Jedro

Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom VII Kp 30800/2019-90 z dne 7. 11. 2023 oškodovanca kot tožilca A. A. na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) kaznovalo z denarno kaznijo 1.000,00 EUR zaradi izjav, zapisanih v pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 30800/2019 z dne 24. 5. 2023. Odločilo je, da je oškodovanec kot tožilec denarno kazen dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sklepa.

2. Oškodovanec kot tožilec je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitev 39. člena Ustave RS in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in "denarno kazen razveljavi." B.

3. Osrednji pritožnikov očitek je v tem, da s svojimi zapisi v pritožbi ni žalil sodnice, ki je izdala oprostilno sodbo na prvi stopnji, temveč je izrazil le svoje mnenje glede poteka kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in zlasti opozoril na odvisno ter pristransko sojenje sodnice posameznice. Pri njegovih zapisih ni šlo za negativno (žaljivo) vrednostno sodbo o sodnici posameznici, temveč za jasno kritiko sojenja v konkretni zadevi, ki je varovana z 39. členom Ustave RS in 10. členom EKČP. Pritožnik zatrjuje, da s svojimi zapisi ni posegel v integriteto sodnice ali sodišča, obenem pa pojasnjuje, da je bil zaradi konkretne zadeve čustveno prizadet in da je prava neuka stranka, kar bi bilo treba upoštevati pri presoji.

4. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi pri odločanju o denarnem kaznovanju prepoznalo položaj, v katerem si prihajata nasproti pritožnikova pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP) in javni interes, da se zavarujeta avtoriteta in nepristranskost sodstva (drugi odstavek 10. člena EKČP v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP). Pri presoji je upoštevalo merila, ki jih ustaljena (ustavno)sodna presoja šteje za relevantne pri posegih v pravico do svobode izražanja,1 ter ocenilo, da je šlo pri pritožnikovih izjavah za žaljivo izražanje, namenjeno izključno sramotenju in omalovaževanju sodnice posameznice, kar utemeljuje nujnost izreka denarne kazni zaradi zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Vrhovno sodišče mora glede na pritožnikove navedbe presoditi, ali je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo okoliščine, ki narekujejo izrek denarne kazni; ali je pri tem upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vsa merila, ki so relevantna pri presoji posegov v svobodo izražanja; in ali je svojo odločitev o denarnem kaznovanju utemeljilo z ustreznimi in zadostnimi razlogi.

_Vsebina pritožnikovih zapisov in kontekst, v katerem so bili podani_

5. Po uveljavljeni sodni praksi za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.2 Pomembno merilo za razsojo sta vsebina obravnavanih izjav (oziroma pritožnikovih zapisov) in kontekst, v katerem so bile podane.

6. Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru pritožnika denarno kaznovalo zaradi izjav oziroma zapisov, podanih v pritožbi zoper oprostilno sodbo v kazenski zadevi, kjer se je obdolžencem očitala storitev kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic po prvem odstavku 147. člena KZ-1. Pritožnik je imel vlogo oškodovanca kot tožilca, torej vlogo stranke kazenskega postopka, ter je s svojim pisanjem uresničeval pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje teh okoliščin pri izdaji izpodbijanega sklepa ni prezrlo, a je glede na vsebino celotne pritožbe zmotno presodilo, da pritožnikovi zapisi niso bili namenjeni konkretizaciji pritožbenih navedb, marveč izključno žaljenju in diskreditaciji prvostopenjske sodnice.

7. Kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe (red. št. 96), se vsi pritožnikovi zapisi iz izreka izpodbijanega sklepa navezujejo na procesna ravnanja sodnice posameznice v konkretnem kazenskem postopku oziroma na razloge sodbe, ki je bila izpodbijana s pritožbo, ne pa na sodnico posameznico osebno. Sodišče druge stopnje je pritožnikove zapise v izrek izpodbijanega sklepa povzelo izolirano in brez upoštevanja njihovega ožjega ter tudi širšega konteksta, ki razkriva, da so bile pritožbene navedbe usmerjene predvsem v grajo ugotovljenega dejanskega stanja in zatrjevanje procesnih kršitev, ki naj bi jih sodnica posameznica zagrešila pri vodenju kazenskega postopka in izdaji oprostilne sodbe, ne pa v njeno osebno ponižanje, sramotenje ali omaloževanje.3

8. Sodišče druge stopnje je pripisalo poseben pomen zlasti okoliščini, da je pritožnik podal večje število žaljivih izjav, ki jih je v pritožbi večkrat ponovil in njihovo žaljivo vsebino tudi stopnjeval, vendar ta dejavnik po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru nima posebne teže. Žaljive vrednostne ocene je treba namreč vselej vrednotiti z vidika povprečnega bralca in upoštevati njihov celoten kontekst, ki v obravnavani zadevi pokaže, da se pritožnikovi zapisi skozi celotno obrazložitev pritožbe vsebinsko navezujejo na kritiko dela prvostopenjske sodnice in izpodbijanje oprostilne sodbe, ne pa na neupravičeno diskreditacijo sodnice, ki bi bila usmerjena v njeno osebnost ali v spodkopavanje avtoritete sodstva.

9. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu zmotno ocenjena tudi okoliščina, da so bile pritožnikove izjave namenjene izključno senatu višjega sodišča, ki je presojal pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je namreč štelo, da so v tem primeru meje pritožnikove svobode izražanja ožje, češ da predmetna zadeva ni bila javno izpostavljena (4. točka izpodbijanega sklepa), čeprav po praksi ESČP interna komunikacija med stranko kazenskega postopka in pritožbenim sodiščem, za kakršno gre v obravnavani zadevi, uživa močnejše varstvo kot pa kritika, ki je izražena na očeh javnosti, na primer v medijih.4 _Položaj pritožnika_

10. Pritožnik je imel v konkretnem kazenskem postopku, kot že omenjeno, položaj oškodovanca kot tožilca in s tem položaj stranke kazenskega postopka. Vrhovno sodišče ne more odreči utemeljenosti pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče druge stopnje pri presoji upoštevati, da gre za pravnega laika, torej prava neuko stranko, ki je bila osebno prizadeta zaradi razpleta konkretnega kazenskega postopka. Ne gre namreč prezreti, da je oškodovanec kot tožilec kazenski pregon zoper obdolžence sprožil prav zaradi prepričanja, da je prišlo do kršitev njegovih moralnih avtorskih pravic, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska in nepremoženjska škoda. Te okoliščine kažejo, da so bile pritožnikove izjave podane v okolju, v katerem je kot stranka posebej goreče zagovarjal svoja stališča5 in s čustveno zaznamovanimi izrazi kritiziral tudi ravnanja sodnice ter izdano oprostilno sodbo, kar vse govori v prid njegovemu svobodnemu izražanju v vloženem pravnem sredstvu.

_Položaj sodnice in zahteva po varovanju avtoritete sodstva_

11. Sodišče druge stopnje je pri presoji upoštevalo poseben položaj sodišč in v tem okviru tudi položaj prvostopenjske sodnice, na katero se nanašajo pritožnikovi zapisi. Izhodišče za razsojo v izpodbijanem sklepu je pravilno: sodišča so dolžna sprejemati tiste kritične ocene svojega dela, ki jih (še) dopušča človekova pravica do svobode izražanja, medtem ko je treba sodnike zaščiti takrat, ko gre za neupravičene in destruktivne napade, namenjene (izključno) napadu na jedro njihovih osebnostnih pravic ali pa diskreditaciji in spodkopavanju avtoritete sodstva.6

12. Sodišče druge stopnje je dalo z izrekom denarne kazni v konkretnem primeru prednost zahtevi po varovanju avtoritete sodstva, a je pri tem izhajalo iz zmotne presoje, da je bil edini namen pritožnikovih izjav v osebni diskreditaciji sodnice posameznice. Vrhovno sodišče takšnega zaključka ne more sprejeti, saj je treba zapise v pritožbi vrednotiti v kontekstu njene celotne obrazložitve, v kateri pritožnik izraža prvenstveno ostro (in mestoma tudi žaljivo) kritiko prvostopenjskega sojenja, ki je vselej pojasnjena z obrazloženimi argumenti, kar vsekakor blaži škodljivost njegovih izjav za avtoriteto sodstva kot celote in podpira varstvo njegove pravice do svobode izražanja.

_Celovita presoja trka med pritožnikovo pravico do svobode izražanja in zahtevo po varovanju avtoritete sodstva_

13. Vrhovno sodišče po celoviti presoji konkretnih okoliščin obravnavane zadeve sprejema pritožbeni očitek, da sodišče druge stopnje pri izreku denarne kazni po prvem odstavku 78. člena ZKP ni ustrezno uravnotežilo njegove pravice do svobode izražanja in javnega interesa, da se zavaruje avtoriteta sodstva. Sodišče druge stopnje je dalo namreč pri presoji prednost varovanju avtoritete sodstva, čeprav bi moralo večjo težo pripisati okoliščinam: (i) da se pritožnikovi zapisi nanašajo prvenstveno na kritiko dela prvostopenjske sodnice in izpodbijanje oprostilne sodbe v okviru izvrševanja ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne pa na neupravičeno diskreditacijo prvostopenjske sodnice; (ii) da so bili zapisi podani v interni komunikaciji med pritožnikom in pritožbenim sodiščem, ne pa razširjeni v javnosti; (iii) da je pritožnik v pritožbi kot stranka postopka goreče zagovarjal svoja stališča, saj je bil kot oškodovanec kot tožilec zaradi zatrjevanega kaznivega dejanja in izdane oprostilne sodbe osebno prizadet, in (iv) da so bile žaljive pritožbene navedbe vsakokrat podkrepljene z obrazloženimi argumenti, ki so se navezovali na izpodbijano sodbo, kar vse v medsebojni povezavi vodi do zaključka, da je treba zaščititi pritožnikovo pravico do svobode izražanja v okviru vloženega pravnega sredstva ter ji dati prednost pred javnim interesom, da se z denarnim kaznovanjem zavaruje avtoriteta sodstva.

14. Vrhovnemu sodišču se po obrazloženi presoji ni treba posebej opredeljevati do pritožbenega očitka, da denarna kazen v višini 1.000,00 EUR posega v pritožnikove zmožnosti preživetja, saj je bilo treba že ob vrednotenju vseh ostalih relevantnih okoliščin ugotoviti, da izpodbijani sklep krši pritožnikovo pravico do svobode izražanja. Vrhovno sodišče prav tako ni dolžno obravnavati pritožnikovega procesnega očitka, da mu je sodišče druge stopnje izreklo denarno kazen brez javne obravnave, na kateri bi lahko neposredno argumentiral svoja stališča, saj je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že zaradi kršitve prvega odstavka 78. člena ZKP v zvezi z 39. členom Ustave RS in prvim odstavkom 10. člena EKČP. C.

15. Ker je bila z izrekom denarne kazni prekršena pritožnikova pravica do svobode izražanja, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-455/15-18 z dne 24. 1. 2019 v zvezi z odločbami Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 8 do 12 obrazložitve), Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 15 do 20 obrazložitve) in Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (tč. 12 do 15 obrazložitve). Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021 in I Ips 39962/2011 z dne 6. 7. 2023. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-455/15-18 z dne 24. 1. 2019 (tč. 14 obrazložitve). 3 Tako se na primer citat: "da se sodnici Barbari Kodela Kolar še sanja ne o čem odloča in se sploh ne zaveda kompleksnosti in zahtevnosti predmeta", v pritožbi v celoti glasi: "Iz celotne obrazložitve sodbe je torej evidentno, da se sodnici Barbari Kodela Kolar še sanja ne o čem odloča in se sploh ne zaveda kompleksnosti in zahtevnosti predmetne zadeve, ker bi sicer določila enega ali dva sodna izvedenca ustrezne stroke, ne pa da sama odloča o strokovnosti in verodostojnosti predloženega dokaznega gradiva" (str. 23 pritožbe). Ali pa citat: "gre za sodničino zavajajočo navedbo", ki se v pritožbenem kontekstu glasi: "Da gre za sodničino zavajajočo navedbo glede mojega soavtorstva omenjene idejne zasnove, potrjuje izjava obd. Mitje Pavlika, ko na obravnavi 2. 3. 2023 izjavi: [...]" (str. 4 pritožbe). Širši je tudi kontekst citata "sodnici pa evidentno ni jasno, kaj pomeni referenca", ki je v pritožbi zapisan na način: "Sodnici pa evidentno ni jasno, kaj pomeni referenca v poslovnem svetu, sicer ne bi v obrazložitvi na str. 8 zadnji odstavek zmotno zagovarjala, da ne gre za nikakršno pridobitev premoženjske koristi obdolženih" (str. 14 pritožbe). 4 Sodba ESČP v zadevi Radobuljac proti Hrvaški (prit. št. 51000/11) z dne 28. 6. 2016 (tč. 62 obrazložitve), prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-455/15-18 z dne 24. 1. 2019 (tč. 10 obrazložitve). 5 Prim. sodbo ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji (prit. št. 40975/08) z dne 16. 1. 2018, nanašajoč se na žaljive izjave zagovornika v sodni dvorani, kjer je bilo treba intenzivno zagovarjati pravice njegove stranke (tč. 54 obrazložitve). 6 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-455/15-18 z dne 24. 1. 2019. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 (tč. 11 obrazložitve).