Jedro

Upravni postopek se konča, ko postane odločba dokončna, upravni spor pa ne more šteti kot njegovo nadaljevanje.

Pri presoji razlogov, zaradi katerih tožnik predlaga obnovo postopka, se ne morejo upoštevati razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v upravnem sporu, s katerim izpodbija upravni akt, v zvezi s katerim je predlagana obnova upravnega postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2486/2018/81 (122-04) z dne 22. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 382,47 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 15. 11. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je toženka zavrnila z odločbo z dne 12. 12. 2019. Upravno sodišče je v zadevi I U 24/2020 potrdilo toženkino odločitev, Vrhovno sodišče pa je navedeno odločitev Upravnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Upravno sodišče v ponovljenem postopku v zadevi I U 1957/2020 do izdaje izpodbijanega sklepa še ni odločilo. Tožnik je 21. 6. 2021 pri toženki vložil predlog za obnovo postopka v postopku priznanja mednarodne zaščite zaradi novega dokaza, zaslišanja priče A. A. (v nadaljevanju priče), ki je med prestajanjem kazni zapora izvedel, da je za tožnika v Republiki Albaniji naročen umor v primeru vrnitve.

3.Toženka je ugotovila, da tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite še ni končan. Tožnik v tožbi, vloženi zoper odločbo toženke o zavrnitvi priznanja mednarodne zaščite z dne 12. 12. 2019, ki se obravnava pred sodiščem v zadevi I U 1957/2020, prav tako navaja, da se je pri tožnikovemu pooblaščencu zglasila priča, ki je izpovedala, da je v času, ko je bila v zaporu na Kosovu in na Dobu, to je od leta 2014 do februarja 2021, v dveh različnih obdobjih slišala, da je za tožnika naročen umor v Albaniji, če bi se vrnil tja.

4.V okviru preizkusa tožnikovega predloga za obnovo postopka je toženka ugotovila, da je ta nedovoljen, ker se postopek za pridobitev mednarodne zaščite vodi pred Upravnim sodiščem. Upravni postopek se lahko obnovi tekom upravnega spora, vendar je omejitev. Stranka ne more predlagati obnove postopka iz istih razlogov, iz katerih je sprožila upravni spor, do česar je očitno prišlo v tem postopku. Obnovo postopka glede upravne zadeve, v zvezi s katero že teče upravni spor, se lahko predlaga le zaradi novosti, ki niso zatrjevane v tožbi. Tožnik je v upravnem sporu, ki ga je sprožil zoper odločitev toženke o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, predlagal isti dokaz (zaslišanje priče) kot v predlogu za obnovo postopka.

5.Toženka je v zaključnem delu ugotovila, da tožnikov predlog za obnovo postopka mednarodne zaščite ni dovoljen, saj v obravnavanem predlogu uveljavlja kot nova dejstva iste razloge kot v upravnem sporu I U 24/2020 (kasneje I U 1957/2020), zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožba

6.Tožnik navaja, da je za nov dokaz z zaslišanjem priče izvedel 20. 5. 2021, to je med upravnim sporom I U 1957/2020 zaradi priznanja mednarodne zaščite. Zaslišanje priče je obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP, zato je 18. 6. 2021 predlagal obnovo postopka. Gre za dokaz, ki je obstajal v času prvega odločanja toženke, vendar pa tožnik tega zaslišanja ni mogel predlagati že v prvem postopku, saj mu ni bilo znano dejstvo, da je priča vedela, da mu grozi smrt v primeru vrnitve v Albanijo. S pričo ni bil v kontaktu, saj je bila priča v zaporu. Nov dokaz, ki ga predlaga v predlogu za obnovo postopka, se nanaša na dejstvo, da mu ob vrnitvi v Albanijo grozi gotova smrt, kar je trdil že v prvem postopku.

7.V zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 267. členu ZUP tožnik trdi, da je obnovo postopka predlagal pravočasno, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je v upravnem sporu I U 1957/2020 vložil pripravljalno vlogo dne 21. 5. 2020, v kateri je navedel ista dejstva kot v predlogu za obnovo postopka. Toženki očita napačno interpretacijo 260. člena ZUP. Če je tekom obstoječega upravnega spora predlagal izvedbo novega dokaza, to namreč še ne pomeni, da ne sme predlagati obnove postopka. Sklicuje se na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP in 35. člena Ustave in trdi, da ZUP nikjer ne določa, da se obnova upravnega postopka in že sprožen upravni spor izključujeta.

8.Tožnik opozarja na določbo 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki predvideva situacije, ko organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim se spremeni ali odpravi izpodbijani akt, to pa pomeni, da se obnova upravnega postopka in upravni spor ne izključujeta. Sklicevanje toženke na sodno prakso je posplošeno, tudi sicer pa sodna praksa ni formalen vir prava. Zavezujoči vir prava so le Ustava, zakonodaja, ratificirani mednarodni sporazumi in evropska zakonodaja. Toženka bi morala pri svoji presoji upoštevati le pravno pomembno zakonodajo, česar pa ni storila. Predlog za obnovo postopka je nezakonito zavrgla, saj je upravni postopek mogoče obnoviti tako med upravnim sporom kot tudi po njegovem končanju. Sodna praksa ne omejuje uporabe izrednega pravnega sredstva obnove postopka na podlagi dejstva, da je bila odločba že predmet upravnega spora.

9.V nadaljevanju tožnik navaja, da izpolnjuje vse pogoje iz 267. člena ZUP, saj je njegov predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln, pravočasen, vložila ga je upravičena oseba in je vseboval verjetno izkazanost okoliščine, na katero se je opiral predlog za obnovo postopka. Izpostavlja pravo Evropske unije v zvezi z azilno politiko, pomen pravice do življenja in prepovedi mučenja. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in dovoli obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo toženke z dne 12. 12. 2019. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka tega upravnega spora.

Odgovor na tožbo

10.Toženka navaja, da postopek za priznanje mednarodne zaščite ni končan in da tožnik v upravnem sporu I U 1957/2020 predlaga zaslišanje iste priče kot v predlogu za obnovo postopka. Izpostavlja, da obnove postopka ni mogoče utemeljiti z istimi razlogi, iz katerih je sprožen upravni spor. Navaja, da tožnik priče v upravnem postopku ni omenil, čeprav je v postopku priznavanja mednarodne zaščite že od 15. 11. 2018, prav tako pa tudi ni izkazal povezave s to osebo. Ni bil v zaporu na Dobu in ni pojasnil, koliko časa in od kje pozna to osebo ter kako so lahko priči znane njegove zatrjevane težave iz Albanije. Toženka meni, da priča s svojim zaslišanjem pred Upravnim sodiščem ne more povedati nič novega, kar bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Tožnik ni izkazal, da bi se priča 20. 5. 2021 zglasila v odvetniški pisarni. Predlaga zavrnitev tožbe.

Nadaljnje navedbe strank

11.V pripravljalni vlogi tožnik trdi, da je pričo v upravnem sporu prvič predlagal šele v ponovljenem postopku v vlogi z dne 21. 5. 2021 in ne že v tožbi. Zaslišanje priče ni bil razlog za začetek upravnega spora, zanjo je izvedel kasneje, ko je upravni spor I U 1957/2020 že tekel. V upravnem sporu je sodišče dopustilo dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, s čimer je odpadel edini argument toženke, s katerim je utemeljevala zavrnitev predloga za obnovo.

12.Toženka je 29. 3. 2022 sporočila, da se je tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zaključil 24. 9. 2021.

Presoja sodišča

13.Sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sklepom I U 1160/2021 z dne 22. 9. 2021 je zavrglo tožbo in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 222/2021 z dne 16. 3. 2022 razveljavilo sklep I U 1160/2021-9 z dne 22. 9. 2021 in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek, saj je ugotovilo, da se izpodbijani sklep lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

14.Tožba je utemeljena.

15.Predmet tega upravnega spora je odločitev toženke, s katero je zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka mednarodne zaščite na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 267. člena in 1. točko 260. člena ZUP.

16.V skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP mora pristojni organ, ki prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrže predlog s sklepom.

17.V okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka organ preizkusi 1) dovoljenost predloga, 2) popolnost predloga, 3) pravočasnost predloga, 4) ali je predlog podala upravičena oseba, 5) ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

18.Kdaj je predlog za obnovo postopka dovoljen, je določeno v 260. do 262. členu ZUP. V skladu s 1. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu z drugim odstavkom 261. člena ZUP sme predlagati stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. ZUP v 262. členu določa, da če je bila odločba, glede katere se predlaga obnova upravnega postopka, predmet upravnega spora, se sme dovoliti obnova samo zaradi tistih dejstev, ki jih je organ ugotovil v prejšnjem upravnem postopku, ne pa tudi zaradi tistih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku.

19.Iz navedene zakonske podlage je razvidno, da predlog za obnovo postopka ni dovoljen, 1) če je bil postopek končan s sklepom, s katerim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika; 2) če je bil upravni postopek končan z odločbo, ki še ni dokončna, kar pomeni, da je zoper odločbo možno vložiti redno pravno sredstvo; 3) če predlagatelj ne uveljavlja enega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov; 4) če bi stranka lahko že prejšnjem upravnem postopku navedla okoliščine, zaradi katerih predlaga obnovo; 5) če se obnova postopka nanaša na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku in ne organ; 6) če po poseben zakon po načelu subsidiarne uporabe na posameznem področju izključuje obnovo postopka.

20.Temeljno stališče toženke v izpodbijanem sklepu je, da razlog, ki ga je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopka, ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v skladu s 1. točko 260. člena ZUP, saj je bilo to predlagano in navedeno že v upravnem sporu I U 1957/2020. Menila je, da upravni postopek, v zvezi s katerim je tožnik predlagal obnovo postopka, ni končan, saj je ta odločba predmet odprtega upravnega spora I U 1957/2020. Obnove postopka pa ni mogoče predlagati zaradi istih razlogov, ki jih tožnik zoper isto odločbo uveljavlja v upravnem sporu.

21.Med strankama niso sporne naslednje okoliščine. Tožnik je kot razlog za obnovo upravnega postopka predlagal izvedbo novega dokaza (zaslišanje priče) in v zvezi s tem navedel nova dejstva. Ta so povezana z okoliščino, zatrjevano že v upravnem postopku o priznanju mednarodne zaščite, da je njegovo življenje v izvorni državi ogroženo. V upravnem postopku o priznanju mednarodne zaščite, v katerem je bila izdana odločba, ki se presoja v upravnem sporu I U 1957/2020, tožnik zaslišanje te priče ni predlagal.¹ V času izdaje izpodbijanega sklepa omenjeni upravni spor še ni bil zaključen² , sodba I U 1957/2021 je bila izdana šele 24. 8. 2021.

22.Med strankama je sporno ali vložitev tožbe v upravnem sporu onemogoča končanje upravnega postopka oziroma ali je upravni postopek lahko zaključen z izdajo odločbe, zoper katero teče upravni spor, in v zvezi s katero je predlagana obnova upravnega postopka.

23.Obnova postopka, ki je urejena v ZUP, se že po naravi stvari nanaša le na upravni postopek, v katerem odločajo pristojni upravni organi. Po drugi strani je upravni spor samostojen sodni postopek, ki je urejen v ZUS-1 in v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Gre torej za dva ločena postopka, zato začetek in potek upravnega spora ne more pomeniti nadaljevanje upravnega postopka, v katerem je bila izdan dokončen upravni akt, oziroma to ne pomeni, da upravni postopek ni končan. Kdaj je upravni postopek končan izhaja iz 260. člena ZUP kot tudi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, v skladu s katerima se upravni postopek konča z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. To pomeni, da se upravni postopek konča z dokončnostjo odločbe. To izhaja tudi iz stališča Upravnega sodišča, ki ga je sprejelo v zadevi I U 204/2020-21 z dne 9. 3. 2022, v skladu s katerim se upravni postopek zaključi z izdajo dokončne odločbe, če pa je v upravnem sporu tožbi ugodeno in je upravni akt odpravljen in vrnjen upravnemu organu v nov postopek, pa gre že za nov ponovljeni upravni postopek v isti zadevi.

24.V zvezi z navedenim sodišče še pojasnjuje, da gre pri obnovi postopka za ponovno izvedbo postopka, ki je bil že končan. Obnova postopka je po svojem bistvu namenjena spremembi že urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravnih interesov strank ni mogoče varovati v novem postopku. Obnovi se lahko le tisto, kar je bilo končano. Namen obnove postopka je odpraviti pomanjkljivosti postopka, na katerem je zasnovana prejšnja odločba. Glede na navedeno je zmotno stališče toženke, da ni končan upravni postopek o priznanju mednarodne zaščite, ki je predmet obravnavane obnove, ker je v času izdaje izpodbijanega sklepa še tekel upravni spor zoper odločbo o zavrnitvi priznanja mednarodne zaščite. Upravni postopek se konča, ko postane odločba dokončna, upravni spor pa ne more šteti kot njegovo nadaljevanje.

24.V zvezi z navedenim sodišče še pojasnjuje, da gre pri obnovi postopka za ponovno izvedbo postopka, ki je bil že končan. Obnova postopka je po svojem bistvu namenjena spremembi že urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravnih interesov strank ni mogoče varovati v novem postopku. Obnovi se lahko le tisto, kar je bilo končano. Namen obnove postopka je odpraviti pomanjkljivosti postopka, na katerem je zasnovana prejšnja odločba. Glede na navedeno je zmotno stališče toženke, da ni končan upravni postopek o priznanju mednarodne zaščite, ki je predmet obravnavane obnove, ker je v času izdaje izpodbijanega sklepa še tekel upravni spor zoper odločbo o zavrnitvi priznanja mednarodne zaščite. Upravni postopek se konča, ko postane odločba dokončna, upravni spor pa ne more šteti kot njegovo nadaljevanje.

25.Odprto ostaja vprašanje, ali so lahko razlog za obnovo postopka v skladu s 1. točko 260. člena ZUP tista dejstva in dokazi, ki se zatrjujejo in predlagajo tudi v upravnem sporu.

25.Odprto ostaja vprašanje, ali so lahko razlog za obnovo postopka v skladu s 1. točko 260. člena ZUP tista dejstva in dokazi, ki se zatrjujejo in predlagajo tudi v upravnem sporu.

26.Upravni spor je samostojen sodni postopek, zato se so po sami naravi stvari ista dejstva in dokazi lahko zatrjujejo in predlagajo tako v upravnem sporu kot tudi v predlogu za obnovo upravnega postopka. Obnova ni odvisna od tega, ali je bil zoper dokončno odločbo sprožen upravni spor, v katerem v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Da se obnova upravnega postopka in upravni spor ne izključujeta, izhaja tudi iz 39. člena ZUS-1. Ta zakonska določba ureja postopanje sodišča, če organ med sodnim postopkom izda drugi upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt. Takšna sprememba ali odprava v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta je mogoča tudi z obnovo upravnega postopka, kar pomeni, da je upravni postopek mogoče obnoviti med upravnim sporom. To pa posledično pomeni, da se pri presoji razlogov, zaradi katerih tožnik predlaga obnovo postopka, ne morejo upoštevati razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v upravnem sporu, s katerim izpodbija upravni akt, v zvezi s katerim je predlagana obnova upravnega postopka.

26.Upravni spor je samostojen sodni postopek, zato se so po sami naravi stvari ista dejstva in dokazi lahko zatrjujejo in predlagajo tako v upravnem sporu kot tudi v predlogu za obnovo upravnega postopka. Obnova ni odvisna od tega, ali je bil zoper dokončno odločbo sprožen upravni spor, v katerem v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Da se obnova upravnega postopka in upravni spor ne izključujeta, izhaja tudi iz 39. člena ZUS-1. Ta zakonska določba ureja postopanje sodišča, če organ med sodnim postopkom izda drugi upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt. Takšna sprememba ali odprava v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta je mogoča tudi z obnovo upravnega postopka, kar pomeni, da je upravni postopek mogoče obnoviti med upravnim sporom. To pa posledično pomeni, da se pri presoji razlogov, zaradi katerih tožnik predlaga obnovo postopka, ne morejo upoštevati razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v upravnem sporu, s katerim izpodbija upravni akt, v zvezi s katerim je predlagana obnova upravnega postopka.

27.Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz 1. točke 260. člena ZUP, v skladu s katerim se upravni postopek obnovi, če se zve za dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Z navedbo ali uporabo dejstev oziroma dokazov v prejšnjem postopku je mišljen tisti upravni postopek, ki je končan z dokončno odločbo.

27.Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz 1. točke 260. člena ZUP, v skladu s katerim se upravni postopek obnovi, če se zve za dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Z navedbo ali uporabo dejstev oziroma dokazov v prejšnjem postopku je mišljen tisti upravni postopek, ki je končan z dokončno odločbo.

28.Upravni postopek je mogoče obnoviti tekom upravnega spora, pa tudi po njegovem končanju, pri čemer v tem primeru veljajo omejitve iz 262. člena ZUP. Obnova upravnega postopka je namreč na navedeni pravni podlagi omejena glede dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku (to je v upravnem sporu). Namen 262. člena ZUP je v razmejitvi obnove upravnega postopka in obnove upravnega spora, tako da predvideva, da je obnova upravnega postopka dovoljena le zaradi tistih dejstev, ki jih je organ ugotovil v prejšnjem postopku, ne pa zaradi tistih, ki jih je ugotovilo sodišče v sodnem postopku. Obnova upravnega postopka je torej dovoljena le, če se obnovitveni razlog nanaša na dejstvo, ki ga je ugotovil upravni organ v upravnem postopku. Iz navedene omejitve izhaja, da zgolj zatrjevanje istih dejstev in dokazov v upravnem sporu, ki jih tožnik uveljavlja v predlogu za obnovo upravnega postopka in o katerih sodišče še ni odločilo, formalno ne ovira obnove upravnega postopka. Zato je po presoji sodišča zmotno stališče toženke, ni mogoče predlagati obnove upravnega postopka zaradi istih razlogov, ki se uveljavljajo v upravnem sporu zoper isto odločbo, četudi sodišče o upravnem sporu še ni odločilo, saj takšna omejitev ne izhaja iz ZUP ali ZUS-1.

28.Upravni postopek je mogoče obnoviti tekom upravnega spora, pa tudi po njegovem končanju, pri čemer v tem primeru veljajo omejitve iz 262. člena ZUP. Obnova upravnega postopka je namreč na navedeni pravni podlagi omejena glede dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v svojem postopku (to je v upravnem sporu). Namen 262. člena ZUP je v razmejitvi obnove upravnega postopka in obnove upravnega spora, tako da predvideva, da je obnova upravnega postopka dovoljena le zaradi tistih dejstev, ki jih je organ ugotovil v prejšnjem postopku, ne pa zaradi tistih, ki jih je ugotovilo sodišče v sodnem postopku. Obnova upravnega postopka je torej dovoljena le, če se obnovitveni razlog nanaša na dejstvo, ki ga je ugotovil upravni organ v upravnem postopku. Iz navedene omejitve izhaja, da zgolj zatrjevanje istih dejstev in dokazov v upravnem sporu, ki jih tožnik uveljavlja v predlogu za obnovo upravnega postopka in o katerih sodišče še ni odločilo, formalno ne ovira obnove upravnega postopka. Zato je po presoji sodišča zmotno stališče toženke, ni mogoče predlagati obnove upravnega postopka zaradi istih razlogov, ki se uveljavljajo v upravnem sporu zoper isto odločbo, četudi sodišče o upravnem sporu še ni odločilo, saj takšna omejitev ne izhaja iz ZUP ali ZUS-1.

29.Glede na navedeno je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabila 1. točko 260. člena ZUP, zato je sodišče tožbi ugodilo in ga odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V skladu s četrtim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V tem okviru bo treba skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo upravnega akta. Ker je bilo treba izpodbijani sklep iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

29.Glede na navedeno je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabila 1. točko 260. člena ZUP, zato je sodišče tožbi ugodilo in ga odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V skladu s četrtim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V tem okviru bo treba skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo upravnega akta. Ker je bilo treba izpodbijani sklep iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

30.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je za razrešitev tega spora v bistvenem sporno vprašanje materialnega prava in med strankama ni sporno pravno pomembno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta.

31.O sporu polne jurisdikcije na v tožbi predlagan način, da sodišče dovoli obnovo upravnega postopka, sodišče ni odločalo, saj je ugotovilo, da za takšno odločanje niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Tožnik ni zatrjeval težko popravljive škode, poleg tega pa podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

30.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je za razrešitev tega spora v bistvenem sporno vprašanje materialnega prava in med strankama ni sporno pravno pomembno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta.

O stroških

31.O sporu polne jurisdikcije na v tožbi predlagan način, da sodišče dovoli obnovo upravnega postopka, sodišče ni odločalo, saj je ugotovilo, da za takšno odločanje niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Tožnik ni zatrjeval težko popravljive škode, poleg tega pa podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

32.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženka.

O stroških

33.Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici brez naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika in 10 % od zneska iz 3. člena Pravilnika za obrazloženo pripravljalno vlogo v višini 28,50 EUR v skladu s 4. členom Pravilnika. Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) so skupni stroški postopka 382,47 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora toženka tožniku povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

32.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženka.

34.Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ).

33.Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici brez naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika in 10 % od zneska iz 3. člena Pravilnika za obrazloženo pripravljalno vlogo v višini 28,50 EUR v skladu s 4. členom Pravilnika. Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) so skupni stroški postopka 382,47 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora toženka tožniku povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

34.Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ).

1Za presojo te zadeve ni pravno pomembno ali je tožnik v upravnem sporu I U 1957/2020 zaslišanje priče predlagal v tožbi ali šele v pripravljalni vlogi. Toženka je namreč zavrženje predloga z obnovo postopka utemeljevala s tem, da navedeni razlog za obnovo ni novo dejstvo oziroma nov dokaz, saj ga je tožnik uveljavljal v upravnem sporu v zadevi I U 1957/2020.

2Sodišče je pri presoji izpodbijanega sklepa upoštevalo le dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ki se je zaključil z izpodbijano odločitvijo.

1------------------------------- 1 Za presojo te zadeve ni pravno pomembno ali je tožnik v upravnem sporu I U 1957/2020 zaslišanje priče predlagal v tožbi ali šele v pripravljalni vlogi. Toženka je namreč zavrženje predloga z obnovo postopka utemeljevala s tem, da navedeni razlog za obnovo ni novo dejstvo oziroma nov dokaz, saj ga je tožnik uveljavljal v upravnem sporu v zadevi I U 1957/2020. 2 Sodišče je pri presoji izpodbijanega sklepa upoštevalo le dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ki se je zaključil z izpodbijano odločitvijo. 3 Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).

3Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260/1, 260/1-1, 262, 267, 267/2

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260/1, 260/1-1, 262, 267, 267/2

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.