Jedro

Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča je do napada neznanega napadalca prišlo ob prihodu delavke na delo, ko je ravno odklenila notranja vrata v gostinski lokal, vendar je šlo očitno za običajen rop, pri katerem je bil, sledeč tožničini izpovedbi, edini storilčev namen tožnici izmakniti denarnico in ko mu je to uspelo, je kraj dogodka zapustil, ni pa na primer stopil v lokal z namenom oškodovanje tožene stranke, kar bi mu tožeča stranka kot njena delavka skušala preprečiti, pri čemer bi bila poškodovana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji plačati pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki za njene pravdne stroške 130.007,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka storila vse da do škode ne bi prišlo, ko pa sodišče istočasno ugotovi, da lokal ni bil varovan in da tudi objekt ni bil zavarovan s kakšnimi alarmnimi napravami. Zato tožena stranka ni storila vsega, da bi njeni delavci svoje delo varno opravljali, kar bi jim tožena stranka morala zagotoviti, saj je varno opravljanje dela celo ustavna pravica delavcev. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je v izpodbijani odločbi zavzelo stališče, da je bila tožeča stranka poškodovana sicer v lokalu tožene stranke med opravljanjem dela (za toženo stranko), a je kljub temu tožbeni zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja, saj je ta nastala brez njene krivde (1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnico je napadel neznani napadalec, česar tožena stranka ni mogla preprečiti. Slednji ugotovitvi tožeča stranka ugovarja iz razloga, da ker lokal ni bil varovan s strani varnostne službe ali policije niti ni bil opremljen z alarmnimi napravami, tožena stranka svojim delavcem ni zagotovila varnega opravljanja dela, kot bi ga morala. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dejansko ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožena stranka napada neznanega storilca na tožnico ob odklepanju vhodnih vrat lokala ob prihodu na delo ni mogla preprečiti z običajnimi varnostnimi ukrepi, pri čemer tisti, ki jih našteva pritožba, v danih okoliščinah ne bi bili običajni (varnostnik, policist) oziroma bi zaradi samega ravnanja toženke odpovedali (alarm). Vendar meni, da navedena, pa čeprav pravilna dejanska ugotovitev za materialnopravno rešitev obravnavane zadeve niti ni pomembna. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč obravnavanega škodnega dogodka ni mogoče pravno opredeliti kot nesreče pri delu niti v njenem najširšem pomenu. Pogoj, da se škodni dogodek obravnava kot nesreča pri delu je, da je do škode prišlo na delu ali v zvezi z delom, ki ga je poškodovani delavec opravljal za delovno organizacijo. Če te temeljne funkcionalne zveze ni, organizacija oziroma delodajalec po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89) ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo. Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča je do napada neznanega napadalca prišlo ob prihodu delavke na delo, ko je ravno odklenila notranja vrata v gostinski lokal, vendar je šlo očitno za običajen rop, pri katerem je bil, sledeč tožničini izpovedbi, edini storilčev namen tožnici izmakniti denarnico in ko mu je to uspelo, je kraj dogodka zapustil, ni pa na primer stopil v lokal z namenom oškodovanje tožene stranke, kar bi mu tožeča stranka kot njena delavka skušala preprečiti, pri čemer bi bila poškodovana. Napad na tožnico torej nikakor ni povezan z njenim delom čistilke pri toženi stranki, do njega tudi ni prišlo zaradi opravljanja tega dela, napadalec pa ni oseba, za katere dejanja bi tožena stranka odgovarjala. Do oropanja tožnice bi lahko prišlo kjerkoli, saj se to žal vsakodnevno dogaja, zato samo dejstvo, da je prišlo do roparskega napada na tožnico pri odklepanju notranjih vrat lokala ob prihodu na delo, na odškodninsko odgovornost tožene stranke ne more imeti vpliva. Zato zgoraj navedeni pogoj za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni podan, s tem pa tudi ne njena odgovornost za tožničino škodo. Glede na povedano se pritožba tožeče stranke izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sicer pravilno končno odločitev prvostopnega sodišča, vendar z drugačnimi materialnopravnimi razlogi (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku).