Jedro

V sporu v zvezi s služnostjo poti je prišlo do treh dogodkov, ki so po zasebni tožbi in delno nasprotni zasebni tožbi v zvezi s spori med sosedi. Sodišče prve stopnje je razen za eno dejanje (realna iniuria), za vsa druga dejanja izreklo oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožb obeh strani nasprotno zasebno tožbo zavrnilo, ker ni bilo zanjo pogojev. Glede na zatrjevani dogodek, ki zajema nasprotno zasebno tožbo, je bila zasebna tožilka druga oseba in ne tista, na katero naj bi se nasprotna tožba nanašala, vložena pa je bila tudi po preteku treh mesecev.

Izrek

Ob pritožbah pooblaščenca zasebnega tožilca V.M. ter zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca F.Ž. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožba po zasebni tožbi F. Ž. zoper obd. pod točko III/1, da je dne 24.2.1992 okoli 7.30 ure ob priliki, ko je njegova hči P.M. zlomila leseno ogrado zasebnemu tožilcu pri hiši na zasebnega tožilca F.Ž. vpil ter mu resno grozil, da jo bo ubil, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. člena KZ RS, po 2. točki 349. člena ZKP zavrne.

Sicer pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer F. Ž. na 4.000,00 (štiri tisoč) SIT odmerjeno povprečnino, V. M. pa na 8.000,00 (osem tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obd. F. Ž. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. člena KZ RS izrečena denarna kazen 10.000,00 SIT, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka.

Poleg tega je bil zaradi istovrstnega dejanja na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe. V tem delu je stroške kazenskega postopka dolžan plačati zasebni tožilec V.M.. Obdolženi V. M. pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. člena KZ RS. Stroške kazenskega postopka pa je dolžan plačati zasebni tožilec F. Ž..

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožila pooblaščenec zasebnega tožilca V. M. ter zagovornik in pooblaščenec zasebnega tožilca F. Ž..

Prvi je uveljavljal pritožbeni razlog kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter predlagal da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo. Drugi pa je uveljavljal pritožbene razloge po 2., 3. in 4. točki 363. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Zagovornik obd. F. Ž. je odgovoril na pritožbo zasebnega tožilca V. M. in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta neutemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

V okviru preizkusa sodba prve stopnje po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in sicer ni bila podana obtožba upravičenega tožilca (5. točka 364. člena ZKP). Zato je pritožbeno sodišče v skladu s členom 387 ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje pod točko III/1 tako, da je na podlagi 2. točke 349. člena ZKP v tem delu zavrnilo zasebno tožbo F. Ž..

Po pregledu spisa je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da niso podani pogoji, ki bi opravičevali zasebnega tožilca F. Ž., da bi se glede dogodka dne 24.2.1992 (dejanje pod III/1) poslužil instituta nasprotne tožbe. Po določilu 2. odst. 50. člena ZKP je bistvo le-te, da lahko v primeru kaznivega dejanja razžalitve obdolženec do konca glavne obravnave tudi po preteku roka iz prvega odstavka (3 mesecev) vloži tožbo zoper tožilca, ki je razžalitev vrnil. V tem primeru pa je zasebni tožilec F. Ž. vložil nasprotno tožbo proti V. M., zasebna tožilka pa je bila P. M., zato ni podan pogoj za nasprotno tožbo in je postopek torej tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Zaradi navedenega je bilo potrebno zasebno tožbo F. Ž. v tem delu zavrniti po uradni dolžnosti. Tudi ne gre za pravočasno vloženo zasebno tožbo, saj gre za zatrjevani dogodek z dne 24.2.1992, ko je zasebni tožilec tudi vedel za storilca, zasebno tožbo, ki jo imenuje nasprotna pa je vložil 27.5.1992, torej po preteku roka treh mesecev (1. odst. 52. člena ZKP). Glede njegovih trditev, da bi bilo potrebno njegovo ravnanje pri že zgoraj omenjenem dogodku dne 24.2.1992 opredeliti kot neznatno družbeno nevarnost, na podlagi člena 8/2 KZ SFRJ, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da zato niso podani pogoji. Politi z gnojnico otroka, ki ni v ničemer kriv za nesoglasja med starejšimi in to storiti celo v jezi oziroma zaradi maščevanja vsekakor ni ravnanje, ki bi mu lahko pripisali majhen pomen. Takšna ravnanja, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, prizadenejo bistveno bolj kot običajni načini storitve tega kaznivega dejanja. Pri tem tudi ni pomembna izjava oškodovanke, da ne ve če je bila razžaljena, saj za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje objektivni pomen razžalitve.

Višje sodišče tudi zaključuje, da je glede na težo kaznivega dejanja in premoženjske razmere izrečena primerna denarna kazen in da bo na obdolženca vplivala v tolikšni meri, da ne bo več ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

Pri preizkusu sodbe na podlagi pritožbe F. Ž. še glede dogodkov dne 14.3.1992 in 3.5.1992 (dejanje pod III/2 in III/3) pa višje sodišče prav tako nima pomislekov v dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje. Glede prvega dogodka sta celo "njegovi" priči hči V. M. in B. M. izpovedali, da ob hiši in v veži, razen razbitega krožnika za rože, nista videla nobenih polen in kamenja, skratka nobenega znamenja, ki bi kazalo, da bi V.M. metal kamenje in polena proti Ž..

Prav tako pa tudi za drugi dogodek sodišče prve stopnje ni našlo nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da bi obd. V.M. storil očitano mu kaznivo dejanje in je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno ravnalo, ko je v dvomu obdolženca oprostilo. V pritožbenem postopku pa zasebni tožilec F. Ž. tudi ni predlagal nobenih novih dokazov, ki bi omajali zaključek sodišča prve stopnje.

Ravno tako kot ni bilo moč slediti navedbam pritožbe F. Ž., pa je neutemeljena tudi pritožba V. M.. Nedvomno je, da je bilo ugotovljeno dejansko stanje za dogodek dne 14.3.1992 tako, kot to zatrjuje pritožitelj. Vendar pa metanje nožev in polen proti nekomu, tako kot je to počel F.Ž. in vpitje, da bo nekoga ubil samo po sebi, tako po mnenju sodišča prve stopnje kot tudi po mnenju pritožbenega sodišča zares ne predstavlja kar dejanja razžalitve po členu 106/I KZ RS. Se pravi v smislu izražanja negativne vrednostne sodbe o drugi osebi.

Le-to mora izkazovati podcenjevanje, omalovaževanje ali zaničevanje druge osebe, tega pa v ravnanju F.Ž. ne moremo zaslediti.

Ker obdolženca s svojima pritožbama nista uspela, morata v skladu z določili I. odst. 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP plačati stroške kazenskega pritožbenega postopka. Le-ti so izraženi v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obdolžencev.