Jedro

Določbo pogodbe o izobraževanju, s katero se je delodajalec zavezal, da bo kril stroške izobraževanja delavki in sicer šolnino, prevozne stroške in nakup nujne literature, je potrebno tolmačiti v skladu z namenom pogodbe, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja. Namen citirane določbe pogodbe o izobraževanju ob delu je, da se delavcu, ki se izobražuje v interesu delodajalca, povrnejo stroški, ki jih zaračunava izvajalec izobraževanja in do katerih ne pride po krivdi delavca. Delavka je tako upravičena Tudi do povračila prispevka za diplomo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v 4. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača znesek 116.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2002 do plačila, - v 5. točki izreka pa tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, zvišajo od 102.132,60 SIT na 110.980,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 55.800,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki pa ni pod pritožbo, dovolilo razširitev tožbe za plačilo v izreku navedenih zneskov ter za izplačilo odškodnine za 35 dni neizrabljenega dopusta v znesku 160.798,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 dalje. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je pogodba o izobraževanju ob delu z dne 30.9.1991 veljavna (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača v izreku navedene zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznih zneskov (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odškodnino za 35 dni neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 160.798,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002 dalje do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je zahtevek za plačilo zneska 116.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2002 dalje do plačila, zavrnilo pa je tudi, kar je tožnica zahtevala drugače, to je zahtevek za odpravo odločitev direktorja tožene stranke z dne 5.11.1999 in 23.11.1999, potrjenih s sklepoma komisije za varstvo pravic opr. št. KVP 12/99-2 z dne 20.1.2000 in opr. št. KVP 12/99-1 z dne 20.1.2000 (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v znesku 102.132,60 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dne plačila, v 8 dneh pod izvršbo, z nakazilom na transakcijski račun Območne organizacije ZSSS Zasavje, Trbovlje (5. točka izreka izpodbijane sodbe).

Tožnica se pritožuje zoper tisti del zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev prispevka za diplomo in stroškov plačila v skupnem znesku 116.150,00 SIT ter zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka za vračilo prispevka za diplomo, ni upoštevalo določbe 2. odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Pojem šolnine v pogodbi o izobraževanju ni definiran in ne določa, katere stroške v zvezi z izobraževanjem delavca zajema. Šlo naj bi za nejasno in sporno določilo, zato je pri njegovi razlagi potrebno izhajati iz skupnega namena pogodbenih strank. Skupen namen, ki izhaja iz navedene pogodbe, pa je izobraževanje delavca v interesu delodajalca, ki po eni strani zavezuje delavca, da redno izpolnjuje študijske obveznosti in opravi zaključni izpit oz. diplomo ter da se po končanem izobraževanju zaposli oz. še določen čas ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, po drugi strani pa zavezuje delodajalca, da krije stroške izobraževanja delavca, ki med drugim obsega tudi šolnino. Ker tožnica ne more zaključiti izobraževanja, ne da bi opravila tudi diplomo, je povsem jasno, da je izdatek za diplomo potrebno šteti med stroške šolnine. Pogodba o izobraževanju in aneks tožnico izrecno zavezujeta k vrnitvi stroškov izobraževanja, če ne opravi zaključnega izpita. Navedeno pomeni, da je tožena stranka zaključni izpit oz. diplomo štela za pogodbeno obveznost tožnice, zato je izdatek za diplomo potrebno šteti za strošek šolnine. Pravico do povračilo stroškov, povezanih z izobraževanjem, določa tudi 33. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS št. 40/97). Tožnica smiselno graja tudi odmero stroškov psotopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. jih je ugotovilo napačno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica na podlagi pogodbe o izobraževanju ob delu ni upravičena do povrnitve plačanega prispevka za diplomo. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi zmotno uporabilo določbe 99. člena ZOR.

Tožena stranka se je s 1. členom Pogodbe o izobraževanju o delu zavezala, da bo krila stroške izobraževanja tožnice na Tehnični fakulteti v Mariboru, Oddelek v Celju, smer kemijska tehnologija. Pri tem je drugi odstavek 1. člena citirane pogodbe določal, da se za stroške izobraževanja šteje šolnina, prevozni stroški in nakup nujne literature. Tožnica ima prav, ko opozarja, da pojem šolnine v pogodbi o izobraževanju ob delu ni definiran, da je zato med strankama sporen, zaradi česar je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 99. člena ZOR. Ta določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Prav gotovo bi bilo v nasprotju z namenom pogodbe, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja, kakor ga določa 12. člen ZOR, če bi določbo 1. člena pogodbe o izobraževanju ob delu tolmačili tako, da je tožnica upravičena le do povrnitve šolnine, kot stroškov za posamezni letnik, ne pa tudi do povrnitve prispevka za diplomo. Namen citirane določbe pogodbe izobraževanja ob delu je, da se delavcu, ki se izobražuje v interesu delodajalca, povrnejo stroški, ki jih zaračunava izvajalec izobraževanja in do katerih ne pride po krivdi delavca (stroški četrtega in nadaljnjih izpitov pri istem predmetu, stroški komisijskih izpitov ipd.). Neustreznost tolmačenja sodišča prve stopnje, ki je kot šolnino opredelilo samo tiste stroške, ki jih je izvajalec izobraževanja sam označil kot šolnino, je razvidno tudi iz tega, da je tožnici dosodilo povrnitev stroškov, ki so opredeljeni kot stroški evidenčnega vpisa in ne šolnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne vplačani prispevek za diplomo, vključno s stroški vplačila ter z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka tega stroška tožnici.

Takšna odločitev pa pomeni, da se je s tem tudi spremenil uspeh tožnice v tem sporu, zaradi česar se ta upravičeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica v tem sporu uspela v višini 77 %, kar je bilo sicer res glede denarnega dela tožbenega zahtevka, ne pa tudi glede nedenarnega tožbenega zahtevka, saj je z njim tožnica v celoti propadla. Pri pravilni odmeri stroškov postopka je tako potrebno upoštevati, da je tožnica v celoti uspela z denarnim delom tožbenega zahtevka, da pa je glede nedenarnega dela tožbenega zahtevka v sporu uspela tožena stranka. V takšnem primeru, ko gre za različen uspeh glede denarnega in nedenarnega zahtevka, je celotni uspeh potrebno ugotavljati ob upoštevanju dejstva, da je nagrada za tožbo, ki je nato tudi osnova za odmero vseh ostalih stroškov, za celotni tožbeni zahtevek znašala 380 točk (300 točk za denarni del tožbenega zahtevka in 80 točk za nedenarni). Delež nagrade za tožbo za denarni del tožbenega zahtevka predstavlja 79% celotne nagrade, zato je potrebno šteti, da toliko tudi znaša uspeh tožnice v celotnem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice v tem sporu znašajo 203.880,00 SIT, tožnica je upravičena do povrnitve 79% tega zneska, kar znese 161.065,00 SIT. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 238.500,00 SIT, glede na uspeh v sporu je tožena stranka upravičena do povrnitve 21% tega zneska, kar znaša 50.085,00 SIT. Po medsebojnem pobotu obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje v višini 110.980,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je tožnici dosodilo tak znesek.

Tožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe je utemeljeno priglasila nagrado pooblaščenke v višini 250 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 27.500,00 SIT. K temu je potrebno prišteti 20% DDV v višini 5.500,00 SIT in takso za pritožbo v višini 22.800,00 SIT. Celotno utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnice tako znašajo 55.800,00 SIT, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.