Jedro

Če je gradbena pogodba izpolnjena v obsegu 94,7% del in plačana večina dogovorjenih del, od gradbene pogodbe ni možno odstopiti iz razloga manjkajočega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, razen v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.279.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1999 dalje do plačila in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi, v razveljavljenem delu pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 5.095.912,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1999 dalje do plačila in mu povrniti

580.308,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno, razveljavitev sodbe in vrnitev sodbe sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je ugotovljeno, da cena ni bila dogovorjena po sistemu "ključ v roke"; - graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do razdrtja gradbene pogodbe; - zamudne obresti je možno priznati od 3.11.2003 dalje, ko je toženec prevzel izvedeniško mnenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičeno razdrla gradbeno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15.6.1998. Razlog razdrtja pogodbe naj bi bil, da tožena stranka tožeči stranki ni predložila veljavnega gradbenega dovoljenja. Ob dejstvu, da je tožeča stranka od sklenitve pogodbe do

25.2.1999 opravila skoraj vsa dogovorjena gradbena dela (94,7%), je zaključiti, da tožeča stranka iz razloga manjkajoče dokumentacije ne more razdreti sklenjene gradbene pogodbe (131. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v katerem je določeno, da pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti). Zaradi manjkajočega gradbenega dovoljenja bi tožeča stranka lahko razdrla pogodbo prej preden je začela z deli in še v času, ko ni opravila večino dogovorjenih del, ne more pa jo razdreti sedaj, ko je večino del že opravila. Bistvo spora med strankama je plačilo opravljenega dela in je zato oceniti, da je v manjkajočem gradbenem dovoljenju, v situaciji kakršna je, tožeča stranka iskala zgolj razlog za razdrtje pogodbe. Enako velja tudi za toženca. Sprejel je včino opravljenih del in plačal glavnino opravljenega dela. Gradbena pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili, velja, in je zato v celoti uporabiti njena določila.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so določila v gradbeni pogodbi glede dogovorjene cene gradbenih del nejasna. Tako iz določila točke V. pogodbe kot iz določila VI. pogodbe nedvomno izhaja, da sta stranki dogovorili ceno po sistemu funkcionalni ključ v roke za vrednost 12.400.000,00 SIT. Po določilu 640. člena Zakona o ogligacijskih razmerjih so v tako dogovorjeni ceni vsa dela, ki so potrebna za zgraditev, tudi vrednost presežnih del in vrednost nepredvidenih del, ne vsebuje pa vrednost poznejših del, to je tistih, ki s pogodbo niso bile dogovorjene. To pomeni, da je tožeča stranka upravičena najmanj do plačila zneska 11.679.200,00 SIT; cena vseh dogovorjenih del je 12.400.000,00 SIT, tožnik ni opravil 5,3% del oziroma v vrednosti 720.800,00 SIT, ostane za plačilo

11.679.200,00 SIT. Ker je toženec tožniku že plačal 10.400.000,00 SIT, mu je dolžan plačati še najmanj 1.279.200,00 SIT in to najmanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dalje. V tem delu je bilo zato pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Glede ostalega dela je bilo pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tožnik za toženca opravil kakšna dodatna dela, ki v ceni, določeni z gradbeno pogodbo niso bila vsebovana (iz izvedeniškega mnenja to sicer ne sledi, vendar sodišče tega dejstva v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo).

Glede teka zamudnih obresti je dosedanja sodna praksa štela, da te pričnejo teči 15. dan po prejemu končne situacije s strani naročnika del. Ker ni ugotovljeno, kdaj je tožena stranka prejela končno situacijo je bilo pritožbi v obrestnem delu delno ugoditi in odločiti, da je tožena stranka dolžna plačati obresti najmanj od vložitve tožbe dalje v presežku pa bo moralo sodišče prve stopnje o zamudnih obrestih še odločiti, ko bo ugotovilo, kdaj je tožena stranka prejela končno situacijo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.