Jedro

Po tretjem odstavku 55. člena ZUP lahko organ v primeru, če dvomi v pristnost pisnega pooblastila, s sklepom odredi, naj stranka pred organom ali notarjem potrdi pisno pooblastilo. Vendar pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso obstajali razlogi za tak dvom, nenazadnje pa pristnosti pooblastila ne zanika niti tožnica sama. Tožbeni razlogi v zvezi z dolžnostjo organa, da preveri obseg pooblastila, se po tožničinih navedbah (kot tudi smiselno) nanašajo le na splošno pooblastilo, torej pooblastilo, ki se nanaša na vse upravne postopke. V obravnavani zadevi ne gre za tako pooblastilo, saj so v njem izrecno navedene vrste postopkov, za katere je bilo dano, med njimi tudi upravni postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo tožnici, A.A. in B.B. izdal gradbeno dovoljenje za odstranitev dveh skednjev in gradnjo stanovanjske stavbe, gospodarskega objekta in opornih zidov v ..., na tam navedenih zemljiščih in pod tam navedenimi pogoji.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je tožnica lastnoročno podpisala pooblastilo podjetju C. d.o.o., da njo in oba soinvestitorja zastopa pri pridobitvi projektnih pogojev in soglasij za potrebe obravnavanega gradbenega dovoljenja ter v upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato tožničino posebno soglasje k zahtevi za pridobitev gradbenega dovoljenja ni bilo potrebno, s potekom postopka pa je bila seznanjena tudi pred izdajo izpodbijane odločbe, saj ji je bil osebno vročen poziv na dopolnitev vloge glede plačila komunalnega prispevka. Navedbe, da podpisanega pooblastila ni pravilno razumela, tožnica v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga obširno tožbo, v kateri med drugim navaja, da je skupaj z A.A. in B.B. v enakih deležih solastnica nepremičnin, na katere se nanaša obravnavano gradbeno dovoljenje. Solastniki se že dlje dogovarjajo o razdelitvi teh nepremičnin, vendar do dogovora še ni prišlo. Pooblastilo, na podlagi katerega je bila vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, je podpisala v dobri veri, da gre zgolj za pridobivanje informacij in da zahteva za gradbeno dovoljenje ne bo vložena, dokler ne bo razrešeno lastništvo nepremičnin. Projekt je bil izdelan izključno v interesu A.A., tožnica pa o njegovi izdelavi in o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni bila obveščena. Tudi za izdano gradbeno dovoljenje je izvedela le posredno, prek sina, ki mu je bilo to dovoljenje vročeno kot mejašu. Meni, da bi moral pooblaščenec delovati v interesu vseh treh pooblastiteljev in ne le enega, ter da je upravičeno pričakovala, da bo od pooblaščenca prejela informacije, ki bi bile podlaga za delitev predmetnih nepremičnin, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno pred doseženim soglasjem o delitvi solastnine ter da bo kot solastnica lahko soodločala o sprožitvi postopkov. Pridobitev gradbenega dovoljenja je posel, ki presega redno upravljanje nepremičnin, zato bi morala kot solastnica teh nepremičnin z njim soglašati, česar pa ni storila.

Sklicuje se na prvi odstavek 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko stranka umakne svojo zahtevo vse do dokončnosti upravnega akta. Drugostopenjski organ bi zato moral njeno vlogo, ki je bila sicer naslovljena kot pritožba, v skladu z njeno vsebino obravnavati kot umik zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Pojasnjuje vsebino in pravno naravo razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem ter meni, da je bilo pooblastilo, dano podjetju C. d.o.o., prekoračeno oziroma zlorabljeno. V zvezi z veljavnostjo pooblastila tožnica opozarja na vprašanje, ali se splošno pooblastilo lahko razteza na vse vrste upravnih postopkov. Navaja, da mora organ ugotovitvi, ali je stranka s splošnim pooblastilom želela zajeti tudi konkreten upravni postopek, na kar lahko kažejo različne okoliščine, med drugim tudi čas izdaje pooblastila. Če je bilo pooblastilo dano daljši čas pred začetkom postopka, mora organ preveriti, ali stranka res želi, da jo pooblaščenec zastopa tudi v tej zadevi. Glede na to, da je bilo v obravnavani zadevi pooblastilo dano dobrih pet mesecev pred začetkom upravnega postopka, tožnica meni, da se že „apriori“ postavlja vprašanje volje stranke pri pooblaščanju, zato bi morala toženka podvomiti v pristnost pooblastila in v skladu s tretjim odstavkom 55. člena ZUP zahtevati, naj stranka pred organom ali notarjem potrdi pisno pooblastilo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila bistveno kršitev postopka.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in samo odloči o zadevi, tako da postopek ustavi oziroma zahtevo zavrne, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, A.A. pa kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje dejanske okoliščine v zvezi z pridobivanjem obravnavanega gradbenega dovoljenja in meni, da je pooblastilo, ki ga je tožnica podpisala družbi C. d.o.o., veljavno. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe je moralo sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali bi morala toženka tožničino vlogo, ki je bila naslovljena kot pritožba zoper izpodbijano odločbo, šteti za umik tožničine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 134. člena ZUP namreč stranka lahko delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.

Sodišče se strinja s tožnico, da je treba vloge obravnavati glede na njihovo vsebino in ne le glede na (morebiti napačen) naslov. Vendar pa tudi v tem pogledu sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji vlogi, ki je izrecno naslovljena kot „pritožba zoper gradbeno dovoljenje št. 351-211/2013-14 z dne 20. 9. 2013“, le pojasnjuje lastninska razmerja na predmetnih zemljiščih, navaja, da ni investitor gradnje, povzema svoja pričakovanja v zvezi z pooblastilom, ki ga je izdala podjetju C. d.o.o., in še, zakaj se z gradnjo na podlagi „takega“ dovoljenja ne bo mogla strinjati.

Vse našteto je sicer mogoče razumeti kot nezadovoljstvo s potekom postopka in vsebino izdane odločbe, kar pa skupaj z naslovom vloge in fazo postopka, v kateri je bila vložena, toženki ni dajalo podlage, da bi jo obravnavala kakorkoli drugače kot pritožbo. To še posebno velja za možnost, da bi jo štela za umik zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Po 136. členu ZUP je namreč posamezno dejanje ali opustitev stranke mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z zakonom določeno. Zaradi pomena tega procesnega dejanja je torej že zakonodajalec postavil zahtevo, da mora biti storjeno določno oziroma izrecno, o „jasnosti“ oz. „nedvoumnosti“ izjave o umiku pa govori tudi strokovna literatura (prim. Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, Ljubljana 2006, str. 294). Kakršnekoli določnosti, izrecnosti ali jasnosti v smislu razpolaganja z zahtevkom pa prej povzetim navedbam v tožničini vlogi ni mogoče pripisati.

Tožnica ne navaja, da podjetja C. d.o.o. ne bi pooblastila za zastopanje „pri pridobitvi vseh potrebnih in ustreznih projektnih pogojev in soglasij za potrebe izdelave projekta PGD ter v upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja“ za obravnavano gradnjo, temveč, da je pooblaščenec to pooblastilo prekoračil in zlorabil. S temi svojimi navedbami smiselno ne zatrjuje morebitne neveljavnosti pooblastila, temveč pooblaščenčevo kršitev notranjega pooblastilnega oziroma pogodbenega razmerja med njim in tožnico. To razmerje pa ni upravnopravne, temveč civilnopravne narave, zato njegove posledice in morebitni zahtevki, ki iz njega izvirajo, ne morejo biti predmet upravnega postopka in s tem upravnega spora. Za upravni postopek je pomembna le zunanja manifestacija tega razmerja, namreč obstoj ustreznega pooblastila, ki pa ga tožnica, kot že rečeno, ne zanika.

Po tretjem odstavku 55. člena ZUP lahko organ v primeru, če dvomi v pristnost pisnega pooblastila, s sklepom odredi, naj stranka pred organom ali notarjem potrdi pisno pooblastilo. Vendar pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso obstajali razlogi za tak dvom, nenazadnje pa pristnosti pooblastila ne zanika niti tožnica sama. Tožbeni razlogi v zvezi z dolžnostjo organa, da preveri obseg pooblastila, se po tožničinih navedbah (kot tudi smiselno) nanašajo le na splošno pooblastilo, torej pooblastilo, ki se nanaša na vse upravne postopke. V obravnavani zadevi ne gre za tako pooblastilo, saj so v njem izrecno navedene vrste postopkov, za katere je bilo dano, med njimi tudi upravni postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče dodaja še, da je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da je bilo treba pred vložitvijo zahteve za njegovo izdajo pridobiti več soglasij in izdelati projektno dokumentacijo (kar je prav tako predmet pooblastila), zato petmesečni zamik med izdajo pooblastila in vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni okoliščina, na podlagi katere bi morala toženka podvomiti v obseg in še manj v pristnost pooblastila, kot to meni tožnica. Toženka zato s tem, ko ni zahtevala overitve pisnega pooblastila, ni kršila določb upravnega postopka.

Po drugem odstavku 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je v obravnavani zadevi vložil tožničin pooblaščenec, ima zato enak učinek, kot če bi jo vložila tožnica sama, tako da se tožnica ne more sklicevati na to, da ji je bilo z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja prekršeno solastniško upravičenje do odločanja o poslu, ki presega redno upravljanje s solastno nepremičnino.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).