Jedro

Za odločitev o tem, ali je tožnik (kateremu je morala tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča izplačati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007), tudi za čas po 1. 8. 2008 upravičen do plačila razlike v plači po pravnomočni sodbi, so relevantne določbe 3. in 3. a člena ZSPJS, po katerih delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS ter določbe Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po uveljavitvi ZSPJS za čas od 1. 8. 2008 dalje. Tožnik ima namreč od 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto in plačo v skladu z ZSPJS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa v povezavi s popravnim sklepom razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razlike v plači za čas od avgusta 2008 do decembra 2014 v posameznih mesečnih zneskih, od teh razlik odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna obračunati vse nadaljnje razlike v plači med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, povečano za dodatke, in dejansko obračunano plačo, in po odvodu davkov in prispevkov plačila tožniku neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini … (III. točka). Sodišče je izdalo popravni sklep z dne 19. 6. 2015 s katerim je popravilo odločitev o stroških postopka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.505,91 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je v tožbi navajal, da temelj ni sporen, ker je že bilo odločeno v omenjeni zadevi, če pa bi bilo tako, bi moralo sodišče tožbo celo zavreči. O tožnikovem tožbenem zahtevku je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011. Tako je sodišče pravilno zavrglo tožbo v II. točki izreka, moralo pa bi sodišče tožbo zavreči v celoti. Glede na navedeno je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena sodba je tudi izvršljiva. V kolikor tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti po pravnomočno izvršljivi sodbi, je imel tožnik vse možnosti vložiti izvršbo. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe, bi morala tožena stranka izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, od dneva sklenitve ponujene pogodbe in dokler bo le-ta trajala, pri čemer se odškodnina zmanjša za znesek že izplačane razlike v višini 966,08 EUR neto, oziroma obračunane bruto razlike v višini 1.476,38 EUR bruto, kot je razvidno iz plačilne liste za maj 2009. Z dnem 1. 8. 2008 je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju uveljavil t. i. „Virantovo plačno reformo“, ki je delovno razmerje javnih uslužbencev uredila na novo. Z uveljavitvijo ZSPJS sta bili plača in naziv tožnikovega delovnega mesta urejena na novo. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II z dne 21. 6. 2007 je prenehala veljati, tožnik pa ima od 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec IV in plačo v skladu z ZSPJS. Tako je prišlo do novacije delovnega razmerja po samem zakonu, ki glede na 3. člen ZSPJS velja ne glede na voljo strank, zato tožnik do odškodnine v razliki med plačo po novi in odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni več upravičen. Do slednjih navedb tožene stranke se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kljub dejstvu, da je navajanje tožene stranke v tej smeri vsekakor materialnopravno odločilno. Zaradi navedenega bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Da z novacijo delovnega razmerja prenehajo prejšnje obveznosti med strankama, pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 652/2008 (stran 7, zadnji odstavek), ki jo je tožena stranka predložila. Sodišče je storilo tako kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti) kot tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Kakor hitro bi v veljavo vstopila nova (drugačna) višina plače, bi prenehala obveznost tožene stranke plačevati odškodnino tožniku. Tožena stranka je zaradi plačne reforme in na podlagi 48. člena ZSPJS tožniku ponudila v podpis aneks, ki je tožnikovo plačo urejal na novo v skladu s plačno reformo. Aneksa tožnik sicer ni podpisal, vendar je glede na določilo 3. in 48. člena ZSPJS le-ta kljub temu veljaven in tožnika v celoti zavezuje od 1. 8. 2008. Tožniku je bilo znano, da se plača od 1. 8. 2008 dalje obračunava v skladu s prevedeno plačo po novem plačnem sistemu, pa kljub temu zoper aneks, ki ga je dobil v podpis ni ugovarjal, čeprav bi to moral storiti, če je menil, da je aneks nezakonit. Tožbo je tožnik vložil 28. 12. 2012, pred tem pa nikoli ni zahteval, da delodajalec ugotovi zatrjevano nezakonitost in popravi zatrjevano neskladje oziroma ravna skladno z ZSPJS. Dejstvo je, da pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 od 21. 6. 2007 ni veljala, saj je bila dne 21. 6. 2007 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II. Z navedenim aneksom je bil spremenjen naziv tožnikovega delovnega mesta in določena drugačna (nova) plača, kar pomeni, da je prenehala obveznost toženca, da tožniku plačuje odškodnine po pravnomočni sodbi. Delovno mesto vzdrževalec II in plača na tem delovnem mestu sta bila v skladu z določbami ZSPJS pravilno prevedena v delovno mesto vzdrževalec IV, kot to izhaja iz predloženih pravilnikov o sistemizaciji. Tako do prikrajšanja v plači ni prišlo, kar je ugotovil tudi izvedenec A.A., zato tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar. Kljub navedenemu, sodišče v obrazložitvi napačno navede, da je tožnik glede na pravnomočno sodbo sodišča opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 181/2012 upravičen do razlike v plači za čas po 1. 8. 2008, pri čemer pa sodišče svoje odločitve niti ne obrazloži. Sodba je pavšalna in navidezno obrazložena, nenazadnje si tudi razlogi v obrazložitvi nasprotujejo. Tudi, če tožnik ni želel podpisati pogodbe oziroma aneksa, je do spremembe višine plače prišlo po samem zakonu. Če javni uslužbenec aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne podpiše, skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS aneks avtomatično velja, torej pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 je tako smiselno avtomatično prenehala veljati. V zvezi s prevedbo ne držijo tožnikove navedbe, da bi se s 1. 8. 2008 delovno mesto tožnika po stari pogodbi z dne 24. 12. 1991, to je vzdrževalec I, moralo prevesti v 25. plačni razred. Pogodba o zaposlitvi z dnem 1. 8. 2008 sploh ni veljala, prav tako pa sta stranki 21. 6. 2007 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II. Od začetka veljavnosti aneksa zato ni več podlage za izplačilo odškodnine iz naslova razlik v plačah med pogodbama z dne 24. 12. 1991 in 21. 6. 2007, saj slednja od 1. 8. 2008 ni več veljavna. Dejstvo, da javni uslužbenec aneksa ne podpiše, nima takšnih posledic, kot si jih razlaga tožnik. Določbe ZSPJS oziroma 3. in 3. a člena ZSPJS so kogentni predpisi, ki omejujejo pogodbeno svobodo tudi v tem smislu, da mora delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunati le plačo, določeno v skladu z ZSPJS, podzakonskimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, čeprav brez (veljavnega) podpisanega aneksa, ne pa višje ali nižje plače od pripadajoče. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Kot je tožnik že navedel v tožbi, je bilo s sodbo sodišča pravnomočno odločeno zgolj po temelju, zaradi česar je bil predmet tega sodnega spora izključno višina odškodnine in sicer v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel po pogodbi. ZSPJS ni omogočal spremembe naziva in opisa delovnega mesta ter stopnje strokovne izobrazbe, saj ne določa izjeme od 3. alineje 29. člena v povezavi s 47. členom ZDR in temeljnim načelom ZDR, da se pravice in obveznosti delovnega razmerja uredijo s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik bi moral vsake tri leta napredovati. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6. Sodišče ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti) kot tudi ne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je sodba izvršljiva, saj gre v zadevi opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011 za t. i. vmesno sodbo, pri čemer ni bilo ovir, da bi tožena stranka sodbo lahko izvršila. Prav tako v zadevi ne gre za res iudicata - v izpodbijanem delu, je pa sodišče štelo, da gre delno za res iudicata in je tožbo delno zavrglo, pri čemer zoper navedeni del ni pritožbe, torej je zadeva v tem delu pravnomočna.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med pravdnima strankama potekal spor, ki ga je sodišče vodilo pod opr. št. IV Pd 975/2010 in s sodbo z dne 7. 10. 2011 v II. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007, in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi dne 21. 6. 2007, od dneva sklenjene pogodbe o zaposlitvi in dokler bo ta veljala, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer se ta odškodnina zniža za znesek že izplačane razlike v višini 966,08 EUR neto oziroma obračunane razlike v višini 1.476,38 EUR bruto, kakor je razvidno iz plačilne liste za maj 2009. Po podani pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 181/2012 z dne 11. 6. 2012 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku odškodnino v višini razlike v plači v obdobju do konca julija 2008 plačala. Sodišče je toženi stranki naložilo, da obračuna razlike v plači za obdobje od avgusta 2008 do decembra 2014, od navedenih razlik odvede davke in prispevke ter tožniku plača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni, pod izvršbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor, da ima po pravnomočni odločitvi v zadevi opr. št. IV Pd 975/2010 v povezavi z opr. št. Pdp 181/2012 tožena stranka obveznost izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi dne 21. 6. 2007, od sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi in dokler bo ta veljala, kot to izrecno izhaja iz izreka sodbe. Sodišče je v predmetni zadevi sicer pravilno navedlo, da je s 1. 8. 2008 pričel veljati nov plačni sistem in sicer so se delovna razmerja med javnimi uslužbenci uredila na novo po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Navedeno pa dejansko pomeni, da je ZSPJS, ki v 3. in 3. a členu določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS, pri čemer sam podpis ali nepodpis aneksa oziroma pogodbe o zaposlitvi ni relevanten, uredil na novo. Posledično navedenemu je po kogentnih določilih ZSPJS prenehala veljati stara pogodba o zaposlitvi, tožnik pa je imel s 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec IV skladno z ZSPJS. Ob navedenem tudi morebitna volja strank ni pomembna, niti ni pomemben podpis pogodbe o zaposlitvi ali aneksa.

9. Kot pravilno opozarja tožena stranka, iz obrazložitve sodbe opr. št. IV Pd 975/2005 izhaja, da ima tožnik dejansko IV. stopnjo izobrazbe, in da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delal na delovnem mestu vzdrževalec I. Po aktu o sistemizaciji delovnih mest z dne 8. 5. 2007 pa se za delovno mesto z nazivom vzdrževalec I zahteva strokovna izobrazba V. stopnje, ki je tožnik sicer nima. Tožena stranka je tožniku zaradi plačne reforme ponudila v podpis aneks na podlagi določil 48. člena ZSPJS, ki ga tožnik sicer ni podpisal, vendar pa je ta glede na določilo 3. in 48. člena ZSPJS kljub temu veljaven. Tožnik je tudi 21. 6. 2007 podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II kot to sicer izhaja iz izvedenih dokazov. Tožena stranka je delovno mesto vzdrževalec II prevedla skladno z določili ZSPJS v delovno mesto vzdrževalec IV, kot to izhaja iz aneksa z dne 1. 8. 2008. 10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati določila ZSPJS in sicer zlasti 3. in 3. a člen, ki sta kogentne narave in omejujeta pogodbeno svobodo in 48. člen ZSPJS in pri tem upoštevati podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007. Na podlagi navedenega bo moralo sodišče ugotoviti, ali tožniku pripada razlika v plači glede na pravnomočno odločitev in glede na kogentna določila na ZSPJS.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično navedenemu je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih je sodišče sicer izdalo popravni sklep z dne 19. 6. 2015. 12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.