Jedro

Glede na to, da je bila toženka – ob siceršnji zaposlitvi in skrbi za dom – vključena v posel s prodajo posode, katerega nosilec je bil sicer tožnik, in je torej tudi ona prispevala k pridobitvi dohodkov iz tega posla, je pravilno stališče nižjih sodišč, da višji dohodek tožnika ne utemeljuje odločitve o njegovem višjem deležu na skupnem premoženju.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v obdobju od leta 1981 do leta 1996, spadajo dvosobno stanovanje v T. in določene premičnine ter da je delež vsake od strank na skupnem premoženju polovičen. Kar sta stranki zahtevali več (glede nekaterih premičnin in razliko do s strani tožnika zahtevanega 8/10 deleža), je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pritožbi pa ugodilo le glede odločitve o stroških. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je denar za odkup stanovanja tožnikova mati podarila obema pravdnima strankama in da je to darilo prešlo v skupno premoženje v korist obeh po enakih delih. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi tožnik na drug način k ustvarjanju skupnega premoženja prispeval toliko več, da bi se to odrazilo v njegovem večjem deležu na skupnem premoženju. Tožnik je sicer v denarju prispeval več, vendar pa je toženka v pretežni meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter za gospodinjstvo, poleg tega pa kljub redni zaposlitvi pomagala tožniku pri prodaji posode.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, (1) da je bilo stanovanje kupljeno z denarjem tožnikove matere, ki je ta denar podarila tožniku in ne obema strankama, (2) da je bil tožnikov dohodek, dosežen s prodajo posode A., bistveno višji od toženkinega, (3) da je pridobivanje in opravljanje predstavitev treba ločiti od managerskega dela, kjer toženka ni sodelovala, a je vzelo veliko več časa in energije kot ena predstavitev in (4) v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je svoje zaključke oprlo zlasti na izpovedbe prič, ki so v sorodstvenem razmerju s toženko in zato pristranske. Nadalje trdi, da je pritožbeno sodišče napačno štelo, da ni v ničemer prispeval k ohranjanju premoženja in da ni sodeloval pri varstvu in vzgoji otrok. Sodišči sta tožnikovo delo zmotno ovrednotili enako kot tožničino delo kljub temu, da je bil tožnik tisti, ki je premoženje ustvarjal, toženka pa je zgolj skrbela za družinske obveznosti. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razsodi, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 80 %, toženkin pa 20 %.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek o izostanku ustreznega odgovora na pritožbene navedbe ni utemeljen. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(1) Iz drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče vzelo v ozir pritožbene trditve, (1) da je bilo stanovanje kupljeno z denarjem tožnikove matere, ki je ta denar podarila tožniku in ne obema strankama, (2) da je bil tožnikov dohodek, dosežen s prodajo posode A., bistveno višji od toženkinega, in (3) da je pridobivanje in opravljanje predstavitev treba ločiti od managerskega dela, kjer toženka ni sodelovala, a je vzelo veliko več časa in energije kot ena predstavitev in se izreklo o njihovi utemeljenosti (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sodbe). V stališču pritožbenega sodišča o pravilnosti dokazne ocene, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, je vsebovano tudi njegovo stališče o neutemeljenosti pritožbenih očitkov v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je svoje zaključke oprlo zlasti na izpovedbe prič, ki so v sorodstvenem razmerju s toženko in zato pristranske. Poleg tega se je tožnik v pritožbi zavzemal za ugotovitev, da je bil toženkin prispevek pri prodaji posode le v tem, kar je izpovedala "edina nepristranska priča" A. H., tj. tožnikov predpostavljeni pri A., sodišče druge stopnje pa je tožniku odgovorilo, da niti sam dotlej ni zanikal večjega toženkinega prispevka od tistega, kar je vedel povedati A. H. 7. Neutemeljen je nadalje očitek, da je pritožbeno sodišče napačno štelo, da tožnik ni v ničemer prispeval k ohranjanju premoženja in da ni sodeloval pri varstvu in vzgoji otrok. Sodišče druge stopnje je namreč navedlo, da je toženka v pretežni meri skrbela za varstvo in vzgojo otrok in za gospodinjstvo. Glede na to, da je bilo navedeno zapisano v okviru opisa prispevkov vsake od pravdnih strank, odločilnih za presojo o deležu na skupnem premoženju, je jasno, da je bil tožnik tisti, ki je po oceni sodišča druge stopnje v manjši meri skrbel za vzgojo in varstvo otrok in za gospodinjstvo. O tistih okoliščinah, ki glede na vsebino pritožbe niso bile (več) sporne, pa se izrecno ni bilo dolžno opredeliti.

8. Neutemeljen pa je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker da je sodišče tožnikovo delo zmotno ovrednotilo enako kot tožničino delo in to kljub temu, da je bil tožnik tisti, ki je premoženje ustvarjal, toženka pa je zgolj skrbela za družinske obveznosti.

9. Odločitev o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, ustvarjenem v zunajzakonski skupnosti v obdobju od 1981 do 1996, temelji na naslednjih ugotovitvah: da je imetnica stanovanjske pravice po sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja postala tožnica in da je bilo stanovanje odkupljeno v letu 1991, da je denar za nakup stanovanja prispevala tožnikova mati, vendar pa je tožnik ta denar naložil v banko, da je dobil še obresti, in odplačeval kupnino v obrokih, da sta pravdni stranki tožnikovi materi prikrivali razvezo, da so skupaj z otrokoma živeli kot družina in da sta v pogodbi kot kupca navedeni obe stranki, da je bil tožnik od leta 1981 do konca leta 1990 zaposlen kot vodja ..., da je od februarja 1990 do decembra 1992 prejemal nadomestilo iz naslova brezposelnosti, da je prve dohodke iz ukvarjanja z zastopništvom za prodajo posode A. dobil v decembru 1991, da se je z isto dejavnostjo od januarja 1994 dalje ukvarjal prek svojega podjetja Z. d. o. o., da se je pet let ukvarjal s pridelovanjem in prodajo humusa in s tem zaslužil za poletne družinske počitnice in za smučarsko šolo obeh otrok, da je kot konceptni vodja terenske prodaje in vodja skupine zaslužil nekajkrat več, kot je bila toženkina delavska plača, da je bila toženka ves čas zaposlena kot delavka v štiriizmenskem delu, hkrati pa je pomagala pri organizaciji oz. izvedbi prodaje posode: tožnik je pridobival stranke, toženka pa je tožniku omogočila, da se je seznanil s poslom, vsaj v določenem obdobju sodelovala pri predstavitvah, skrbela je za demonstracijo in uvajala nove člane, da je v večji meri kot tožnik skrbela za gospodinjstvo in družino.

10. Iz navedenega izhaja, da je bil vsak od partnerjev polno udeležen tako pri ustvarjanju skupnega premoženja kot pri njegovem ohranjanju in vzdrževanju družinske skupnosti. V skladu z dogovorjeno delitvijo dela je toženka v večji meri skrbela za družino in gospodinjstvo, tožnik pa se je v večji meri posvečal dejavnosti, ki je prinašala dohodek. Revizijske navedbe o tem, da je bil tožnik tisti, ki je premoženje ustvarjal, toženka pa je skrbela le za družinske obveznosti, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodbe in so glede na prepoved izpodbijanja dejanskega stanja v reviziji (tretji odstavek 370. člena ZPP) neupoštevne. Glede na to, da je bila tudi toženka – ob siceršnji zaposlitvi in skrbi za dom – vključena v posel s prodajo posode, katerega nosilec je bil sicer tožnik, in je torej tudi ona prispevala k pridobitvi dohodkov iz tega posla,(2) je po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče nižjih sodišč, da višji dohodek tožnika ne utemeljuje odločitve o njegovem višjem deležu na skupnem premoženju.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vključena v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Npr. sodbe II Ips 201/2005 z dne 23. 3. 2006, II Ips 519/2005 z dne 20. 12. 2007, II Ips 951/2006 z dne 10. 4. 2008, II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009. Op. št. (2): Prav v tem je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno od dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za prisojo višjih deležev v sicer podobnih zadevah II Ips 491/2002 (sodba z dne 11. 9. 2003) in II Ips 317/2003 (sodba z dne 23. 9. 2004).