Jedro

Tožeča stranka pravni standard rednega šolanja tolmači preozko. Ni mogoče šteti, če otrok preneha s šolanjem, nato pa ga ponovno nadaljuje in svoje obveznosti redno izpolnjuje, da je preživninska obveznost preživninskega zavezanca ugasnila. V skladu s sodno prakso je treba preživninskemu upravičencu preživnino priznati vsaj od trenutka rednega šolanja dalje, prav to obdobje pa je, predmet spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje preživnine na 18.000,00 SIT mesečno. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 197.075,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2005 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka šolanje na Gimnaziji v K. prekinila, zato ni mogoče šteti, da se redno šola. Sodišče prve stopnje ni pridobilo podatkov o tem, kako je toženka dejansko opravljala oziroma izpolnjevala redne šolske obveznosti na gimnaziji, temveč se je zadovoljilo z nepopolnim in pomanjkljivim dopisom šolskega psihologa, ki ne more zadoščati za presojo, ali se je redno šolala ali ne. Čeprav tožnik kot stranka ni pristopil na glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ne bi smelo prezreti drugih dokazov v zvezi z njegovo zmožnostjo roditelja prispevati k preživljanju otroka. Listine v spisu dokazujejo njegove šibke premoženjske razmere, sodišče prve stopnje pa se je oprlo zgolj na govorice, v katerih je izpovedovala toženkina mati. Potrdila o šolanju na Gimnaziji v K. dokazujejo, da je toženka kar dvakrat neuspešno ponavljala tretji letnik gimnazije, sodišče prve stopnje pa je kljub temu zavzelo stališče, da se redno šola. Po drugi strani v izpodbijani sodbi ni najti razlogov, ki se nanašajo na možnost toženkine matere, da prispeva k preživljanju hčerke. Vprašljiva je stvarna pristojnost okrajnega sodišča, saj je bil zahtevek usmerjen na znižanje preživnine. Pojma rednega šolanja ni mogoče razumeti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ni namreč potrebno le redno izpolnjevanje šolskih obveznosti v rokih in po programu šole, temveč tudi kontinuiteta izpolnjevanja obveznosti.

Točeča stranka v laični dopolnitvi pritožbe opisuje svoje življenje od razveze s K. H. S. v letu 1995. Po mamini smrti je prodal njeno stanovanje in kupil manjše v M. Z denarjem od prodaje stare hiše v bližini M. je kupil stanovanje, ki ga oddaja v najem. Ni res, da dela na črno. Izvid specialista ortopeda iz Nemčije z dne 6.8.1997 potrjuje trditve o njegovem slabem zdravstvenem stanju. Izpoved priče K. H. S. je eno samo natolcevanje in nesmiselna laž. S hčerko je imel stike dvakrat letno, vendar ga je bolelo, ker se je do njega obnašala neprimerno.

Pritožba ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Za odločanje v vseh zadevah, v katerih materialnopravno podlago predstavlja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR), so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča ne glede na to, ali se odloča o zadevah v pravdnem ali nepravdnem postopku (1. odstavek 10.a člena ZZZDR).

Izključno stvarno pristojnost okrožnih sodišč v sporih o zakonitem preživljanju določa tudi 3. točka 2. odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 2/04, ZPP-B), ki določa, da se postopki v sporih o zakonitem preživljanju, ki so začeti do začetka uporabe določb iz 16. člena ZPP-B, dokončajo pred okrajnimi sodišči po sedanjem zakonu (1. odstavek 15. člena ZPP-B). Ker so se določbe 2. člena ZPP-B začele uporabljati 1.1.2004, tožba v sporni zadevi pa je bila vložena 3.9.2003, je podana pristojnost okrajnega sodišča. Nekorekten je očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z dejstvom, da je toženka v šolskem letu 2001/2002 neuspešno zaključila tretji letnik gimnazije, ki ga je nato v šolskem letu 2002/2003 neuspešno ponavljala. Vse te okoliščine je namreč natančno povzelo (2. odstavek na 7. in

1. odstavek na 8. strani sodbe) in jih nato primerjalo z abstraktnim dejanskim stanjem pravnega standarda rednega šolanja iz 2. odstavka 123. člena ZZZDR. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, ki zadevajo njeno sestavo, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prav tako ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov, ki se nanašajo na preživninsko zmožnost toženkine matere. Tožeča stranka pozablja, da je predmet tega spora tožba na odpravo ali znižanje z izvršilnim naslovom določene preživnine. V tovrstnih sporih mora sodišče najprej oceniti, ali so se spremenile okoliščine na strani preživninskega upravičenca in/ali preživninskega zavezanca. Le če je ta pogoj izpolnjen, mora na novo odmeriti preživnino, upoštevajoč vse pravno pomembne okoliščine na strani preživninskih zavezancev in preživninskega upravičenca. Ker v obravnavani zadevi rezultat dokaznega postopka ni potrdil zatrjevanega poslabšanja materialnih razmer na strani tožeče stranke, nova odmera preživnine z upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin, vključno z zmožnostjo za preživljanje toženkine matere, ni bila potrebna.

O nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Kot podlago zavrnilne sodbe je sprejelo naslednja pravno odločilna dejstva: - preživnina za toženo stranko je bila določena s sporazumom, ki sta ga 12.6.1995 sklenila njena mati in tožeča stranka; - s sporazumom se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko plačevati mesečno preživnino 300 DEM; - po zadnji uskladitvi preživnine Centra za socialno delo K. z dne 5.4.2004 znaša preživnina od 1.4.2004 47.811,00 SIT;

- toženka štipendije nima niti je ni nikoli prejemala; - tožeča stranka je svojo zaposlitv v Nemčiji samovoljno opustila;

- tožeča stranka ni dokazala, da bi se njeno premoženjsko stanje poslabšalo; - toženka je neuspešno zaključila tretji letnik gimnazije (šolsko leto 2001/2002), ki ga je v šolskem letu 2002/2003 neuspešno ponavljala, v šolskem letu 2003/2004 pa je šolanje uspešno nadaljevala na lažjem programu Srednje ekonomske šole.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se preživnina lahko spremeni le od vložitve tožbe, s katero se uveljavlja sprememba. Ker toženka od začetka šolskega leta 2003/2004, torej od septembra 2003, nesporno izpolnjuje šolske obveznosti, tožba pa je bila vložena 3.9.2003, je ob pravilni uporabi materialnega prava povsem nepomembno, ali je bila prekinitev šolanja v šolskih letih 2001/2002 in 2002/2003 upravičena ali ne. Sodna praksa namreč šteje, da so pogoji za preživljanje polnoletnega otroka po 123. členu ZZZDR izpolnjeni, če otrok preneha s šolanjem, pa se ponovno začne šolati in nato svoje obveznosti redno izpolnjuje.

Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno v smeri zatrjevanih spremenjenih okoliščin na strani tožeče stranke in se ni, kot zmotno meni tožeča stranka, naslonilo zgolj na dejstvo, da tožnik kljub pravilnemu vabljenju ni pristopil na glavno obravnavo. O nedokazanosti tožnikovih trditev je sklepalo v povezavi s presojo listin, na katere se sklicuje pritožba (potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 22.9.2004 in odločba Ministrstva za finance, DURS, Davčnega urada M. o odmeri dohodnine za leto 2003), seveda pa tudi v povezavi z zaslišanjem priče K. H. S., ki jo je predlagala sama tožeča stranka. Takšno postopanje sodišča je v celoti v skladu z metodo ugotavljanja spodnje premise sodniškega silogizma, ki jo sodišču zapoveduje zakon (8. člen ZPP). Tožeča stranka, ki je v postopku ostala pasivna, je morala in mogla računati s tem, da bodo močneje učinkovala dejanja aktivne stranke. Nedvomno je pravilen tudi zaključek, da citirana potrdilo in odločba v konkretnem primeru, za katerega je značilno to, da je tožnik od leta 1969 do leta 2000 živel in delal v Nemčiji, ne moreta predstavljati dokaza o zmanjšanju njegove pridobitne sposobnosti. Listini, na katero opozarja tožeča stranka v pritožbi (izvid specialista ortopeda z dne 6.8.1997), pa ni priložen overjen prevod (2. odstavek 226. člena ZPP), zato nima dokazne vrednosti.

O zmotni uporabi materialnega prava: Kot je bilo nakazano že pri odgovoru na kritiko tožeče stranke v smeri nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tožeča stranka pravni standard rednega šolanja tolmači preozko. Ni mogoče šteti, če otrok preneha s šolanjem, nato pa ga ponovno nadaljuje in svoje obveznosti redno izpolnjuje, da je preživninska obveznost preživninskega zavezanca ugasnila. V skladu s sodno prakso je treba preživninskemu upravičencu preživnino priznati vsaj od trentka rednega šolanja dalje, prav to obdobje pa je, kot je bilo že obrazloženo, predmet spora. V konkretni pravdi zato sploh ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je do prekinitve šolanja v šolskih letih 2001/2002 in 2002/2003 prišlo iz upravičenega razloga ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, kot ga določa 132. člen ZZZDR. Dejanske ugotovitve o tem, da se niso spremenile gmotne razmere na strani tožeča stranke, so narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarjeno je že bilo, da bi bila nova odmera preživnine in s tem vrednotenje preživninskih zmožnosti toženkine matere potrebna le v primeru, če bi bil izpolnjen pogoj spremenjenih okoliščin.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).