Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni v 1. točki izreka tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi še glede glavnice in sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 232,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 10.439,90 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 dalje do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške v višini 287,48 EUR z obrestmi. Presežni odškodninski zahtevek do vtoževanega zneska 45.628,00 EUR in obrestni zahtevek za čas od 19. 12. 2006 do 25. 9. 2007 je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice spremenilo, tako da tečejo od prisojenega zneska od 26. 10. 2007 do plačila in posledično zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 19. 12. 2006 do 25. 10. 2007. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper ugodilni del te sodbe, ki se nanaša na plačilo 9.900,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, vlaga revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da prisojeno odškodnino zniža, tožniku pa naloži v plačilo stroške pravdnega in revizijskega postopka. Čeprav je toženka tožniku plačala odškodnino v višini 8.688,10 EUR, od tega 8.600,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 88,10 za premoženjsko škodo, je sodišče toženki naložilo plačilo dodatne odškodnine. Tožnik je utrpel zlom 6. in 7. rebra na levi strani, pretrganje dolge tetive dvoglave mišice na desni strani, nateg vratnih mišic ter različne udarnine in odrgnine. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, saj meni, da jih sodišči pri odločanju o višini zahtevka nista upoštevali v zadostni meri. Po mnenju revidenta pripada tožniku za telesne bolečine odškodnina v višini 3.000,00 EUR in ne 7.500,00 EUR. Za strah mu pripada 600,00 EUR, saj je bil tožnikov primarni strah kratkotrajen, sekundarni strah za izid zdravljenja pa ni bil velik, glede na to, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je 5.000,00 EUR, saj ima tožnik zaradi poškodbe rotatorne mišice zmanjšano gibljivost desnega ramena, zaradi ostalih poškodb pa nima nobenih trajnih okvar. Toženka je tožniku 25. 10. 2007 izplačala nesporni del odškodnine v višini 8.600,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi nižji sodišči morali plačani znesek akontacije odškodnine valorizirati od dneva plačila do dne izdaje prvostopenjske sodbe, česar nista storili.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

O višini odškodnine

6. Tožnik je utrpel zlom 6. in 7. rebra na levi strani, pretrganje dolge tetive dvoglave mišice na desni strani, udarnino v predelu desnega ramena, nateg vratnih mišic, udarnino obeh kolen in odrgnino desnega kolena. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera (podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na drugi, tretji, četrti in deloma peti strani prvostopenjske sodbe ter na četrti in deloma peti strani pritožbene sodbe). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine tožnika v višini 7.500,00 EUR, za strah v višini 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8.500,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Slednje je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno upoštevano (skupni odmerjeni znesek odškodnine 18.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 21 takratnih povprečnih mesečnih neto plač). Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojenih odškodnin v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

O valorizaciji

7. Revizijski očitek o valorizaciji vnaprej plačanega zneska odškodnine je utemeljen. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, je podlaga za valorizacijo v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Kadar je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.

8. Nižji sodišči, ki sta od zneska odmerjene odškodnine odšteli vrednost delnega plačila, to je znesek nominalno plačanih 8.600,00 EUR, zato nista ravnali pravilno. Vrhovno sodišče je toženkino plačilo valoriziralo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin, ki se uporablja kot merilo inflacije oziroma kot merilo rasti cen na splošno in kot tak zagotavlja objektiven odraz sprememb cen v valorizacijskem obdobju. Po izračunu sodišča znaša valorizirana vrednost zneska 8.600,00 EUR, plačanega 25. 10. 2007, na dan izdaje prvostopenjske sodbe 1. 4. 2008 8.832,20 EUR (Izračun Statističnega urada Republike Slovenije o revalorizaciji denarnih zneskov). Le-to je odštelo od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 18.500,00 EUR in tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 9.667,80 EUR, kar je 232,20 EUR manj kot sta tožniku prisodili nižji sodišči. Reviziji toženke je v tem delu ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka s pritožbo uspela le z zanemarljivo majhnim delom in zaradi tega niso nastali posebni stroški, Vrhovno sodišče ni poseglo v pravnomočno odločbo o stroških pravdnega in pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. čl. ZPP). O toženkinih stroških revizijskega postopka je odločilo, da jih krije sama, saj je z revizijo uspela le s sorazmerno majhnim delom (2,3 % glavnice) in tudi zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).