Jedro

33. člen ZVRK ne sankcionira lepljenja ali nameščanja oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki nimajo lastnosti plakata. Zgibank ni mogoče enačiti s plakati.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper A. P. zaradi prekrška po prvi alineji prvega odstavka 33. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Vodice je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca A. P. spoznal za odgovornega za prekršek po prvi alineji prvega odstavka 33. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji (Ur. l. RS, št. 41/2007 in nasl., v nadaljevanju ZVRK), za katerega mu je izrekel globo 700,00 EUR in plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Domžalah je zahtevo za sodno varstvo (storilčevega zagovornika) zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 33. člena ZVRK. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku. Storilec se o zahtevi ni izjavil, njegov zagovornik pa v izjavi pritrjuje navedbam v zahtevi ter še navaja, da sta bila za isti prekršek kaznovana še dva druga storilca, čeprav jima krivda ni bila dokazana, zahteva pa tudi povrnitev stroškov.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da 8. in 9. člen ZVRK govorita o lepljenju plakatov oziroma plakatiranju, medtem ko je v pravnomočni odločbi o prekršku storilcu očitano, da so člani Civilne iniciative nezakonito nameščali zgibanke. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je zakonodajalec inkriminiral le nameščanje plakatov, ne pa prostega kroženja zgibank, kar potrjuje določba četrtega odstavka 8. člena ZVRK, ki komunalni službi lokalne skupnosti nalaga, da na stroške organizatorja volilne kampanje poskrbi za odstranjevanje plakatov, nameščenih ali nalepljenih v nasprotju z določbami tega zakona. Zgibank ni mogoče enačiti s plakati. Namen zgibank je, da pridejo osebno v roke ljudem, da se individualno seznanijo z njihovo vsebino, njihova naklada je praviloma velika oziroma je neprimerljivo večja od števila plakatov, s katerimi se nagovarja ciljno publiko in se smejo lepiti samo na plakatnih mestih, ki jih določi lokalna skupnost. Do zgibank lahko na različne načine pridejo tudi tisti, ki niso sodelavci organizatorja kampanje. Ti jih lahko odložijo tudi na mesta, kjer je to prepovedano. Možnost zlorabe ali nepooblaščene uporabe je pri zgibankah neprimerno večja kot pri plakatih. Zato zakonodajalec ni izenačil pravnega statusa plakata in zgibanke. Enačenje pravnega statusa in funkcije plakata in zgibanke je s strokovnega vidika neprimerno in nedopustno. Vrhovni državni tožilec meni, da je sodišče zmotno in nepravilno uporabilo določbi prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 33. člena ZVRK, ko je v izpodbijani sodbi zapisalo, da bi si moral organizator za kakršnokoli nameščanje zgibank zunaj plakatnih mest, navedenih v prvem odstavku 8. člena ZVRK, ki je v konkretnem primeru informacijski pult v stavbi Občine Lukovica, pridobiti na podlagi prvega odstavka 9. člena ZVRK soglasje lastnika stavbe, saj gre za plakatiranje zunaj plakatnih mest iz 8. člena ZVRK. Stališče sodišča in prekrškovnega organa, ki izenačujeta pravni status plakata in zgibanke, pomeni nedopustno uvajanje objektivne odgovornosti za storjeni prekršek. Izdajatelj zgibanke potem, ko te pridejo do ljudi, izgubi nadzor nad gibanjem zgibank in ne more biti odgovoren za ravnanje posameznika z zgibanko. Omejitve pri ravnanju z zgibankami so namenjene predvsem temu, da organizator volilne oziroma referendumske kampanje ali njegovi sodelavci ne nameščajo zgibank na krajih, kjer ni dovoljeno referendumsko oglaševanje. Organizator kampanje je za prekršek odgovoren le, če se mu dokaže, da je sam nezakonito nameščal zgibanke ali je svojim sodelavcem to naročil. V primeru opustitve dolžnega nadzorstva pa je treba organizatorju najprej dokazati, da so dejanje izvršili njegovi sodelavci. To pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja in jo je zato mogoče razumeti tudi kot kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 56. člena ZP-1. 5. Referendumska kampanja je v tretjem odstavku 1. člena ZVRK opredeljena kot oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje pri glasovanju na referendumu. Za referendumsko kampanjo se po petem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena ZVRK štejejo zlasti propaganda v medijih, elektronskih publikacijah in propaganda z uporabo telekomunikacijskih storitev; plakatiranje; in javni shodi v zvezi s to kampanjo. Plakatiranje je kot oblika referendumske (oziroma volilne) kampanje urejeno v III. poglavju ZVRK (členi od 8 do 11). Lepljenje in nameščanje plakatov je dovoljeno le na mestih, ki jih določi lokalna skupnost (prvi odstavek 8. člena ZVRK). Plakatiranje zunaj plakatnih mest je dovoljeno le s soglasjem lastnika oziroma upravljavca reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč.

6. Plakat je v splošnem pogovornem jeziku (Slovar slovenskega knjižnega jezika, v nadaljevanju SSKJ) opredeljen kot večji list, pola papirja z obvestilom, vabilom, razglasom, pritrjena na javnem prostoru. Plakat v smislu določb ZVRK pa je tisti nosilec oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki je nalepljen ali nameščen na mestu, ki ga v ta namen določi lokalna skupnost. Bistvena lastnost plakata, po kateri se razlikuje od drugih nosilcev objavljanja informacij, navedenih v prvi alineji petega odstavka 1. člena ZVRK in drugem odstavku 7. člena ZVRK, je ta, da je nalepljen ali kako drugače pritrjen na (praviloma) za plakatiranje določenem mestu. Nasprotno je zgibanka (SSKJ) opredeljena kot tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi. Zato je treba pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da plakatov ni mogoče enačiti z zgibankami.

7. Za prekršek iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZVRK se kaznuje organizator volilne kampanje, ki opravlja plakatiranje v nasprotju z 8. in 9. členom ZVRK. Kot prekršek je po tej določbi določeno lepljenje in nameščanje plakatov (plakatiranje) na mestih, kjer to ni dovoljeno zaradi odsotnosti dovoljenja lokalne skupnosti (8. člen ZVRK) ali odsotnosti soglasja upravljavca oziroma lastnika reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč (9. člen ZVRK). V tej določbi torej ni sankcionirano lepljenje ali nameščanje oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki nimajo lastnosti plakata. Iz izreka izpodbijane pravnomočne odločbe o prekršku je razvidno, da je kršitelj kot organizator referendumske kampanje opustil nadzor nad zakonitostjo ravnanja članov njegove civilne iniciative, ki so brez dovoljenja lastnika stavbe v prostorih Občine Lukovica nameščali zgibanke z referendumskimi vsebinami. Glede na povedano takega kršiteljevega ravnanja ni mogoče subsumirati pod določbo prve alineje prvega odstavka 33. člena ZVRK. Ravnanje, ki se očita kršitelju, bi sicer lahko nasprotovalo določbi prvega odstavka 6. člena Sklepa o določitvi načina plakatiranja za izvedbo zakonodajnega referenduma o družinskem zakoniku (Uradni vestnik Občine Lukovica, št. 1/2012), vendar s takim aktom samoupravne lokalne skupnosti ni mogoče predpisati prekrška (tretja alineja prvega odstavka 3. člena ZP-1 ter tretji odstavek 3. člena ZP-1), prav tako ZVRK kot prekršek ne določa kršitve določb akta samoupravne lokalne skupnosti.

8. Ravnanje, kot se očita kršitelju v pravnomočni odločbi o prekršku, nima znakov prekrška iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZVRK, zato kršitelju zanj ni mogoče izreči sankcije za prekršek (prvi odstavek 2. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev predpisa o prekršku iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper A. P. zaradi prekrška po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZVRK ustavilo.

9. Postopek o prekršku je bil ustavljen, zato stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

10. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega predpisa Vrhovno sodišče ni presojalo še v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.