Jedro

Pogodba je navidezna, če stranki na sporni parceli nista hoteli ustanoviti služnosti in je do takšnega zapisa v pogodbo prišlo zato, ker sta hoteli prikriti drugo, tedaj nedovoljeno prodajno pogodbo. Nedovoljeno zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz v času sklenitve pogodbe veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih - Ur.l. SRS, št. 17/86 - preč.b. in Ur.l. RS, št. 9/90).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki H. C. naložilo, da je dolžna sodno overiti svoj podpis na kupni pogodbi z dne 25.6.1990, iz katere mora biti izpuščen VII. člen. V celoti je sodišče ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je VII. člen kupne pogodbe z dne 25.6.1990 ničen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bilo doseženo soglasje volj med strankama o prodaji vseh treh parcel. Zaradi prepovedi prodaje ene med njimi sta stranki sprva iskali možnost v najemu, končno pa sta našli formulacijo, kakršna je navedena v spornem določilu pogodbe. Vendar pa je bila tudi za to parcelo plačana celotna kupnina. Sodišči sta zadevo presojali pravno ozko, saj sta stranki v laičnih okvirih iskali rešitev zaradi prepovedi v zakonu. Ker je bila kupnina plačana, tudi ni mogoče govoriti o prekoračitvi pooblastila. Zaradi tega tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, tožbeni zahtevek nasprotnega tožnika pa zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta odločili, da je sicer toženka dolžna overiti sporno pogodbo, vendar brez spornega VII. člena. Pravilno sta presodili, da je to določilo navidezno in zato po 66. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nično.

Dejstvo, da stranki nista hoteli ustanoviti služnosti, med njima ni bilo sporno. Tudi v reviziji revident izrecno poudarja, da je prodajalec želel prodati tudi parcelo, na kateri je bila potem s sporno določbo dogovorjena služnost, in da je zanjo kupec tudi plačal celo kupnino. Soglasje volj je bilo torej doseženo glede prodaje vseh treh nepremičnin. Če pa je tako, tudi revident smiselno priznava, da stranki na sporni parceli nista hoteli ustanoviti služnosti in da je do takšnega zapisa v pogodbo prišlo zato, ker sta hoteli prikriti drugo, tedaj nedovoljeno prodajno pogodbo. Nedovoljeno zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz v času sklenitve pogodbe veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih - Ur.l. SRS, št. 17/86 - preč.b. in Ur.l. RS, št. 9/90).

Revident se pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da sta stranki iskali rešitev v laičnih okvirih. Tudi če ta trditev drži, "laičnost" ni opravičilo za obid tedaj kogentnega predpisa. Revident zato sodiščema neutemeljeno očita, da sta zadevo presojali preveč formalistično.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da problem morebitne vrnitve kupnine ni predmet te pravde. Zato tudi ne more vplivati na odločitev.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi. Potem ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).