Jedro

Tožnik kot razlaščenec je s prejetim zneskom 656.050,30 EUR, vrednostjo nadomestne nepremičnine v znesku 7.242,24 EUR in zgrajenim nadvozom čez avtocesto, prejel popolno odškodnino v smislu določil ZUreP-1. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prejel, po mnenju sodišča ne pomeni pravno priznane škode, ki jo je utrpel tožnik, saj gre, kot izhaja iz vse podatkov spisa, za škodo, ki naj bi nastala pravni osebi B. d.o.o., ki pa svoje upravičenosti v skladu s 108. členom ZUreP-a ni izkazala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 549.060,97 EUR. Ugotovil je še, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 335.449,61 EUR, 213.611,36 EUR, kar mora biti plačano v 30-ih dneh.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, v katerem je davčni organ upošteval napotke sodišča v zadevi I U 572/2012-19 z dne 2. 10. 2012. Tožnik je po Kupoprodajni in menjalni pogodbi in sporazumu namesto razlastitve (v nadaljevanju Pogodba), ki je bila sklenjena dne 2. 12. 2009 med Republiko Slovenijo in A.A., prejel znesek 656.050,30 EUR ter 1.000.000,00 EUR. Znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v obdavčitev z dohodnino na podlagi 3. točke 95. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter ob upoštevanju določil iz Pogodbe. V skladu z navodili pa je organ prve stopnje dopolnil ugotovitveni postopek ter v njem izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da je potrebno znesek 1.000.000,00 EUR oziroma obruteni znesek 1.333.333,33 EUR vključiti v osnovo za odmero dohodnine, saj ne gre za neobdavčljivo odškodnino po 5. točki 27. člena ZDoh-2, pa tudi ne za stranske stroške razlastitve iz 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V skladu z napotki sodišča je davčni organ pridobil cenitvena poročila, na katera se sporna Pogodba sklicuje ter zaslišal osebe, ki so sodelovale pri njeni sklenitvi. Dejstvo je, da zavezancu lastninska pravica ni bila odvzeta s pravnomočno odločbo upravnega organa, temveč je sam sklenil pogodbo namesto razlastitve, kar pa ne vpliva na odmero davka. Že iz same Pogodbe pa neposredno izhaja, da so bili pri določanju višine odškodnine fizični osebi upoštevani stroški družbe B. d.o.o. Navedena družba je samostojni pravni subjekt, ki je dejansko uporabljala odvzeta zemljišča. V konkretnem primeru je razlastitveni zavezanec po 94. členu ZUreP-1 fizična oseba, ki ji pripada samo odškodnina za odvzete nepremičnine, medtem ko ima lahko položaj imetnika drugih stvarnih pravic iz najemne ali zakupne pogodbe skladno s 108. členom ZUreP-1 le B. d.o.o. Slednji pri tem sploh ni dokazoval obstoja pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bil upravičen do odškodnine po 108. členu ZUreP-1. Prav tako A.A. ni mogel prejeti stranskih stroškov razlastitve za izgradnjo priključnih ramp in vzdrževanje nadvoza, saj to v Pogodbi ni nikjer določeno. Po vsebini pa bi bili lahko to le stranski stroški razlastitve pravne osebe B. d.o.o. Do zneska 1.000.000,00 EUR tako zavezanec ni upravičen na podlagi določil ZUreP-1, saj dejansko ne gre za povračilo škode, ki bi nastala na osebnem premoženju A.A. Ta je že s prejetim zneskom 663.292,54 EUR in izgradnjo nadvoza, ki ga lahko uporablja, prejel najmanj toliko, kot mu je bilo odvzeto na podlagi Pogodbe in do česar je upravičen v skladu s 105. členom ZUreP-1. Tožniku je bil zato na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 sporni znesek obdavčen z dohodnino. Letna davčna osnova je bila ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave. V skladu z določilom prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila tožniku odmerjena dohodnina po stopnji 40,78575 % in znaša 549.060,97 EUR.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-141/2013-9 z dne 4. 10. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je pri spornem znesku 1.000.000,00 EUR že iz samega besedila Pogodbe očitno, da gre za škodo v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o. Tudi ni mogoče zaključiti, da je v tem znesku vključena škoda, ker je moral pritožnik DARS-u prepustiti zemljišče, v katerega je v preteklosti vlagal. V znesku 656.050,30 EUR je upoštevana vrednost odvzete nepremičnine glede na njeno dejansko rabo z upoštevanjem urejenosti zemljišč, torej z upoštevanjem vlaganj pritožnika v zemljišče in tudi zmanjšanjem vrednosti preostalih zemljišč, povečanih stroškov gospodarjenja na preostalem delu posesti, dohodka iz gozdne dejavnosti in podobno. Trditev tožnika o tem, da naj bi sporni znesek vključeval tudi stroške izgradnje ramp za nadvoz in njihovo vzdrževanje, pa je v nasprotju z listinsko dokumentacijo oziroma ostaja popolnoma nedokazana. V danem primeru v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o. ni mogoče zaključiti, da je neposredno prišlo do oškodovanja tožnikovega osebnega premoženja, niti da so izpolnjene druge predpostavke po 5. točki 27. člena ZDoh-2. Glede tožnikovega predloga za zaslišanje predsednika uprave C. d.d., bivšega ministra za promet in D.D. pa pritožbeni organ ugotavlja, da ni razlogov za izvedbo predlaganih dokazov. Neverjetno je, da bi navedene osebe o vsebini sklenjene Pogodbe oziroma o točnih zneskih in vključenih postavkah vedele povedati več, kot pa pogodbeni stranki in njuni strokovni pomočniki ter kot izhaja iz spremljajoče pisne dokumentacije.

4. Tožnik v tožbi glede zneska 1.000.000,00 EUR navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja kakršnakoli jasna predstava, pač pa zgolj nejasna razlaga o prepletanju pojmovanja fizične in pravne osebe. Vztraja na trditvi, da gre pri spornem znesku izključno za škodo, ki jo je kot stranka utrpel sam. Dejstvo je, da je bilo v last Republike Slovenije predano zemljišče, ki je bilo urejeno kot poslovna površina. Davčni organ je tudi samovoljno v dohodninsko obremenitev A.A. štel znesek, ki ga je E. samovoljno plačal kot akontacijo davka v višini 333.000,00 EUR. Pojasnjuje še, da znesek 656.050,30 EUR, ki naj bi predstavljal neobdavčljivo odsvojitev kapitala in s tem odškodnino po 105. členu ZUreP-1, tožniku dejansko pripada kot nadomestilo za nakupljeno zemljišče, ki ga je nujno potreboval za vzdrževanje dejavnosti, s katero se je ukvarjal do sklenitve pogodbe. Glede spornega zneska pa vztraja na stališču, da gre pri tem znesku za stranske stroške razlastitve oziroma upravičenja tistega, ki se ga razlašča. Sodišču zato predlaga, naj izvede glavno obravnavo ter na njej zasliši predlagane priče. Tožbi naj nato ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v dani zadevi ugotovljeno, da E. zavezancu za razlaščeno nepremičnino ni izročil enakovredne nadomestne nepremičnine kot to določa prvi odstavek 105. člena ZUreP-1, razen v manjšem delu. Zato je tudi nepomembno, kako si je lastnik razlaščene nepremičnine sam pridobil nadomestno nepremičnino in koliko je zanjo plačal. V konkretnem primeru je namreč dolžnost E. da ugotovi, koliko znaša ustrezna odškodnina za razlaščeno nepremičnino glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. Izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da vrednost 656.050,30 EUR predstavlja vrednost odvzete nepremičnine glede na njeno dejansko rabo z upoštevanjem urejenosti zemljišč ter kot izhaja iz 7. člena Pogodbe, tudi stranske stroške povezane z razlastitvijo v skladu s 105. členom ZUreP-1. Ugotovitev o tem, ali je tožnik bil seznanjen s cenitvami izvedencev, pa na odločitev v tej zadevi nima vpliva. Navedeni znesek predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2 in predstavlja celotno odškodnino po 105. členu ZUreP-1, ki pripada tožniku za razlaščeno zemljišče. Tožniku je bilo v skladu s Pogodbo nakazanih tudi 1.000.000,00 EUR, za katere je davčni organ ugotovil, da po vsebini v resnici ne gre za stranske stroške pritožnika, ki bi mu nastali v zvezi z razlastitvijo, kar je v odločbi tudi pojasnjeno. Sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je v tej zadevi s sodbo št. I U 1810/2013-8 z dne 4. 11. 2014 že razsodilo in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je v revizijskem postopku s sklepom X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 tožnikovi reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V zadevi je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo o tožbi brez upoštevanja predlaganih dokazov in ni opravilo glavne obravnave kot sredstva za njihovo izvedbo. Ob tem je Vrhovno sodišče zapisalo, da vsaj trije predlagani dokazi, to je za zaslišanje predsednika uprave C. d.d., bivšega ministra za promet in D.D., niso novi. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov revidentu v postopku ni bila dana možnost sodelovanja, kar po mnenju Vrhovnega sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega spora.

7. V ponovljenem postopku je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 5. 7. 2016, 7. 3. 2017 in 4. 4. 2017. Na obravnavi dne 5. 7. 2016 je tožeči stranki skladno z 236. a členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) naložilo, da sodišču najkasneje do 1. 9. 2016 predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priče lahko izpovedale na naroku. Na predlog tožeče stranke je navedeni rok podaljšalo do 1. 10. 2016. Dne 26. 9. 2016 je tožnik sodišču predložil izjavi prič F.F. in D.D. Pojasnil je še, da je bilo zaprosilo za sodelovanje v postopku poslano tudi G.G., predsedniku uprave C. d.d., ki pa je v varianti SMS poslanega na telefon pooblaščencu tožnika poslal sporočilo, da mu davčni vidik pogodbe A.A. - E. ni poznan. Drugih izjav predlaganih prič tožnik ni posredoval ali pojasnil, zakaj jih ni predložil. V nadaljevanju je bil narok razpisan za 6. 12. 2016, na predlog pooblaščenca tožnika preklican in preložen na nedoločen čas zaradi bolniške odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke. Na naroku dne 7. 3. 2017 je tožnik vztrajal na neposrednem zaslišanju F.F. in D.D. Glede ostalih predlaganih zaslišanj A.A., H.H., dr. I.I., G.G., J.J., K.K. in L.L. pa je tožnik na naroku izpovedal, da niti za K.K. niti L.L. ne pozna naslova bivališča, enako velja za I.I. Navedeni bi po mnenju tožnika lahko izpovedali, kako je tožeča stranka prišla do spornega zneska. Pri tem je pojasnil, da sta bila pri podpisu sporne pogodbe prisotna zgolj H.H. in pooblaščenec tožnika.

8. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v upravne spise, prebralo pisni izjavi prič F.F. in D.D. ter ju tudi neposredno zaslišalo. Ostale predlagane dokaze je zavrnilo. Priča H.H. je že bila zaslišana v davčnem postopku, zato po mnenju sodišča njeno dodatno zaslišanje ni bilo potrebno. Tudi zaslišanje A.A. po mnenju sodišča ni bilo potrebno, saj je njegov pooblaščenec izpovedal, da se je o vseh okoliščinah sklenjene pogodbe dogovarjal sam, kar je v obliki navedb sodišču tudi predstavil. Glede dr. I.I. in G.G. pisnih izjav v smislu 236. a členu ZPP tožnik sodišču ni predložil, čeprav je bil opozorjen na posledice take odločitve. Predlogi za zaslišanje prič J.J., K.K. in L.L. pa so nedopustna tožbena novota iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Sicer pa niso bili niti popolni, niti ustrezno substancirani, da bi jih bilo mogoče sploh vabiti na narok in presoditi, ali jih je smiselno zaslišati ali ne. Glede izvedenskega mnenja izvedencev gradbene, finančne in kmetijske stroke, vse v obsegu prikrajšanja z odvzemom nepremičnine v lasti A.A., sodišču pripominja, da predlagani dokazi niso ustrezno opredeljeni tako glede relevantne vsebine in obsega, ki naj ga posamezni izvedenec izdela, kot tudi glede na navedbo tožnika, da je bila sporna odškodnina določena na podlagi "zdrave pameti oziroma na palec".

9. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da tožba ni utemeljena.

10. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik po Pogodbi, ki je bila sklenjena dne 2. 12. 2009 med Republiko Slovenijo, ki jo je zastopal E. in A.A., Republiki Sloveniji izročil v last in posest bremen proste nepremičnine v skupni površini 17.829 m2. Nadalje iz 4. člena pogodbe izhaja, da znaša vrednost nepremičnin, določenih v 2. členu pogodbe 663.292,54 EUR, pri čemer znaša vrednost nadomestne nepremičnine 7.242,24 EUR, preostala razlika pa 656.050,30 EUR. Pri tem je pomemben še 7. člen pogodbe, ki predstavlja vrednost omenjenih nepremičnin (iz 2. člena pogodbe) glede na njihovo dejansko rabo ter vlaganja drugopogodbene stranke ter stranske stroške povezane z razlastitvijo v skladu s 105. členom ZUreP-1. Nadalje je v 4. členu pogodbe zapisano, da tožniku pripadajo tudi stranski stroški povezani z razlastitvijo v višini 1.500.000,00 EUR. Pri tem je, kot izhaja iz 6. člena pogodbe, omenjeni znesek zmanjšan za vrednost nadvoza v znesku 500.000,00 EUR, ki ga bo Republika Slovenija zadržala in iz njega plačala izgradnjo nadvoza. V denarju je torej tožnik prejel znesek 656.050,30 EUR in 1.000.000,00 EUR neto.

11. V skladu z določbo 105. člena ZUreP-1 lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je na nepremičninah, ki so bile tožniku odvzete, do razlastitve opravljala dejavnost pravna oseba B. d.o.o., katere lastnik je A.A. V postopku je davčni organ ugotovil, da je A.A. s prejetim zneskom 636.292,54 EUR, (kjer so že vključeni stranski stroški razlastitve in izgradnja nadvoza, ki ga lahko uporablja kot fizična oseba in zato ni v manj ugodnem položaju kot je bil pred razlastitvijo), prejel najmanj toliko, kot mu je bilo odvzeto na podlagi Pogodbe in do česar je upravičen v skladu s 105. členom ZUreP-1. V zadevi je torej prvenstveno sporno, ali gre pri izplačilu zneska 1.000.000,00 EUR neto za povračilo škode, ki je nastala na osebnem premoženju A.A., in ki predstavlja stranske stroške razlastitve iz 105. člena ZUreP-1, ali pa gre pri omenjenem znesku za dohodek, ki podleže obdavčitvi. Glede navedbe tožnika, da predstavlja znesek 656.050,30 EUR le denarno odmeno za zemljišče, se sodišče, da se ne bi ponavljalo, sklicuje na obrazložitev prvostopnega davčnega organa na straneh 4, 5 in 6 izpodbijane odločbe (3. menjava zemljišč in doplačilo) oziroma na odločbo o pritožbi na straneh 4 - 5. Omenjenih ugotovitev pa ni omajalo tudi neposredno zaslišanje D.D. in F.F., predstavljeno v nadaljevanju.

12. V zvezi s spornim zneskom 1.000.000,00 EUR se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 prav tako sklicuje na izpodbijano odločbo na straneh 7 - 10 (točka 5. stranski stroški razlastitve) oziroma 5 - 8 odločbe o pritožbi. Pri tem sodišče v zvezi z naravo prejetega zneska 1.000.000,00 EUR pripominja še naslednje. Kot izhaja iz obrazložitve k 69. členu Ustave, ki govori o razlastitvi (komentar Ustave RS, 2002, strank 682 in 683) je do odškodnine upravičen tisti, katerega pravica je bila z razlastitvijo odvzeta oziroma omejena. Do odškodnine pa so lahko upravičeni tudi tisti, ki jih poseg prizadene posredno, to so stranski upravičenci. Seveda le pod pogojem, da je prizadet njihov pravno varovani lastninski, to je premoženjski položaj. Zgolj dejanski interesi ne zadoščajo kot podlaga za odškodnino, tako da je potrebno posebej presoditi, kdo so nosilci varovanih premoženjsko pravnih položajev, ki so lahko prizadeti z razlastitvijo. Stranski upravičenci so na primer najemniki oziroma zakupniki, imetniki stvarnih pravic, zastavni upniki in podobno. Gre torej za imetnike obligacijskih in stvarnih pravic, ki so z razlastitvijo prizadeti posredno. Omenjeno določilo je uzakonjeno v 108. členu ZUreP-1. Kot izhaja iz zaslišanj priče F.F. in D.D., je na spornem zemljišču domovala tožnikova firma B. d.o.o., ki je bila v 100 % lasti tožnika. Niti tožnik niti omenjena pravna oseba nista nikoli predložili dokazil o tem, da bi pravna oseba na zemljišču poslovala z najemno ali zakupno pogodbo. Šlo je, kot je izpovedala priča F.F., za neke vrste črno gradnjo. V nadaljevanju je izpovedal, da je poleg pravične odškodnine za zemljo tožnik dobil tudi stranske stroške razlastitve, ki so bili deloma ovrednoteni s cenitvijo, ki jo je opravila cenilka in ki je naredila v bistvu cenitev za škodo, ki bi šla njegovemu podjetju. Z omenjeno cenitvijo A.A. po izpovedbi F.F. ni bil zadovoljen in je govoril, da mora odškodnina poleg stranskih stroškov, ki so mu bili priznani v cenitvi, upoštevati še dejstvo, da bo moral kupiti nova zemljišča, da bo moral vlagati v nova zemljišča in v določeno infrastrukturo. Ker cenitev M.M. omenjenega ni vsebovala, take pogodbe ni želel podpisati. Zato je bilo na koncu izpogajano, da bo tožnik iz tega naslova dobil znesek 1.500.000,00 EUR. Tudi priča D.D. je izpovedal, da je bil kot pooblaščenec tožnika s cenitvami, ki jih je po naročilu E. delal g. N.N. oziroma nekdo iz Nove Gorice, seznanjen. S cenitvijo, ki je bila v končni fazi osnova za pogodbo, so bili na A.A. strani seznanjeni, se z njo strinjali, sicer ne bi pristopili k pogodbi. Šlo pa je za ocenjeno vrednost izgubljenih dohodkov s strani pravne osebe.

13. Glede na povedano in ugotovljeno je tudi po mnenju sodišča tožnik kot razlaščenec s prejetim zneskom 656.050,30 EUR, vrednostjo nadomestne nepremičnine v znesku 7.242,24 EUR in zgrajenim nadvozom čez avtocesto, prejel popolno odškodnino v smislu določil ZUreP-1. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako prejel, pa po mnenju sodišča ne pomeni pravno priznane škode, ki jo je utrpel tožnik, saj gre, kot izhaja iz vse podatkov spisa, za škodo, ki naj bi nastala pravni osebi B. d.o.o., ki pa svoje upravičenosti v skladu s 108. členom ZUreP-a ni izkazala. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da sta bila tako tožnik kot B. d.o.o. večkrat pozvana, da svoj status upravičenca izkažeta, česar pa nista storila. Trditev, da je bila omenjena (oziroma celotna) odškodnina določena na pamet oziroma stvar pogajanj in časovnih stisk oziroma izrabljanja situacije, na dejstvo razlogov za neobdavčenje ne more vplivati. Nesporno je, da je tožnik omenjeni neto znesek v višini 1.000.000,00 EUR prejel. Po mnenju sodišča pa ga ni upravičil niti na podlagi določil ZUreP-1, niti na podlagi določil ZDoh-2, ki določajo, od kakšnih vrst odškodnine se dohodnina ne plačuje. V sporni zadevi torej pri omenjenem znesku ne gre za odškodnino, ki ni podvržena obdavčitvi, pač pa za dohodek, od katerega se plačuje dohodnina. Tožnik je torej tudi z upoštevanjem plačane dohodnine od omenjenega zneska še vedno dejansko prejel več, kot pa bi mu v konkretni zadevi pripadalo po določbah ZUreP-1. Dejstvo, da odnosi med tožnikom in njegovo pravno osebo v konkretni zadevi niso bili pravno urejeni, in da je v zadevi šlo dejansko za neke vrste črno gradnjo, niti ne more biti okoliščina, ki bi lahko bila tožniku v prid. Zgolj vztrajanje na znesku, ki da mu pripada, brez dokazil o njegovi utemeljenosti tako glede pravne podlage kot glede višine in posledic, ki iz tega izvirajo, ne dokazuje obstoja stranskih stroškov razlastitve iz 105. člena ZUreP-1 in torej posledično neobdavčljivosti prejetega zneska 1.000.000,00 EUR.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.