Jedro

Kljub izdani začasni odredbi imata starša odprte vse možnosti, da se sporazumno dogovarjata o bistvenih vprašanjih glede otroka. Izdana začasna odredba varuje otrokove koristi le v primeru, da se starša o selitvi in stikih ne bi mogla dogovoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom popravilo 1. točko sklepa z dne 19. 11. 2013, in sicer v delu, ki se nanaša na režim stikov z otrokom; sicer pa je ugovor toženke zoper začasno odredbo z dne 19. 11. 2013 zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Izpostavlja, da nevarnost ni izkazana niti na stopnji verjetnosti, kot to narekujejo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), pri čemer prvostopenjsko sodišče ne pojasni nujnosti izdaje predmetne začasne odredbe. Začasna odredba se izda le v primerih ogroženosti otroka – v obravnavanem primeru pa se ni ugotavljal pritožničin namen, da se brez predhodnega dogovora s tožnikom (skupaj z otrokom) preseli v tujino. Tudi pretekla selitev v X ni posegla v nobene otrokove koristi – otrok zaradi selitve ni utrpel nobenih škodljivih posledic. Meni, da v obravnavanem primeru ne obstoji grozeča nevarnost niti nujnost, ki bi narekovali izdajo začasne odredbe. Spregledano je ostalo dejstvo, da roditeljsko pravico izvajata oba starša, ki se morata o bistvenih vprašanjih sporazumeti. Z izdajo začasne odredbe pa je sodišče neutemeljeno poseglo tudi v izvrševanje roditeljske pravice obeh staršev in jima odvzelo ter omejilo možnost sporazumnega dogovarjanja. Poseg z izdajo začasne odredbe je glede na cilj zavarovanja (izvršitev sodne odločbe) prekomeren in nesorazmeren, kar je v nasprotju z ustavno zajamčeno pravico do poštenega sojenja. Sodišče z začasno odredbo varuje hipotetično čustveno odtujenost kot posledico morebiti neurejenih stikov. V tem delu so razlogi za izdajo začasne odredbe delno nerazumljivi, pa tudi neobrazloženi. Izdano začasno odredbo je moč šteti kot odločitev, s katero je sodišče poseglo v ustavno zajamčeno pravico toženke in otroka do svobodnega gibanja. Izdana začasna odredba je vprašljiva tudi z vidika njenega izvrševanja in razumevanja. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni opredelilo oz. ni navedlo, kaj dejansko pomeni „preselitev v tujino“. Ker je sodišče izdalo začasno odredbo do pravnomočno končanega postopka, je povsem mogoče, da bo prišlo do situacij in dogodkov, ko se bo pritožnica z otrokom odpravila v tujino – odhod na morje v času poletnih počitnic ali zimovanje v tujini v času zimskih počitnic. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarja, da tožnik predmetno pravdo ter postavljene zahtevke zlorablja v namene prisilitve toženke v pogoje, ki jih želi od nje doseči in jo onemogoča v njenem življenju. Navedeno izhaja tudi iz neutemeljenih postopkov, ki jih sproža zoper njo ter pri tem izpostavlja sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 12384/2011 z dne 20. 12. 2013, s katero je bila v celoti zavrnjena obtožba, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja onemogočanja stikov. V tej zadevi tožnik kot oškodovanec ni prevzel pregona, čeprav bi ga lahko. Meni, da prvostopenjsko sodišče za odločanje o začasni odredbi ni imelo podlage v terjatvi tožnika in je v resnici urejalo nek hipotetični položaj, pri čemer pa se pozablja, da so bili stiki med mladoletnim A. in tožnikom že pravnomočno določeni s sodbo naslovnega sodišča P 1375/2006 z dne 21. 4. 2008. Pritožnica doživlja izdano začasno odredbo tudi kot poseg v njeno svobodo gibanja in poseg v njeno družinsko življenje. Z obširnim dokaznim gradivom je dokazala, da je stike omogočala in jih tudi izvajala, zato odnos med tožnikom in sinom ni bil v ničemer ogrožen. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo poteka stikov med preteklim bivanjem v tujini, zato izdana začasna odredba ni utemeljena in je brez podlage.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 411. člena ZPP lahko izda sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oz. o načinu izvrševanja stikov. Četrti odstavek 411. člena ZPP določa, da se takšna začasna odredba izda po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja je izjemen ukrep, ki se ga lahko izda le, če je potrebno posredovanje sodišča še preden je izdana končna odločba. Pri presoji o tem, ali obstajajo razlogi za izdajo začasne odredbe, mora sodišče skrbno oceniti vse okoliščine. Zlasti pri vprašanjih, ki zadevajo mladoletne otroke, mora sodišče še posebej skrbno presoditi, ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja nujnost ukrepanja.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu skrbno argumentiralo razloge, ki govore v prid izdani začasni odredbi. Zmoten je pritožbeni očitek, da za odločanje o začasni odredbi ni imelo podlage v terjatvi tožnika. Tožnik zahteva, da se mladoletni sin predodeli v varstvo in vzgojo njemu, in to terjatev je sodišče z izpodbijanim sklepom zavarovalo. V izpodbijanem sklepu je bila izpostavljena dolgotrajnost in obsežnost postopka, v katerem obe stranki dokazujeta svojo večjo primernost za zaupanje v varstvo in vzgojo, zato so očitki o odsotnosti podlage tožnikove terjatve neutemeljeni.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da v skladu z določbami ZIZ ni izkazana nevarnost. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da se je toženka pred časom zaradi službenih obveznosti moža z mladoletnim sinom že odselila v tujino; glede na službene obveznosti moža pa bi se to lahko ponovilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da bi v primeru selitve v tujino brez ustreznega dogovora o stikih lahko otroku nastala nepopravljiva škoda. Le-ta bi se lahko odrazila v prekinitvi čustvene povezave z očetom in posledično takšni odtujitvi, da zaupanje v vzgojo in varstvo očetu ne bi več prišlo v poštev.

8. Pritožbena zatrjevanja, da je bilo z izdajo začasne odredbe neutemeljeno poseženo v izvrševanje roditeljske pravice in da je bila staršema odvzeta oz. omejena možnost sporazumnega dogovarjanja, so povsem neutemeljena. Kljub izdani začasni odredbi imata starša odprte vse možnosti, da se sporazumno dogovarjata o bistvenih vprašanjih glede otroka. Izdana začasna odredba pa varuje otrokove koristi le v primeru, da se starša o selitvi in stikih ne bi mogla dogovoriti.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o razumevanju začasne odredbe in njeni nedefiniranosti. Besedna zveza „preselitev v tujino“ je povsem razumljiva. Jasno je, da v okvir preselitve v tujino ne sodijo počitnice in izleti v tujino, saj v teh primerih ni treba urejati začasnega bivališča, šolanja itd. 10. Neutemeljeni so tudi pritožničini očitki o posegu v pritožničine in otrokove ustavne pravice iz 32. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pojasnilo sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za kolizijo dveh človekovih pravic oz. svoboščin: pravice do svobode gibanja ter (otrokove in očetove) pravice do družinskega življenja (35. in 54. člen Ustave RS), katere del je tudi pravica do vzgoje in varstva oz. pravica do stikov. Prav varovanje pravice do družinskega življenja narekuje začasno omejitev pravice do gibanja za primer, da pravdni stranki glede preselitve v tujino ter režima stikov ne bi mogli doseči ustreznega dogovora.

11. Razlogi, na katere se sklicuje pritožba, tako niso utemeljeni, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. To pomeni, da bo o stroških predmetnega pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.