Jedro

Pritožnica pri pretepanju tožnikov ni sodelovala, je pa napad naročila, ker je bila s tožnikoma v sporu. Pri skupnem delovanju več oseb pri povzročitvi škode je solidarno s povzročiteljem škode odgovoren tudi napeljevalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in VI. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna prvemu tožniku plačati 2.295,50 EUR, drugi tožnici pa 3.295,50 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2009 do prenehanja obveznosti. Kar sta tožnika od nje zahtevala več, je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Prvi toženki je naložilo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške 837,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo, da morata drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške 1.221,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvotožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da sodba temelji na posrednih dokazih in sklepanju, saj nikjer ni nobenega konkretnega dokaza, da je prvotoženka naročila, naj se tožnika pretepeta. Da je prva toženka teta A in da je bila takrat na hodniku, ne more biti dokaz vzročne zveze med napadom in prvo toženko. Obrazložitev je sama sebi nasprotna, ko navaja, da naj bi tožnika nekatere od napadalcev videla na obisku pri prvi tožnici. Jasno je, da je bil na obisku nečak, medtem ko se je za drugega toženca izkazalo, da ni bil prepoznan kot napadalec, tretjega napadalca pa nikoli niso dobili. Prvi tožnik je v sporu s celim blokom, saj neprestano nadleguje stanovalce. Četudi bi prva toženka grozila prvemu tožniku, je bila to le reakcija na njegove neprestane žaljivke. Nikjer ni dokazano, da bi naročila, naj se tožnika pretepe. Prepričanje sodišča ne temelji na konkretnih dokazih, niti ni podprto z določili 131. člena OZ, saj nima zakonskih znakov, potrebnih za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Poleg tega je civilno sodišče vezano na oprostilno kazensko sodbo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni zagrešilo v pritožbi očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so jasni in razumljivi ter si ne nasprotujejo. Glede vezanosti civilnega sodišča na kazensko sodbo pritožba nima prav, ko meni, da je civilno sodišče vezano na oprostilno kazensko sodbo. Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno uporabilo določbo 14. člena ZPP in ob tem navedlo pravilne razloge glede vpliva kazenskega postopka, ki je tekel zoper prvo toženko, na obravnavano zadevo.

6. V ostalem pa pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, češ da za udeležbo pritožnice kot napeljevalke v škodnem dogodku ni nobenega konkretnega dokaza. To ne drži, sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izpovedi strank in prič, ki jih je vsako posebej natančno ocenilo, opravilo tudi primerjavo med njimi in z ostalimi dokazi, predvsem kazenskim spisom v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV K 17370/2010. Dokazna ocena je sprejeta skladno z določbo 8. člena ZPP, zaključki sodbe so logični in vsebinsko prepričljivi. Pritožbeni očitek, da za prepričanje sodišča ni bilo dovolj dokazov oziroma da je slonelo zgolj na indicih, zato pritožbeno sodišče zavrača. 7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da sta bila tožnika poškodovana 12. 4. 2009 v večernih urah, ko so v njuno stanovanje nasilno vdrli trije neznani moški ter ju pretepli. Eden od napadalcev je bil toženkin nečak, ki sta ga tožnika v predkazenskem postopku prepoznala kot napadalca, tekom kazenskega postopka pa je slednji s tožnikoma sklenil poravnavo in jima plačal odškodnino za njune poškodbe v tem dogodku. Pritožnica pri pretepanju tožnikov ni sodelovala, je pa napad naročila, ker je bila s tožnikoma v sporu. Takšne dejanske ugotovitve zadostujejo za odškodninsko odgovornost prve toženke za škodni dogodek, saj je ravnala protipravno, njeno ravnanje pa je v vzročni zvezi s škodo, ki je tožnikoma v tem dogodku nastala (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Skladno z določbo drugega odstavka 186. člena OZ je pri skupnem delovanju več oseb pri povzročitvi škode solidarno s povzročiteljem škode odgovoren tudi napeljevalec.

8. Višine prisojene odškodnine pritožnica konkretno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sodbi tudi glede tega pravilno uporabljeno materialno pravo (179. člen OZ). Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, je sodišče tožnikoma kot pravično denarno odškodnino prisodilo ustrezni denarni znesek, in sicer upoštevajoč naravo poškodbe in namen prizadete dobrine ter vse druge okoliščine primera, kot tudi upoštevajoč sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo, da sta tožnika od enega od napadalcev že dobila izplačano 3.000,00 EUR odškodnine iz istega škodnega dogodka.

9. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni ugotovilo, je zato zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).