravili za prvotoženca kot fizično osebo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je bilo nakazilo dne 6. 6. 2016 izvršeno, kakor tudi, da so bili računi v skupnem znesku 20.905,92 EUR verjetno plačani iz sredstev tožeče stranke, vendar pa ni verjetno izkazala okoliščine, da prvotoženec ni bil upravičen odrediti tovrstnega izplačila. Kot izhaja iz izpisa sodnega/poslovnega registra z dne 21. 7. 2016 (B6) je bil prvotoženec vpisan v sodni register kot direktor tožeče stranke in je v času opravljanja nakazil nastopal v funkciji direktorja in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka še ni verjetno izkazala, da bi se prvotoženec v času podaje odredbe neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika tožeče stranke in da posledično za nobenega od navedenih plačil ni obstajala niti pravna niti dejanska podlaga, zaradi česar naj bi bili toženci za navedene zneske neupravičeno obogateni. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da še ni verjetno izkazan obstoj zatrjevanih terjatev tožeče stranke do toženih strank. Ker ni bil podan že osnovni predpogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja ostalih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ki izhajajo iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo drugotožene in tretjetožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).