Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za dejansko izročitev zadostuje, da prodajalec stori, kar je potrebno, da kupec lahko začne izvrševati posestna dejanja nad stvarjo. Pri avtomobilu zadostuje simbolična izročitev, ko prenosnik izroči pridobitelju ključe ali prometno dovoljenje.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z odločbo z dne 23. 09. 2011 je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik spornega avtodoma, ki je bil dne 23. 01. 2008 zarubljen s strani sodnega izvršitelja v izvršilnem postopku Ig 144/2007 Okrajnega sodišča v Novem mestu (I. točka izreka), in razsodilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu Ig 144/2007 z dne 23. 04. 2007, v korist upnika K. s. p. B., d.d., B., zoper dolžnika A. N. s.p., R. 38a, B., z rubežem, cenitvijo in prodajo avtodoma Fiat 2,8 TD DUCATO, reg. št. N. 21-06P, izreče za nedopustno (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.813,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Najprej povzema obrazložitev sodbe ter graja odločitev sodišča prve stopnje. Nato pa še navaja, da so navedbe sodišča glede nepravičnosti poplačila iz ženine polovice vrednosti avtomobila nerazumljive, saj delež na skupnem premoženju sploh ni bil ugotovljen. Sodišče je nepravilno ocenilo okoliščine glede prenosa lastninske pravice, do prenosa sploh ni prišlo, tožnik je s fiktivnim podpisom komisijske pogodbe priskočil na pomoč prijateljema ter s tem preprečil upnikom, da se poplačajo iz zarubljenega premoženja. Številne okoliščine glede domnevnega nakupa avtodoma so sporne, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Izpostavlja dejstvo, da se podpis M. N. ni overil istega dne, kot naj bi bila pogodba podpisana, čeprav za izostanek ni nikakršnega pojasnila. Sodišču se ni zdelo sporno, da se je pogodba sklepala v L., čeprav je tožnik iz T., M. N. pa iz B., overitev pa je bila opravljena šele naslednji dan in to v R., čeprav bi N. to lahko opravila tudi bližje svojega doma. Predvsem pa na spornost sklenitve komisijske pogodbe kaže dejstvo, da N. in njen mož ob rubežu, kljub temu, da sta že imela izkušnje z rubeži, nista omenila, da naj bi bil avtodom prodan, medtem, ko sta glede avtomobila Polo, ki je bil zarubljen istega dne, izvršitelju navedla, da gre za sinov avtomobil. Sodišče verjame priči M. N., pri tem pa spregleda številne nelogičnosti v njeni izpovedbi, nelogičnosti so tudi v izpovedbi tožnika in A. N., in vse kažejo na to, da je šlo za fiktivno prodajo. Nelogična je izpovedba priče M. N., da je bila avtodom prisiljena prodati zaradi finančnih težav moža in ga je prodala sama, da bi iztržila več, kot če bi ga prodala na dražbi, avtodom pa je nato prodala za isto ceno, kot jo je določil izvršitelj. Neživljenjsko je, da bi se tožnik strinjal s ceno in ji ne bi v ničemer ugovarjal ter se poskušal pogajati. Neverjetno je, da tožnik v času, ko avtodoma ni mogel uporabljati, od N. ni zahteval nobenega povračila. Sodišče bi glede razjasnitve okoliščin prodaje moralo zaslišati tudi pričo A. G., ni pojasnilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo. Bistven je dan overitve pogodbe, saj jasno kaže, da je bilo to formalno dejanje, ki se ga da edinega preveriti preko uradnih evidenc, opravljeno šele po opravljenem rubežu, kar kaže na sklenitev pogodbe za nazaj. Opozarja tudi na izpoved priče A. N., ki je povedal, da potem, ko so bili ključi izročeni tožniku, se v zvezi z avtodomom pri njih ni opravljal noben rubež več. Iz obrazložitve stroškov ni razvidno kateri stroški in v kakšni višini so bili tožniku priznani, stroški pritožbe tožnika se neupravičeno nalagajo v povračilo toženi stranki.
3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost ali zakonitost odločitve. Nosilne razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene trditve pa še navaja:
6. Stališče sodišča prve stopnje, da ne bi bilo pravično, da bi se celotna kupnina, ki naj bi bila iztržena za avtodom, poplačala za dolg moža prodajalke M. N., na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Prodajna pogodba se ni sklepala v L., ampak v R., da je šlo za kraj izven bivališč strank pogodbe, ni bistveno. Dovolj logično in življenjsko sta tožnik in prodajalka pojasnila, da je imela prodajalka M. N. tam poslovne opravke, iz R. pa je tudi komisionar, preko katerega se je avtodom prodajal in ki ga je tožnik poznal. Splošno znano je, da se v izvršilnem postopku le malo stvari proda po izklicni ceni, temveč za manj, zato ni čudno, da je prodajalka avtodom prodala za enako ceno kot jo je določil izvršitelj (in ki je v izvršilnem postopku gotovo ne bi dosegla). Tožnik je jasno povedal, da se je zavedal, da kupuje obremenjeno stvar, zato ni nelogično, da za neuporabo vozila (dokler zadeva na A. -u ni bila urejena) ni zahteval povračila. Da bi bil avtodom vreden kaj bistveno manj kot 7.000,00 EUR in da bi bilo zato nelogično, da se tožnik (kupec) za ceno ni pogajal, tožena stranka ni izkazala. To torej niso okoliščine, ki bi lahko izpodbile verodostojnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.
7. Ni bistveno kdaj je bila pisna prodajna pogodba overjena. Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo. Da je bila prodajna pogodba sklenjena, je tudi za pritožbeno sodišče nesporno. Dogovorjen je bil predmet prodaje in določena cena. Nesporno je, da je bil avtodom tožniku tudi izročen. Za dejansko izročitev zadostuje, da prodajalec stori kar je potrebno, da kupec lahko začne izvrševati posestna dejanja nad stvarjo. Pri avtomobilu je tako dovolj simbolična izročitev, ko prenosnik izroči pridobitelju ključe in/ali prometno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajalka tožniku ključe (in dokumente) izročila. S tem je prišlo do izročitve prodane stvari tožniku in tako do prenosa lastninske pravice na avtodomu na tožnika (60. člen Stvarnopravnega zakonika). Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prodajna pogodba sklenjena in avtodom izročen v posest tožniku, dne 22. 01. 2008, pritožbeno sodišče sprejema. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z gornjimi bistvenimi okoliščinami je dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema, predvsem v povezavi z vsebino sodne poravnave sklenjene v pravdnem postopku P 155/2007, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Novem mestu (priloga A7) in dopisom družbe P., d.o.o. z dne 09. 09. 2011 (redna številka 28 spisa). Nesporno je, da imajo tako tožnik kot priči M. in A. N. interes za uspeh tožnika v pravdi, kar pa ne pomeni, da je mogoče njihove izpovedbe že apriori oceniti kot neverodostojne, temveč je potrebno njihove izpovedbe primerjati med seboj ter jih presoditi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje in pravilno ugotovilo, da so izpovedbe glede bistvenih okoliščin skladne in tudi niso v nasprotju z drugimi dokazi. Povsem upravičeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. G., saj je ta tekom postopka izkazala, da ni sposobna za zaslišanje na sodišču (glej vlogo listovna številka 55 in uradni zaznamek listovna številka 62), česar tožena stranka ni izpodbijala, niti ni predlagala zaslišanja na domu.
8. Glede na vse povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik že dne 22. 01. 2008 pridobil lastninsko pravico na spornem avtodomu, zato je v posledici izvršbo na navedeni avtodom (zadeva Ig 144/2007, Okrajno sodišče v Novem mestu) pravilno izreklo za nedopustno (tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ).
9. Sodišče prve stopnje je obrazložilo katere pravdne stroške je priznalo tožniku, zapisalo je tudi pravne podlage, ki jih je uporabilo pri odmeri stroškov. Skupaj s stroškovnikom je tudi ta odločitev v zadostni meri obrazložena. Pravilno je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povrnitev stroškov pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 10. 2010). Stroške pravdnega postopka, kamor sodijo tudi stroški pritožbe, je namreč dolžna nositi stranka, ki v postopku ne uspe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v nasprotju z načelom pravičnosti naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki, saj jih ta ni z ničemer povzročila. V izvršilnem postopku je tožnik podal ugovor tretjega, ki mu je tožena stranka (upnica) nasprotovala, v pravdnem postopku, ki ga je tožnik nato sprožil, pa je tožnik v celosti uspel, tožena stranka pa v celoti propadla, zato je tožniku dolžna povrniti vse pravdne stroške.
10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
11. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).