Jedro

O predlogu za opustitev cepljenja se izda odločba v upravnem postopku, ki mora med drugim vsebovati razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja ter obrazložitev teh razlogov. Prav tako mora razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo vsebovati strokovno mnenje komisije za cepljenje, ki je podlaga za izdajo odločbe. V konkretnem primeru je naveden razlog, ni pa ta razlog obrazložen, ne v mnenju komisije in ne v odločbi. Tožnica utemeljeno ugovarja tudi, da ni odgovorjeno na ostale navedbe v njenem predlogu, zlasti na tiste, ki se nanašajo na otrokovo (splošno) zdravstveno stanje ter na možne posledice cepljenja; ocenjeni pa tudi niso podani dokazni predlogi (za zaslišanje tožnice, sinov pregled ter pridobitev (izvedenskega) mnenja zdravnika – pediatra).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba ministra za zdravje št. 181-2/2010/4 z dne 4. 1. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je minister, pristojen za zdravje, odločil, da se pri dečku A.A., roj. ... ne opusti cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim; ter da se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je predlog za opustitev cepljenja, ki ga je kot dečkova mati dala tožnica, ter predlogu priloženo zdravstveno dokumentacijo proučila Komisija za cepljenje. Komisija meni, da za opustitev cepljenja ne obstajajo zdravstveni razlogi, ker ne gre za progresivno nevrološko obolenje ter predlaga cepljenje po programu ter dodatno še cepljenje proti pnevmokoknim okužbam in proti gripi, lahko pod kontrolo v bolnišnici. Z ozirom na takšno mnenje Komisije je minister odločil, kot sledi iz izreka odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da v postopku zdravstveno stanje otroka ni bilo popolno ugotovljeno, postopek pa je bil voden pomanjkljivo. Strokovno mnenje Komisije za cepljenje, na katerem temelji odločba, je pomanjkljivo in kot tako ne more biti podlaga za izpodbijano odločitev. Na pomisleke tožeče stranke, ki jih je izpostavila v predlogu za opustitev cepljenja, ni odgovorjeno ne s strani Komisije in ne s strani tožene stranke. Predvsem pa je ostalo nepojasnjeno otrokovo zdravstveno stanje. Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki povzema le potek postopka in vsebino mnenja Komisije, ni v skladu z 214. členom ZUP. Tožnica z vsebino strokovnega mnenja ni bila seznanjena, zato ni mogla predstaviti nasprotnih argumentov in na ta način učinkovito varovati svojih pravic. Ker gre za mnenje, ki ima naravo izvedenskega mnenja, mora vsebina mnenja zajemati vse, kar mora vsebovati izvedensko mnenje po ZUP, z vsebino mnenja pa je treba otrokove starše seznaniti pred izdajo odločbe. To pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno, saj je bila tožnica seznanjena z mnenjem šele s prejemom odločbe in zato ni mogla opozoriti na nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. V tej zvezi opozarja, da so v odločbi spregledane zlasti navedbe o možnih resnih posledicah cepljenja, do katerih se ni opredelila niti strokovna komisija. Tožnica opozarja še, da je v predlogu izrecno zahtevala razgovor pred komisijo, ki ni bil opravljen. Potrebno pa bi bilo pridobiti tudi dodatno dokumentacijo in opraviti zdravstveni pregled ter šele potem odločiti o tožničinem predlogu. Pri tem tožeča stranka posebej poudari, da je predlog za opustitev cepljenja podala izključno zato, ker meni, da bi cepljenje škodljivo vplivalo in imelo dolgotrajne posledice na sinovem zdravju. Kot je navedla že v predlogu, je sin A.A. šibkega zdravja, ki ga skuša tožnica z različnimi metodami ustrezno podpirati in stabilizirati. Gre za sina edinca, ki ga je tožnica zaradi izjemno težavnega poroda skoraj izgubila. Sina so morali ob rojstvu oživljati. Ker je imel dihalno stisko, je bil en teden po rojstvu priklopljen na aparate in 14 dni na intenzivni negi. Zaradi slabšega uspevanja so ga hranili po sondi ter napotili na preventivne preiskave za izključitev srčne ali obtočilne motnje. Za cepiva pa je splošno znano, da imajo lahko posledice, predvsem na dihalih. Pediatrinja zato tožeči stranki ni mogla dati zagotovila, da bo njen sin cepljenje, ob težavah, ki jih je imel ob rojstvu, lahko dobro prenesel. Zato se tožeča stranka boji, da bi pri sinu prišlo do neželenih stranskih učinkov in s tem do resnejših okvar zdravja, in zato je predlagala, da se cepljenje opusti ali vsaj odloži do takrat, ko se bo ugotovilo, da zaradi cepljenja ne bo utrpel negativnih posledic. O vseh cepivih se namreč poroča, da imajo (lahko) resne stranke učinke. Obenem pa se ugotavlja njihova neučinkovitost, zaradi česar so jih v veliki meri prenehali uporabljati. Vsekakor pa bi morali biti starši seznanjeni s tveganji ter biti na koncu tisti, ki glede cepljenja svojega otroka sprejmejo odgovorno odločitev.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbene navedbe pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za cepljenje, ki je po določbah Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06, UPB1 – v nadaljevanju: ZNB) obvezno in za katerega je tudi že Ustavno sodišče ugotovilo, da ni prekomeren ukrep, saj koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti presega težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. To pa pomeni, da o cepljenju ne odločajo starši, kot to zmotno meni tožeča stranka, temveč se lahko oziroma mora opraviti vedno, kadar so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, pa ZNB omogoča ugotavljanje (trajnih) utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja, za kar je na prvem mestu zadolžen oziroma pristojen zdravnik, ki opravlja cepljenje. Razen zdravnika, ki opravlja cepljenje, lahko dajo predlog, da se cepljenje opusti, tudi oseba, ki se cepi, oziroma njeni starši oziroma skrbniki, s tem da mora biti (tudi njihov) predlog po določbah četrtega odstavka 22.a člena ZNB strokovno utemeljen in obrazložen. Takšen – strokovno utemeljen in obrazložen - vloženi predlog za opustitev cepljenja, ki ga je dala tožeča stranka, ni bil, saj iz njega zgolj splošno izhaja strah oziroma skrb tožnice, da bi bilo cepljenje za sinovo zdravje škodljivo. Prav tako ne drži tožbena trditev, da je tožnica v predlogu zahtevala razgovor pred Komisijo za cepljenje, saj iz vsebine predloga sledi, da odločitev o tem, ali se naj razgovor opravi, prepušča Komisiji.

Pač pa ima po presoji sodišča tožnica prav, ko toženi stranki očita nepravilnosti pri postopanju z njenim predlogom. Po določbah 22.č člena se namreč o predlogu za opustitev cepljenja izda odločba v upravnem postopku. Odločba mora med drugim vsebovati tudi razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja ter obrazložitev teh razlogov. Prav tako mora po določbah 22.c člena razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo vsebovati strokovno mnenje komisije za cepljenje, ki je podlaga za izdajo odločbe. V konkretnem primeru izpodbijana odločba zgolj povzame mnenje Komisije, iz mnenja pa sledi le, da razlogov za opustitev cepljenja ni, ker ne gre za progresivno nevrološko obolenje. Naveden je torej razlog, ni pa ta razlog obrazložen, ne v mnenju Komisije in ne v odločbi. Tožnica pa utemeljeno očita tudi, da ni odgovorjeno na njene ostale navedbe v predlogu, zlasti na tiste, ki se nanašajo na otrokovo (splošno) zdravstveno stanje ter na možne posledice cepljenja. Z oziroma na zahteve iz ZNB in ZUP ter navedbe v predlogu bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj zdravstveno stanje, kakršno izhaja iz zdravstvene dokumentacije in kot ga opisuje tožnica, ni nezdružljivo s cepljenjem, pri tem pa upoštevati vse posebne okoliščine konkretnega primera ter nenazadnje oceniti, ali je stopnja precepljenosti otrok za bolezni, ki so v konkretnem primeru predmet preventivnega cepljenja, tolikšna, da omogoča opustitev cepljenja, oziroma da je stopnja tveganja, da bo otrok utrpel zdravstveno okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjša od tveganja, ki bi ga zanj povzročila sama bolezen. Oceniti pa bi bilo potrebno tudi predlog tožnice za njeno zaslišanje, za sinov pregled ter za pridobitev (izvedenskega) mnenja zdravnika – pediatra, ki ga je dala v svoji vlogi. Ker to ni bilo storjeno, oziroma ker izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve, ne zadosti zahtevam, ne tistim iz ZNB ne tistim iz 214. člena ZUP, na katere se utemeljeno sklicuje tožeča stranka v tožbi. In ker pomanjkljivi razlogi onemogočajo preizkus vsebinske pravilnosti izpodbijane odločitve, gre za kršitev pravil postopka, ki je bistvena, bistvena kršitev pa narekuje odpravo odločbe. Ker torej že navedeni razlogi narekujejo ugoditev tožbi, se sodišče v presojo ostalih tožbenih razlogov ni spuščalo.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 60 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.