Jedro

Nepremičnini sta bili z izročitvijo lastniku izločeni iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni dolžnik, zato stečajni dolžnik z njima ne more več razpolagati. V okviru stečajnega postopka ju za poplačilo upnikov ne more vnovčiti, saj nista več njegova last.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah vl. št. 69/1 in 69/7 k.o. X, ne obstaja in da tožena stranka nima pravice do ločenega poplačila iz tega premoženja v stečajnem postopku, ki pri tem sodišču teče nad tožečo stranko (1. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi sodišče ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica na nepremičninah vl. št. 69/2 in 69/3 k.o. X in da tožena stranka nima pravice do ločenega poplačila iz tega premoženja, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec postopka (obe stranki in stranski intervenient) sam nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper 1. in 3. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi (smiselno spremeni) tako, da tožbo tožeče stranke glede nepremičnin vl. št. 69/1 ter 69/7 k.o. X zavrže. Podrejeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba v tej zadevi vložena pred 01. 10. 2008. Zato se glede na določbo 1. točke 1. odst. 495. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za ugotavljanje neobstoja prerekane ločitvene pravice v tej pravdi uporabljajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

6. Ločitvena pravica je pravica upnika do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja (tako prvi odstavek 131. člena ZPPSL; smiselno enako 19. člen ZFPPIPP). Ker gre pri ločitveni pravici v smislu določb ZPPSL (in sedaj ZFPPIPP) za pravico do (ločenega) poplačila v stečajnem postopku, se ta lahko uveljavi le, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, v lasti stečajnega dolžnika. V stečajnem postopku se namreč ne more prodati premoženje, ki ni dolžnikovo, čeprav je na njem zastavna pravica. Pač pa lahko zastavni upnik zahteva poplačilo svoje terjatve iz vrednosti zastavljene stvari proti lastniku zastavljene stvari (stališče Posvetovanje sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji, 28. 11. 1996 in 29. 01. 1997, PD 3-4/97, str. 423).

7. ZPPSL v tretjem odstavku 10. člena sicer res pravi, da začetek stečajnega postopka nima vpliva na pravice do posebnega poplačila iz "določene stvari" oziroma dolžnikovega premoženja. Vendar pa morajo biti tudi „stvari“, ki jih omenja tretji odstavek 10. člena ZPPSL, v lasti dolžnika, saj je le tako mogoče razlagati besedno zvezo „določenih stvari“ v kontekstu celotnega besedila navedenega določila in v povezavi z ureditvijo ločitvene pravice v ZPPSL. Stvari so le del dolžnikovega premoženga. Le-tega poleg stvari sestavljajo tudi premoženjske pravice (terjatve, vrednostni papirji...), ki so prav tako lahko predmet ločitvene pravice. V takšnem smislu je tudi uporabljen veznik "oziroma" v ločnem priredju med besednima zvezama "določenih stvari" in "dolžnikovega premoženja".

8. Izločitev stvari iz premoženja stečajnega dolžnika kot posledica priznane izločitvene pravice nedvomno vpliva na pravico upnika do posebnega poplačila iz tega premoženja "v stečajnem postopku", saj takšna izločitev premoženja preprečuje poplačilo iz tega premoženja.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka začela to pravdo na podlagi določbe petega odstavka 143. člena ZPPSL zaradi ugotovitve neobstoja prerekane ločitvene pravice in v zvezi s tem pravice do ločenega poplačila iz tega premoženja v stečajnem postopku. Takšen tožbeni zahtevek je omejen zgolj na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice oziroma pravice do ločenega poplačila v stečajnem postopku, ne pa tudi izven tega. Prvostopenjsko sodišče ga je kot takšnega tudi presojalo in ugotovilo, da je utemeljen. Ni res, kot to trdi pritožnik, da je s tem „negiralo obstoj hipoteke v celoti in upniku odvzelo pravico uveljavljati hipoteko zoper vsakokratnega lastnika obremenjene nepremičnine izven stečajnega postopka“, saj prvostopenjsko sodišče o tem ni odločalo. To ni bil predmet pravovarstvenega zahtevka tožeče stranke. Sodišče sodi v mejah postavljenega zahtevka (načelo dispozitivnosti), kar je v danem primeru tudi storilo, saj se je omejilo zgolj na preizkus, ali obstoji oziroma ne obstoji ločitvena pravica na nepremičninah vl. št. 69/1 in 69/7 k.o. X, v stečajnem postopku. O zastavni pravici, ki je temelj za uveljavljanje ločitvene pravice v stečajnem postopku, ni odločalo. Prvostopenjsko sodišče tako ni izničilo stvarnopravnih učinkov, ki jih daje zastavna pravica na nepremičnini zoper vsakokratnega lastnika.

10. Res je tožeča stranka tožbeni zahtevek v tožbi utemeljevala s trditvijo, da je bila ločitvena pravica tožene stranke pridobljena 34 dni pred začetkom stečajnega postopka, zaradi česar naj bi na podlagi določbe drugega odstavka 131. člena ZPPSL z dnem začetka stečajnega postopka prenehala veljati. Vendar pa je z vlogo z dne 08. 05. 2009 tožbene trditve dopolnila z navedbami, da je tožeča stranka nepremičnine, na katerih tožena stranka uveljavlja ločitveno pravico, prodala pred tem, ko je tožena stranka vložila predlog za izvršbo, in za prodane nepremičnine prejela kupnino ter jih izročila v last in posest kupcu. Trdila je, da je sodišče v stečajnem postopku na podlagi prijavljenih in priznanih izločitvenih pravic izdalo sklep o izročitvi nepremičnin kupcu, ki je postal pravnomočen. Ta dejstva so ovira za prodajo premoženja v stečajnem postopku in posledično ni možno ločeno poplačilo upnika iz tega premoženja.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na te navedbe odgovorila, ne da bi nasprotovala spremembi dejanske podlage tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zato postopalo pravilno, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi tako spremenjenih tožbenih navedb (prim. drugi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

12. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je sodbo utemeljilo na vsebinsko nepravilni ugotovitvi, da tožena stranka izrecno priznava, da na predmetnem premoženju nima ločitvene pravice niti pravice do posebnega poplačila.

13. Iz vloge z dne 04. 01. 2011 je razvidno, da je tožena stranka trdila, da sta se nepremičnini vl.št. 69/1 in 69/7 k.o. X z izročitvijo lastniku R. B. s.p. izločili iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni dolžnik in stečajni dolžnik z njima ne more več razpolagati. Zato ju v okviru stečajnega postopka za poplačilo upnikov tudi ne more vnovčiti, saj nista več njegova last. Ker do poplačila upnikov iz tega premoženja v stečajnem postopku ne bo prišlo, stečajni dolžnik od vložitve predmetne tožbe nima pravne koristi.

14. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi takšnih trditev smiselno zaključilo, da tožena stranka priznava, da nima ločitvene pravice na spornih nepremičninah, češ da sama trdi, da do poplačila iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ne more priti. Pod točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je pravno argumentirano obrazložilo, zakaj tožena stranka ločitvene pravice res nima. Zato zapis prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka izrecno priznala, da na spornih nepremičninah nima ločitvene pravice, čeprav izrecno tega ni trdila, na pravilnost odločitve ne vpliva.

15. Stališče pritožnika, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbo stečajnega dolžnika v delu, ki se nanaša na nepremičnine vl. št. 69/1 in 69/7 k.o. X zavreči, ker stečajni dolžnik s tožbo v tem delu prereka obstoj stvarne pravice na tujem premoženju in zato od izdaje sodbe nima pravne koristi, je zmotno.

16. Če stečajni upravitelj ne bi začel postopka po petem odstavku 143. člena ZPPSL v predpisanem roku, bi se štelo, da je ločitvena pravica priznana in bi stečajni senat moral izdati sklep iz četrtega odstavka 143. člena ZPPSL, kar bi bilo pravno nesprejemljivo glede na to, da nepremičnine, ki so predmet prijavljene ločitvene pravice, niso v lasti stečajnega dolžnika. Prav zato stečajni upravitelj ima pravni interes za predmetno tožbo.

17. Argumentacija odločitve v zvezi z dopustitvijo stranske intervencije ne vpliva na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku. Zato je razpravljanje o pravilnosti le-te odveč.

18. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah vl. št. 69/1 in 69/7 k.o. X, ne obstaja ter da tožena stranka nima pravice do ločenega plačila iz tega premoženja v stečajnem postopku, ki pri tem sodišču teče nad tožečo stranko.

19. Prvostopenjsko sodišče je pravilno razlagalo in uporabilo določbo tretjega odstavka 10. člena in prvega odstavka 131. člena ZPPSL in ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. 20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo.

21. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odstavek 360.člena ZPP).