Jedro

Za suspenz državnega tožilca po določbi 3. odstavka 49. člena Zakona o državnem tožilstvu zadošča, da je uveden zoper tožilca disciplinski postopek zaradi katerekoli disciplinske kršitve iz 44. člena ZDT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišče Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 261/2000-12 z dne 3.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke. Z njo je tožena stranka zoper tožnico odredila suspenz in odločila, da se odstrani z delovnega mesta in funkcije okrožne državne tožilke - svetnice na Okrožnem državnem tožilstvu v M. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v 3. odstavku 49. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 in 59/99-ZDT), določeno, da lahko v primeru, če je zoper državnega tožilca uveden disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve iz 44. člena ZDT, generalni državni tožilec zoper državnega tožilca odredi suspenz. Med disciplinskimi kršitvami iz 44. člena ZDT so neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti in neupravičena odklonitev službene dolžnosti oziroma neizpolnjevanje navodil, ki so dana po določbah tega zakona. Zoper tožnico je bil uveden disciplinski postopek in je obtožba dne 5.5.2000 postala pravnomočna. S tem je izpolnjen prvi pogoj po 49. členu ZDT. Generalni državni tožilec lahko odredi suspenz zaradi katerekoli disciplinske kršitve iz 44. člena ZDT.

Pravnomočna obtožba tožnici očita večkratno neopravičeno odsotnost z dela, odklanjanje dela, kateremu je bila razporejena pri Okrožnem državem tožilstvu na P. Gre za kršitve, ki jih je, po presoji sodišča, možno uvrstiti v citirano 1. in 2. točko 44. člena ZDT.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da se je tožnici preprečevalo opravljanje njenega dela na Okrožnem državnem tožilstvu v M. Bila je namreč razporejena na delo na Okrožno državno tožilstvo v P. Med pravnomočno obtožbo in izpodbijano odločbo so določena neskladja glede datumov in števila neopravičenih izostankov z dela, vendar to ne more vplivati na odločitev. Šele s pravnomočno končanim disciplinskim postopkom bo dokončno ugotovljeno, ali je tožnica dejansko kršila svoje delovne obveznosti, kdaj jih je kršila in na kakšen način. Navedena neskladja v tej fazi postopka nimajo odločilnega pomena za odločitev glede zakonitosti izpodbijane odločbe o suspenzu.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ima odločba o suspenzu bistvene pomanjkljivosti v smislu 1. odstavka 35. člena Zakona o upravnem sporu. Zato bi jo moralo sodišče odpraviti po uradni dolžnosti. Ni bila izdana v času uradnega poslovanja organa, potvorjen je datum izdaje. V odločbi se kot datum izdaje navaja ....., to je ponedeljek, iz časa odposlanja odločbe po telefaksu pa je razvidno, da je bila odposlana v nedeljo. Izdana in odposlana je bila v času, ko državni organ uradno ne posluje. Sodišče je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav za takšno odločanje niso bili izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 50. člena ZUS. Med strankama so sporni razlogi oziroma dejstva, s katerimi se suspenz utemeljuje. Bila je prikrajšana za procesno pravico, da dokazuje svoje trditve iz tožbe. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba ne obravnava in pravno ne ocenjuje dejstev, s katerimi se v obrazložitvi odločbe o suspenzu posebej utemeljuje odločitev o suspenzu. Za odreditev suspenza so poleg uvedbe disciplinskega postopka potrebni še dodatni razlogi. To je razvidno tudi iz odločbe o suspenzu. Odločanje o zakonitosti odločbe zahteva tudi oceno dejstev, s katerimi se potreba po suspenzu posebej utemeljuje. Razlogi o odločilnih dejstvih so v sodbi nejasni. Sodba ugotavlja kršitve iz 44. člena ZDT. Pri tem se ne izjasni, za katero, izmed več zakonskih oblik disciplinskih kršitev, se lahko tožnico obremeni. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Sodba navaja, da obtožba očita večkratno neopravičeno odsotnost z dela in odklanjanje dela. To ni res. Očita le to, da v obdobju od ... do ... na Okrožnem državem tožilstvu na P. še ni začela delati. To pomeni enkratno trajajoče opustitveno dejanje. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da je s stalnim in neopravičenim izostajanjem z dela motila delo Okrožnega državnega tožilstva v M. Vodja Okrožnega državnega tožilstva v M. ji je preprečeval izvrševati tožilsko funkcijo v M. S posredovanjem tožene stranke je sredi ... začela ponovno izvrševati funkcijo in jo neprekinjeno, brez dneva odsotnosti, izvrševala do ..., ko ji je bil, ob presenečenju vseh delavcev, izrečen suspenz. Dneve odsotnosti bi moralo sodišče natančno ugotavljati. Ne gre za dneve neopravičene odsotnosti, temveč dneve prepovedane prisotnosti na delovnem mestu. Njeni spisi niso stali, temveč so ji bili odvzeti in preneseni v reševanje sodelavcem. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora je odločba o suspenzu, izdana po 3. odstavku 49. člena ZDT. Za takšen suspenz zadošča, da je uveden disciplinski postopek zaradi katerekoli disciplinske kršitve 44. člena ZDT. Ni spora, da je zoper tožnico takšen disciplinski postopek uveden, in da je disciplinska obtožba postala pravnomočna dne... . Že zato sta, po presoji pritožbenega sodišča, pravilni in zakoniti, tako odločba tožene stranke kot izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Glede na pravno podlago izrečenega suspenza sta odločba in izpodbijana sodba jasni, pravilno obrazloženi ter v skladu z določbami ZDT. Sodišče prve stopnje je pri tem odgovorilo na vse tožbene ugovore in jih presodilo. Na zakonitost odločbe in sodbe sodišče prve stopnje ne more vplivati, če je tožena stranka v izpodbijani odločbi za razlog svoje odločitve navajala še okoliščine, ki jih sicer ni mogoče uvrstiti med kršitve, zaradi katerih je bil uveden disciplinski postopek, sodišče prve stopnje pa je iste okoliščine opredelilo kot disciplinske kršitve iz 1. točke 44. člena ZDT. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi postopka v upravnem sporu.

Ob upoštevanju navedenega, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, v katerih tožnica ugovarja dejanskim okoliščinam, ki se nanašajo na disciplinski postopek, (saj je to predmet samega disciplinskega postopka) in na dodatne razloge pri obrazložitvi suspenza (saj ti niso pomembni).

Prav iz navedenih razlogov, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Odločalo je na podlagi dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na uvedbo disciplinskega postopka. Da je bil disciplinski postopek uveden, pa niti ni sporno.

Tudi če bi držalo, da je bila odločba odposlana že v nedeljo, kot datum izdaje pa je naveden ..., to še ne pomeni, da ne gre za uradno dejanje generalne državne tožilke kot tožene stranke in podpisnice izpodbijane odločbe in tudi ne, da ima odločba takšne bistvene pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, kar je pogoj za odpravo izpodbijanega akta po določbi 1. odstavka 35. člena ZUS. Prav odpravo na tej podlagi pa uveljavlja pritožba.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.