Jedro

Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo vabilo na mejno obravnavo poslano tožniku in tožnici osebno, čeprav je bila takrat še mladoletna. Ker pa je bilo vabilo poslano (tudi) tožniku, ki je oče tožnice, in se je ta mejne obravnave udeležil, po presoji sodišča ob upoštevanju določb 107. člena ZZZDR očitana kršitev pravil postopka v tej zadevi ni podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo v postopku evidentiranja urejene meje odločil, da: - se v k.o. X. kot urejen evidentira del meje parc. št. 2389/1 z sosednjo parc. št. 2389/2 (1. točka izreka), - da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiško katastrskimi točkami obvezna priloga odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so 23. 11. 2007 pri prvostopnem organu A.A. in B.B. ter Občina Ig vložili zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, katerim je bil priložen elaborat, ki ga je potrdil odgovorni geodet C.C. V nadaljevanju obrazložitve opisuje dotedanji potek postopka, in sicer, da je bila 19. 6. 2009 izdana odločba, zoper katero se je pritožil D.D., drugostopni organ pa je njegovi pritožbi deloma ugodil in navedeno odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na urejanje in evidentiranje urejene meje med parc. št. 2389/1 in 2389/2, k.o. X. ter v tem delu zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopni organ razpisal ustno obravnavo, na katero je povabil pooblaščenko lastnika parc. št. 2389/2. Stranka je bila seznanjena z elaboratom in dejstvom, da je bil del meje (zemljiško-katastrska točka 94), ki se ureja, že urejen v predhodnem postopku IDPOS 6057. Tožnikova pooblaščenka je prvostopnemu organu 25. 8. 2010 poslala pisno stališče. Na podlagi jasno izraženega nestrinjanja je upravni organ nato tožnikovi pooblaščenki ponovno poslal pisni poziv k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje v roku 30 dni po prejemu poziva. Pooblaščenka tožnika sodnega postopka v postavljenem roku ni začela, čeprav je bila v pozivu opozorjena na pravne posledice, kar je razvidno iz poziva k sprožitvi sodnega postopka z dne 17. 9. 2010. Zaradi navedenega se v skladu s četrtim odstavkom 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) šteje, da se pozvani lastnik strinja s potekom predlagane meje. Prvostopni organ je tudi preveril, ali podatki o meji omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 27. 10. 2011 pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da tožnika izpodbijani odločbi ugovarjata predvsem iz razloga, da mld. E.E. v postopku ni bila vabljena kot stranka in da mejna točka 94 v naravi ne leži, kjer je določeno v državnem koordinatnem sistemu. Upravni organ druge stopnje iz popisa oddanih pošiljk, potrjenega s strani Pošte Brezovica, ki je priložen upravnemu spisu zadeve, ugotavlja, da so bile vse stranke postopka, tudi E.E., pisno vabljene na mejno obravnavo in da so vabilo stranke očitno tudi prejele, saj se je mejne obravnave udeležil D.D., naknadno pa predložil pooblastilo odvetnice F.F. Poleg tega pa drugostopni organ ugotavlja, da je predmet izpodbijane odločbe evidentiranje urejene meje le parcele št. 2389/1 s sosednjo parcelo št. 2389/2 k.o. X. Iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 1781 k.o. X. pa izhaja, da sta solastnika parc. št. 2389/1 A.A. in B.B. Golob, lastnik parc. št. 2389/2 pa je le D.D., ki se je mejne obravnave udeležil. Na podlagi določbe drugega odstavka 28. člena ZEN so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Zato je upravni organ v postopku pravilno kot stranko upošteval tudi solastnika parc. št. 2399/25 E.E. in D.D., saj se meja parc. št. 2389/1 in 2389/2 v zemljiškokatastrski točki 94 dotika tudi meje parc. št. 2399/25. Lastnik parc. št. 2389/2 je očitno oče E.E. in s E.E. istočasno solastnik sosednje parc. št. 2399/25 in poleg matere njen zakoniti zastopnik ter se je mejne obravnave tudi udeležil. Ne glede na navedeno je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku pravilno ravnal v skladu z napotilom upravnega organa druge stopnje v odločbi z dne 17. 5. 2010, ko je zaradi preklica soglasja k ureditvi meje razpisal ustno obravnavo in nanjo vabil odvetnico – pooblaščenko za zastopanje E.E. in D.D. na podlagi pooblastila z dne 11. 5. 2010 ter jo napotil na sprožitev sodnega postopka. Drugostopni upravni organ tako ugotavlja, da je bila v postopku zagotovljena udeležba vsem lastnikom parcel, zato prvostopni organ ni imel dolžnosti zavrniti zahtevo za evidentiranje urejene meje na podlagi 7. točke tretjega odstavka 35. člena ZEN. Glede pripomb pritožnikov, da mejna točka 94 v naravi ne leži, kjer je določeno v državnem koordinatnem sistemu, pa odgovarja, da se po določbah prvega odstavka 44. člena ZEN na zahtevo lastnika parcele označi v naravi z mejniki na podlagi posnetkov zemljiškega katastra urejena meja, kar izvede geodetsko podjetje in o času izvedbe obvesti lastnike sosednjih parcel. Na podlagi določb drugega odstavka istega člena pa geodetsko podjetje lahko označi mejo v naravi z mejniki takoj po mejni obravnavi, če tako zahteva lastnik parcele in če lastniki sosednjih parcel soglašajo s predlagano mejo. Iz tega sledi, da je šele evidentiranje urejene meje parc. št. 2389/1 s sosednjo parc. št. 2389/2 v zemljiškem katastru podlaga za označitev parcel v naravi z mejniki. Dokumentaciji predmetne zadeve pa ni priloženo tehnično poročilo, kot določajo določbe tretjega odstavka 44. člena ZEN, iz česar je mogoče sklepati, da meja v naravi še ni formalno označena. Postopek označitve meje je torej zgolj tehnično opravilo, s katerim se označi urejena meja v naravi, kot je odločilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1311/2010 z dne 1. 2. 2011. Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana odločba izdana v očitnem nasprotju z materialno pravnimi predpisi. Upravni organ je bil po zakonu dolžan elaborat za sporno ureditev meje zavreči že iz razloga, ker mejašica – prvotožnica E.E. v konkretnem postopku ureditve meje sploh ni bila povabljena kot stranka. Vabljena bi namreč morala biti po svoji zakoniti zastopnici, ker je bila tedaj še mladoletna, pa je geometer C.C., ki je izdelal zadevni elaborat, sploh ni vabil. Za prvotožnico tako zapisnik o mejni obravnavi ni bil podpisan. V skladu s 7. točko tretjega odstavka 35. člena ZEN bi zato moral upravni organ zadevni elaborat zavreči, česar pa ni storil. Poudarja tudi, da je bil upravni organ s strani pooblaščenke tožnikov večkrat obveščen, da so v katastru pri evidentiranju mejnih točk 94, 896 in 895 bistvene napake, vse seveda v škodo tožnikov, parcela mejašev A.A. in B.B. pa se zato „napihuje“ na sever in zahod. Navedeno je razvidno iz samega katastra, saj ležijo te mejne točke po podatkih katastra bistveno drugje, kot je zanje določeno v državnem koordinatnem sistemu, in sicer globoko v parc. št. 2399/63, 2399/55, 2399/25, 2389/2 in 2399/62. Upravni organ bi moral v skladu z določbo 8. točke 6. člena ZEN to nepravilnost po uradni dolžnosti odpraviti, a tega kljub večjemu številu argumentiranih opozoril še ni storil. Prav tako še vedno ni izvedel postopka zaradi nestrinjanja tožnikov iz leta 2007 z natančneje določeno mejno točko 94, ki jo je brez vednosti in prisotnosti tedaj mladoletne prve tožnice na dan mejne obravnave samovoljno in seveda spet v očitno neupravičeno korist strank A.A. in B.B. geometer C.C. označil tako, da je na novo postavil mejnik. Tega pa je postavil cca. 0,5 m stran od sedanje rastlinske meje v parcelo tožnikov. Rastlinska meja pa je bila določena v zapisniku o ureditvi meje, na podlagi katerega je bila tudi meja na navedenem mestu določena kot dokončna. V skladu z določbami ZEN bi upravni organ ta postopek zaradi upravičenega nestrinjanja z novo določeno mejno točko 94 moral že zdavnaj izvesti, a tega še ni storil. Iz mejne točke 94 se začne tudi meja s parc. št. 2389/2 in 2389/1. Glede na lego te točke v državnem koordinatnem sistemu morajo biti zato tudi druge točke med tema dvema parcelama premaknjene bistveno bolj proti jugu, kot so v izpodbijanem elaboratu. Te napake pa mora upravni organ odpraviti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 8. točke 6. člena ZEN, ne pa z napotitvijo strank na sodni spor. Prvostopni organ bi glede na vse povedano moral predmetni elaborat zavreči in po uradni dolžnosti začeti postopek, ki je predviden po 8. točki 6. člena ZEN, geometru C.C. pa naložiti, da v roku 8 dni na lastne stroške odstrani vse, na mejni obravnavi leta 2007 postavljene mejnike na sporni meji oziroma na spornih točkah, a tega ni storil. Po povedanem sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo druge stopnje, odpravi in samo odloči o stvari tako, da se elaborat za sporno ureditev meje zavrže, ker ni bila vsem mejašem dana možnost sodelovati na mejni obravnavi, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo navajata, da želita samo to, da mejnike postavijo strokovnjaki. Poudarjata, da želita mejnike na točkah, kot so bili pred zasutjem ter da nimata nobene potrebe po širitvi svoje parcele.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ z izpodbijano odločbo kot urejen evidentiral del meje parc. št. 2389/1 k.o. X., ki je v solastnini A.A. in B.B. (stranki z interesom) s sosednjo parc. št. 2389/2 k.o. X., katere lastnik je drugi tožnik. Prva tožnica pa je skupaj z drugim tožnikom solastnica parc. št. 2399/25 k.o. X., katere meje se dotika meja parc. št. 2389/1 in 2389/2 v zemljiškokatastrski točki 94. Tožnika ugovarjata bistveno kršitev pravil postopka, in sicer da prva tožnica ni bila pravilno – po svoji zakoniti zastopnici – vabljena na mejno obravnavo. Ugovarjata pa tudi zaradi neizvedbe postopka v zvezi z njunim nestrinjanjem z določeno mejno točko 94 ter mejnima točkama 896 in 895. Postopek evidentiranja urejene meje določa 28. člen ZEN, ki v drugem odstavku pravi, da so stranke v tem postopku lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Glede na citirano določbo je torej tudi prva tožnica stranka v tem postopku, saj je nesporno solastnica parc. št. 2399/25, ki se dotika meje, ki se ureja v tem postopku, kot pravilno navaja tudi upravni organ v pritožbeni odločbi. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bilo vabilo na mejno obravnavo v predmetni zadevi, ki je bila opravljena 14. 9. 2007, poslano dne 4. 9. 2007 drugemu tožniku, ki se je mejne obravnave tudi udeležil, in prvi tožnici osebno, čeprav je bila takrat še mladoletna. Vendar pa je drugi tožnik nesporno oče prve tožnice in s tem glede na določbo prvega odstavka 107. člena ZZZDR, po kateri mladoletne otroke zastopajo starši, skupaj z materjo tudi njen zakoniti zastopnik. Po določbi drugega odstavka 107. člena ZZZDR, se, če je treba mladoletnemu otroku kaj vročiti ali sporočiti, to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu roditelju, če pa starši ne živijo skupaj, pa tistemu roditelju, pri katerem otrok živi. Ker je bilo vabilo na mejno obravnavo poslano očetu prve tožnice, ki se je mejne obravnave tudi udeležil, po presoji sodišča ob upoštevanju citiranih določb prvega in drugega odstavka 107. člena ZZZDR očitana kršitev pravil postopka ni podana. Da tožnika ne bi živela skupaj, pa niti ne zatrjujeta. Tako niso podani pogoji za zavrženje elaborata po 7. točki tretjega odstavka 35. člena ZEN in je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je v zadevi odločil po vsebini.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da so v katastru pri evidentiranju mejnih točk 94, 896 in 895 v škodo tožnikov bistvene napake, zaradi česar bi moral upravni organ po mnenju tožnikov to nepravilnost odpraviti po uradni dolžnosti na podlagi določbe osmega odstavka 6. člena ZEN, pa sodišče pojasnjuje, da se predmetni postopek nanaša le na evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 2389/1s parc. št. 2389/2 k.o. X. Postopek po osmem odstavku 6. člena ZEN pa začne upravni organ, če ugotovi, da so podatki v zemljiškem katastru ali katastru stavb evidentirani napačno zaradi nepravilne izvedbe geodetske storitve. Gre torej za dva ločena postopka, pri čemer upravni organ v konkretnem postopku evidentiranja urejene meje morebitne nepravilne izvedbe geodetske storitve, ki bi se nanašala na evideniranje urejene meje v obravnavanem delu (to je samo med parc. št. 2389/1 in 2389/2) ni ugotovil. Pri tem sodišče poudarja, da mejni točki 896 in 895 sploh nista predmet urejanja v predmetnem postopku, zato je bilo treba ta tožbeni ugovor v tem delu zavrniti že iz tega razloga. V zvezi z nestrinjanjem tožnikov z mejno točko 94 pa sodišče izpostavlja, da je prvostopni organ tožnika po njuni pooblaščenki, glede na izraženo nestrinjanje s predlagano mejo, pravilno v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN pozval k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje, česar pa, kar niti ni sporno, nista storila. Zato je imel po presoji sodišča upravni organ, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 39. člena ZEN, po kateri se, če sodni postopek v roku iz prvega odstavka tega člena ni začet, šteje, da lastniki soglašajo s potekom predlagane meje, podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Glede tožbenih navedb v zvezi z nestrinjanjem z mejno točko 94 v naravi pa se sodišče, v izogib ponavljanju, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge, ki jih je s tem v zvezi navedel drugostopni organ v pritožbeni odločbi (glej: prvi in drugi odstavek na 4. strani).

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ugotovilo je namreč, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna. Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.