Jedro

Če območje obstoječega distribucijskega sistema v vlogi ni prikazano pravilno in vlagatelj vloge tekom postopka ustrezno ne spremeni, dovoljenja za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema ni mogoče izdati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) zavrnila vlogo tožnika z dne 22. 5. 2015 za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema na geografsko zaokroženem območju nekdanje X. (točka 1 izreka), ugotovila pa je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je iz vloge tožnika razvidno, da opravlja na območju nekdanje X. dejavnost operaterja distribucijskega sistema. Območje izvajanja te dejavnosti je v vlogi podrobneje opredeljeno. Na navedenem območju se poleg tožnika z zemeljskim plinom oskrbuje še 14 drugih gospodarskih subjektov, s katerimi ima tožnik urejena pogodbena razmerja. Sistem za distribucijo zemeljskega plina je po navedbi tožnika s skupnim prevzemnim in merilnim mestom s šifro 2405011 (torej odjemnim mestom) priključen neposredno na prenosni sistem zemeljskega plina.

3. Pred izdajo izpodbijane odločbe je Agencija preverila, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 227. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema.

4. Tožnik je v postopku pojasnil, da družba A. d.o.o. nima svojega ločenega cevovoda, ampak za dostop do prenosnega sistema uporablja (tako kot tudi ostali uporabniki) skupni sistem za distribucijo zemeljskega plina znotraj bivše X. Tožnik za vse uporabnike distribucijskega sistema (tudi za A. d.o.o.) sam izvaja popis prevzetih količin zemeljskega plina. Na tej podlagi nato operater prenosnega sistema zemeljskega plina izstavi izračun za omrežnino, ki se deli med družbo A. d.o.o. in tožnikom.

5. V postopku je bil kot priča zaslišan tudi operater prenosnega sistema zemeljskega plina (družba B., d.o.o.), ki je povedal, da je tako tožniku kot tudi družbi A. d.o.o. dne 19. 7. 2007 izdal soglasje za priključitev na prenosni sistem, s katerim je bila uporabnikoma podeljena pravica do priključitve na skupnem priključku. Na podlagi tako izdanega soglasja sta bili nato z uporabnikoma sklenjeni pogodbi o priključitvi ter pogodbi o dostopu do skupnega merilnega mesta (s šifro 2405001 za A. d.o.o. in s šifro 2405011 za tožnika). Kot je pojasnil, se prevzete količine zemeljskega plina za oba uporabnika ugotavljajo na skupnem merilnem mestu. Po mnenju operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina je A. d.o.o. končni odjemalec prenosnega sistema, ki pa je na prenosni sistem priključen preko objektov in naprav drugega uporabnika.

6. Družba A. d.o.o., ki je v postopku nastopala kot prizadeta stranka, je pojasnila, da na predmetni lokaciji ni potrebe po ustanovitvi zaprtega distribucijskega sistema, na ustni obravnavi pa je predlagala, da se jo iz zaprtega distribucijskega sistema izvzame. Kot je pojasnila, na obravnavanem območju obstaja le eno merilno mesto z dvema priključkoma, točka predaje zemeljskega plina pa se nahaja za merilnim mestom, ki je v lasti operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina.

7. Agencija ugotavlja, da imata na istem priključku pravico do priključitve na prenosni sistem dva uporabnika prenosnega sistema, in sicer tožnik kot upravitelj distribucijskega sistema (ki z zemeljskim plinom oskrbuje tudi ostale odjemalce na območju distribucijskega sistema) ter A. d.o.o. kot odjemalec na prenosnem sistemu zemeljskega plina. Pravica do priključitve obeh uporabnikov prenosnega sistema po mnenju Agencije temelji na pravnomočnih upravnih aktih operaterja prenosnega sistema in na sklenjenih pogodbah o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina, ki sta bili sklenjeni na podlagi izdanih soglasij za priključitev. a. d.o.o. in tožnik imata sklenjeno tudi vsak svojo pogodbo o dobavi zemeljskega plina.

8. Za Agencijo ni sporno, da A. d.o.o. do prenosnega sistema dostopa tudi preko plinovodov oziroma objektov tožnika. Kljub navedenemu pa se A.e d.o.o. po mnenju Agencije ne more šteti za odjemalca distribucijskega sistema. Če bi A. d.o.o. bil odjemalec na distribucijskem sistemu, si namreč ne bi mogel samostojno urediti dostopa do prenosnega sistema, ki ga za celoten distribucijski sistem v skladu z določbami EZ-1 lahko ureja le operater zaprtega distribucijskega sistema. Ker subjekt ne more biti odjemalec zaprtega distribucijskega sistema in odjemalec prenosnega sistema hkrati, se A. d.o.o. kot odjemalec prenosnega sistema ne more šteti za uporabnika distribucijskega sistema, in sicer ne glede na to, da za dostop do prenosnega sistema uporablja tudi del distribucijskega sistema tožnika.

9. V skladu s tretjim odstavkom 229. člena EZ-1 ima sicer končni odjemalec zaprtega distribucijskega sistema možnost tudi samostojnega dostopa do distribucijskega oziroma prenosnega omrežja, kar pa po mnenju Agencije izključuje možnost, da bi tak odjemalec imel urejen dostop do obeh sistemov hkrati.

10. Pogodba o distribuciji, sklenjena med tožnikom in družbo A. d.o.o., se po ugotovitvi Agencije tudi vsebinsko razlikuje od pogodb za oskrbo, ki jih je tožnik sklenil z drugimi odjemalci distribucijskega sistema.

11. Kot še dodaja Agencija, je imel A. d.o.o. že pred uveljavitvijo EZ-1 status končnega odjemalca prenosnega sistema zemeljskega plina. Imel je namreč sklenjeno Pogodbo o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 32/09 z dne 8. 12. 2008 in Pogodbo o dobavi s svojim dobaviteljem (družbo C. d.o.o. Ljubljana) št. 071/03 z dne 10. 7. 1996, pridobljeno pa je imel tudi Soglasje za priključitev z dne 19. 7. 2007. Dne 7. 10. 2008 pa je sklenil še Pogodbo o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina.

12. Vključitev družbe A. d.o.o., ki ima urejen svoj dostop do prenosnega sistema, v zaprt distribucijski sistem bi po mnenju Agencije predstavljala tudi veliko oviro pri zaračunavanju omrežnine za prenosni sistem. A. d.o.o. namreč za uporabo prenosnega sistema plačuje omrežnino neposredno operaterju prenosnega sistema na podlagi svoje pogodbe o dostopu do prenosnega sistema in bi v primeru, če bi se štel za odjemalca zaprtega distribucijskega sistema, znesek za uporabo prenosnega sistema plačeval po veljavnih predpisih dvakrat - prvič na podlagi svoje pogodbe o dostopu do prenosnega sistema ter nato še operaterju zaprtega distribucijskega sistema preko obračuna omrežnine za del zneska za uporabo prenosnega sistema, ki ga tožnik plačuje na podlagi svoje pogodbe o dostopu do prenosnega sistema. Takšno dvakratno plačilo omrežnine za dostop do prenosnega sistema po mnenju Agencije ne bi bilo skladno z načelom pregledne in nepristranske oskrbe z energijo (16. člen EZ-1), na podlagi katerega imajo odjemalci energije iz omrežij pravico do oskrbe na pregleden in nepristranski način, pod pogoji, kot jih določa zakon ali na njegovi podlagi sprejeti predpisi. Zato istočasen dostop do prenosnega sistema in do zaprtega distribucijskega sistema z istim odjemnim mestom ni dopusten.

13. Ker je tožnik v distribucijski sistem, za katerega uveljavlja status zaprtega distribucijskega sistema, vključil tudi odjemalca (A. d.o.o.), ki je priključen na prenosni sistem zemeljskega plina, končni odjemalec na prenosnem sistemu pa ne more biti hkrati uporabnik zaprtega distribucijskega sistema, v obravnavanem primeru po ugotovitvi Agencije pogoji iz prvega odstavka 227. člena EZ-1 za izdajo soglasja za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema niso izpolnjeni, saj ne gre za skupno odjemno mesto vseh odjemalcev, ki jih je tožnik navedel v svoji vlogi. Agencija je zato zahtevek tožnika za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema zemeljskega plina zavrnila.

14. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da prihaja Agencija za energijo v obrazložitvi odločbe sama s sabo v nasprotje, ko navaja, da imata na istem priključku pravico do priključitve na prenosni sistem dva uporabnika, v nadaljevanju obrazložitve pa to ugotovitev negira, ko navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za skupno odjemno mesto vseh odjemalcev, ki jih je tožnik navedel v vlogi, ker je med odjemalci naveden tudi A. d.o.o., ki ima skladno s predpisi urejeno priključitev in dostop do prenosnega sistema. Zaradi navedenega neskladja po mnenju tožnika izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

15. Kot očita tožnik, Agencija pri odločanju tudi ni uporabila določila tretjega odstavka 229. člena EZ-1, ki določa, da za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema ni ovira, da se končnemu odjemalcu, ki je na zaokroženem območju, na njegovo zahtevo omogoči dostop do distribucijskega sistema oziroma do prenosnega sistema. Torej, če EZ-1 dopušča možnost naknadne spremembe dostopa posameznega končnega odjemalca, ki torej ni ovira za nadaljnji obstoj zaprtega distribucijskega sistema, bi to možnost morala Agencija upoštevati tudi pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema. Takšna zahteva je vsebovana tako v vlogi tožnika za izdajo dovoljenja kot tudi v zahtevku družbe A. d.o.o., kot izhaja to iz zapisnika o ustni obravnavi.

16. Po mnenju tožnika tudi ne drži trditev Agencije v izpodbijani odločbi, da bi moral za odjemalca distribucijskega sistema skladno z 247. členom EZ-1 dostop do prenosnega sistema urejati tožnik kot operater distribucijskega sistema. Odjemalec, ki ima urejen dostop do prenosnega sistema, lahko namreč dostop do prenosnega sistema zadrži in ga po potrebi izvršuje tudi preko operaterja distribucijskega sistema, saj določila EZ-1 odjemalcem distribucijskega sistema ne prepovedujejo, da si sami zagotovijo dostop do prenosnega sistema.

17. Izpodbijana odločitev je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS, saj ne upošteva načela najmilejšega oziroma najmanj obremenjujočega sredstva, ki od oblastvenega organa terja, da sprejme najmilejšo odločitev. Agencija je namreč vlogo za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema zavrnila zgolj zato, ker je tožnik med odjemalci distribucijskega sistema navedel tudi A. d.o.o., ki ima skladno s predpisi urejeno priključitev in dostop do prenosnega sistema.

18. Napačna je tudi ugotovitev Agencije, da A. d.o.o. kot neposredni uporabnik prenosnega sistema ni uporabnik distribucijskega sistema tožnika. Ta ugotovitev bi držala, če bi imel A. d.o.o. stvarno pravno ali obligacijsko pravno podlago za uporabo distribucijskega sistema tožnika in skupnega priključnega mesta. Kot poudarja tožnik, se na območju nekdanje X. nahaja samo en priključek, ki služi zgolj potrebam distribucijskega sistema tožnika, na katerega so - vključno z A. d.o.o. - priključeni tudi vsi ostali končni odjemalci distribucijskega sistema. Tožnik na tem priključku prevzema zemeljski plin tudi za A. d.o.o., vse tako prevzete količine v distribucijskem sistemu pa se v obračunskem obdobju izmerijo z enim merilnikom s šifro merilnega mesta 2405011. Pravico do uporabe tega priključka ima izključno tožnik.

19. Merilno mesto družbe A. d.o.o. s šifro 2405001, navedeno v odločbi z dne 19. 7. 2007 in v Pogodbi o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina z dne 7. 10. 2008, pa po navedbi tožnika dejansko, v naravi sploh ne obstaja, na podlagi česar tožnik zaključuje, da A. d.o.o. tudi po pridobitvi pravice do priključitve na prenosno omrežje ni mogel nikoli samostojno in neposredno dostopati do prenosnega sistema zemeljskega plina. Dobavljeni zemeljski plin A. d.o.o. prevzema od tožnika, ki za omenjeno družbo izvaja vse naloge operaterja distribucijskega sistema, kot to izhaja tudi iz Pogodbe o dolgoročni dobavi, skladiščenju in distribuciji energentov z dne 21. 3. 2000. 20. Tožnik nasprotuje tudi navedbi Agencije v izpodbijani odločbi, da bi A. d.o.o., če bi ga šteli za uporabnika distribucijskega sistema, moral omrežnino za uporabo prenosnega sistema plačati dvakrat. 21. V postopku pa je po mnenju tožnika prišlo tudi do kršitev procesnih pravil. Navedbe, ki jih je na ustni obravnavni ter tekom postopka podal operater prenosnega sistema zemeljskega plina, so namreč bistveno presegle vlogo priče, ki po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nima pravice prerekati navedb strank, predlagati pritegnitve stranskih udeležencev v postopek in se seznanjati z vsebino pravnega spisa - še zlasti ne preden je zaslišana.

22. Izpodbijana odločba se sklicuje tudi na Pogodbo o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 32/2009 z dne 8. 12. 2008 in na Dolgoročno kupoprodajno pogodbo za zemeljski plin št. 071/03 z dne 10. 7. 1996, za kateri tožnik navaja, da mu v postopku nista bili predloženi, kar po njegovem mnenju predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

23. Agencija z izpodbijano odločbo tudi ni odločila o vseh zahtevkih. V vlogi z dne 22. 5. 2015 je namreč tožnik zahteval tudi izdajo odločbe, s katero bi se ga kot operaterja zaprtega distribucijskega sistema izvzelo iz obveznosti po 254. členu EZ-1. Agencija bi morala zato pri odločanju upoštevati določilo 219. člena ZUP in izdati delno odločbo.

24. Ker so po mnenju tožnika v obravnavni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 227. člena EZ-1 za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo Agenciji v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. V odgovoru na tožbo toženka predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da imata na skupnem priključku (in ne na skupnem odjemnem mestu) pravico do priključitve na prenosni sistem zemeljskega plina dva uporabnika, pri čemer skupnega priključnega mesta po mnenju toženke ni mogoče enačiti s skupnim odjemnim mestom v smislu 227. člena EZ-1, po katerem skupno odjemno mesto predstavlja mesto priključitve operaterja, na katerega so priključeni odjemalci znotraj distribucijskega sistema. Ugovor tožnika, da je izpodbijana odločitev sama s sabo v nasprotju, je zato neutemeljen.

26. Toženka zavrača tudi očitek o nepravilni uporabi tretjega odstavka 229. člena EZ-1. Po njenem mnenju se odjemalec, ki si na podlagi te določbe samostojno uredi dostop do javnega distribucijskega sistema oziroma do prenosnega sistema, ne more šteti za odjemalca zaprtega distribucijskega sistema, saj se ne oskrbuje več preko skupnega odjemnega mesta v smislu 227. člena EZ-1. Sočasno dostopanje preko dveh sistemov - distribucijskega in prenosnega - po mnenju toženke ni dopustno. Dejstvo, da A. d.o.o. nima urejenega svojega samostojnega merilnega mesta, pri odločanju v tem postopku ni pomembno.

27. Kot pojasnjuje toženka, po določbi tretjega odstavka 229. člena EZ-1 izključitev odjemalca iz zaprtega distribucijskega sistema ne pomeni avtomatično razloga za odvzem statusa zaprtega distribucijskega sistema, obstaja pa možnost, da bi izključitev lahko pomenila, da sistem več ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema po prvem odstavku 227. člena EZ-1, kar je lahko razlog za odvzem pridobljenega statusa po 232. členu EZ-1. 28. Navedba A. d.o.o. na ustni obravnavi, da želi, da se ga izvzame iz zaprtega distribucijskega sistema, tudi v ničemer ne vpliva na postavljeni zahtevek tožnika. Ta je imel v postopku možnost iz zahteve za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema izključiti A. d.o.o. in tako spremeniti zahtevek, a te možnosti ni izkoristil. 29. Toženka nasprotuje tudi stališču tožnika, da se drugi odstavek 247. člena EZ-1 nanaša na druge osebe, ki niso uporabniki distribucijskega sistema. Prav tako je po njenem mnenju neutemeljen očitek o kršitvi načela sorazmernosti, z izpodbijano odločitvijo pa, kot navaja, tudi ni bilo poseženo v položaj drugih odjemalcev distribucijskega sistema.

30. Priznava, da Dolgoročna kupoprodajna pogodba za zemeljski plin št. 071/03 z dne 10. 7. 1996 in Pogodba o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 32/2009 z dne 8. 12. 2008 tožniku v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe nista bili predloženi, kar pa po njenem mnenju ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti.

31. Glede tožbenih očitkov o vlogi operaterja prenosnega sistema v postopku pa toženka pojasnjuje, da je bil operater v postopek pritegnjen z namenom, da obrazloži dejansko stanje glede priključitve tožnika in družbe A. d.o.o. na prenosni sistem. Na ustno obravnavo je bil vabljen kot priča, družba A. d.o.o. pa je bila pozvana k udeležbi v postopku še pred predlogom operaterja prenosnega sistema, da se v postopek pritegne tudi omenjena družba.

32. Na tožbeni očitek, da Agencija ni odločila o vseh zahtevkih tožnika, pa toženka odgovarja, da je Agencija poleg izpodbijane odločbe izdala tudi sklep št. 142-11/2015-22/646 z dne 20. 7. 2016, s katerim je zavrgla tožnikovo zahtevo za izvzem od obveznosti po 230. členu EZ-1, kar pomeni, da je bilo s tem v celoti odločeno o vseh zahtevkih stranke.

33. Na tožbo je odgovorila tudi družba A. d.o.o., ki je bila v postopek upravnega spora pritegnjena kot prizadeta stranka. V odgovoru je pojasnila, da se na območju nekdanje X. ne izvaja distribucija zemeljskega plina za potrebe prizadete stranke, ki ima pravico samostojnega dostopa do prenosnega sistema. Tožnik v imenu prizadete stranke ne prevzema plina na priključnem mestu in za A. d.o.o. tudi ne ugotavlja porabe zemeljskega plina. Merilno mesto je eno samo in je v lasti operaterja prenosnega sistema (enako kot tudi priključno mesto), uporabljata pa ga tako A. d.o.o. kot tudi tožnik. Po mnenju prizadete stranke je tožba neutemeljena, zato sodišču predlaga, da jo zavrne.

34. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik poudarja, da pravica družbe A. d.o.o. do priključitve na prenosni sistem v naravi nikoli ni bila realizirana, saj družba nikoli ni zgradila svojega priključka ali plinovoda, uredila pa tudi ni stvarnopravnih in obligacijskopravnih razmerij s tožnikom, kar bi ji omogočalo dostop do prenosnega sistema. Ponavlja, da tožnik izvaja skupni popis dnevnih količin in izvaja meritve za vse končne odjemalce, tudi za A. d.o.o. Čeprav je družba A. d.o.o. pridobila pravico do priključitve na prenosni sistem, te pravice dejansko ni realizirala, saj je še zmeraj priključena na tožnikov distribucijski sistem.

35. Agencija je izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila izdajo dovoljenja za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema, oprla na pravnomočno Soglasje za priključitev in Pogodbo o priključitvi, sklenjeno med operaterjem prenosnega sistema zemeljskega plina in družbo A. d.o.o., ki pa sta po mnenju tožnika nični. Družba A. d.o.o. namreč do uveljavitve Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina (v nadaljevanju Uredba) z operaterjem prenosnega omrežja zemeljskega plina ni imela sklenjene pogodbe o priključitvi ali dostopu do omrežja in o tem dejstvu v dosedanjem postopku tudi ni predložila nobenega dokaza. Glede na kogentno določbo drugega odstavka 11. člena Uredbe, ki določa, da je na enem priključku lahko priključen le en končni odjemalec ali le en sistemski operater distribucijskega omrežja zemeljskega plina, operater prenosnega sistema zemeljskega plina družbi A. d.o.o. ne bi smel izdati soglasja za priključitev niti z njo ne bi smel skleniti pogodbe o priključitvi. Izjema od pravila "en priključek - en odjemalec" je bila namreč dopuščena le v primeru že pridobljenega soglasja o priključitvi ali že sklenjene pogodbe o priključitvi ali dostopu do sistema s sistemskim operaterjem (prvi odstavek 41. člena Uredbe). Ker A. d.o.o. na dan 4. 9. 2004 ni imel pridobljenega soglasja o priključitvi niti sklenjene pogodbe s sistemskim operaterjem prenosnega sistema zemeljskega plina, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo omenjene izjeme. Ker sta omenjena akta nična, Agencija po mnenju tožnika nanju ne bi smela opreti izpodbijane odločitve.

K točki I izreka:

36. Tožba ni utemeljena.

37. V obravnavani zadevi je med strankami spor o tem, ali sistem za distribucijo zemeljskega plina na območju nekdanje X., kot ga je v vlogi opredelil tožnik, izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 227. člena EZ-1 za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema.

38. Status zaprtega distribucijskega sistema lahko v skladu z omenjeno določbo pridobi sistem za distribucijo zemeljskega plina, ki je s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem ali poslovnem območju ali območju za skupne storitve in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, če so zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev tega sistema integrirani, ali če omrežje distribuira zemeljski plin predvsem lastniku sistema ali njegovim povezanim podjetjem.

39. O podelitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema odloča Agencija na podlagi zahteve operaterja distribucijskega sistema (to je lastnika distribucijskega sistema ali druge osebe, ki bo upravljala zaprt distribucijski sistem). Dovoljenje izda za obdobje deset let, če ugotovi, da obstoječi sistem za distribucijo izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema (228. člen EZ-1).

40. Namen posebne pravne ureditve zaprtih distribucijskih sistemov je uvesti možnost ustanovitve regulativno poenostavljenih in s tem učinkovitejših (konkurenčnejših) sistemov za distribucijo zemeljskega plina, ki operaterja oproščajo določenih obveznosti, ki veljajo za distribucijske sisteme v lokalnih skupnostih. Distribucija zemeljskega plina znotraj malih in zaprtih sistemov, ki v skladu z EZ-1 pridobijo status zaprtega distribucijskega sistema, se namreč ne opravlja kot gospodarska javna služba dejavnost operaterja distribucijskega sistema (226. člen EZ-1), kar pomeni, da operater ni omejen s pravili s področja delovanja gospodarskih javnih služb. Če s tem soglašajo končni odjemalci zaprtega distribucijskega sistema, ki razpolagajo z več kot 90 % pogodbene prenosne zmogljivosti na izstopni točki prenosnega sistema v zaprti distribucijski sistem, pa lahko Agencija na podlagi prvega odstavka 230. člena EZ-1 z odločbo operaterja zaprtega distribucijskega sistema tudi izvzame od obveznosti po 254. členu EZ-1, ki veljajo za operaterje distribucijskih sistemov (obveznost pridobitve soglasja Agencije k omrežnini in k tarifi za njeno obračunavanje).

41. V obravnavani zadevi je, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, Agencija vlogo tožnika za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema zavrnila, ker je ugotovila, da je tožnik v vlogi v okvir zaokroženega geografskega območja, ki naj bi ga zajemal zaprt distribucijski sistem, zajel tudi družbo A. d.o.o., ki je po ugotovitvi Agencije končni odjemalec na prenosnem sistemu zemeljskega plina. Ker tak odjemalec po mnenju Agencije ne more biti hkrati tudi uporabnik (zaprtega) distribucijskega sistema, je Agencija vlogo tožnika zavrnila z obrazložitvijo, da sistem za distribucijo, kot ga je opredelil tožnik, ne izpolnjuje pogoja obstoja skupnega odjemnega mesta iz prvega odstavka 227. člena EZ-1, preko katerega morajo biti na prenosni sistem priključeni vsi odjemalci zemeljskega plina na geografsko zaokroženem območju.

42. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik operater distribucijskega sistema zemeljskega plina, ki na območju nekdanje X. opravlja dejavnost transporta zemeljskega plina z namenom oskrbe industrijskih odjemalcev s tega območja. Med uporabnike distribucijskega sistema po mnenju tožnika sodi tudi največji porabnik zemeljskega plina na tem območju - A. d.o.o., ki pa je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe nasprotoval ustanovitvi zaprtega distribucijskega sistema, katerega del naj bi bil tudi sam, ker ima, kot je navajal, samostojno urejen dostop do prenosnega sistema zemeljskega plina.

43. Tudi po presoji sodišča ima A. d.o.o. (za razliko od ostalih odjemalcev zemeljskega plina na območju nekdanje X. - z izjemo tožnika) pogodbeno urejen status uporabnika oziroma končnega odjemalca zemeljskega plina na prenosnem sistemu, ki mu daje pravico priključitve in s tem neposrednega dostopa do prenosnega sistema zemeljskega plina. Kot je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnila Agencija, je ta pravica utemeljena na izdanem Soglasju operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina za priključitev št. 36-213/2006-SP/OV z dne 19. 7. 2007 ter na Pogodbi o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina št. TS/RS/213-2006/2008 z dne 7. 10. 2008 in Pogodbi o dostopu do prenosnega omrežja omrežja zemeljskega plina št. 32/2009 z dne 8. 12. 2008, ki ju je A. d.o.o. sklenil z operaterjem prenosnega sistema zemeljskega plina.

44. Glede tožnikovega ugovora ničnosti omenjenega Soglasja za priključitev in Pogodbe o priključitvi na prenosno omrežje zemeljskega plina pa sodišče pojasnjuje, da je sankcija ničnosti izdanih aktov in sklenjenih pogodb v slovenski zakonodaji predvidena le v primerih najhujših kršitev (materialnih ali procesnih) predpisov (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ, 279. člen ZUP), katerih obstoja pa v tej zadevi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti. Po mnenju tožnika sta soglasje in pogodba nična, ker Agencija ni upoštevala prisilnih določb - pogojev, ki so bili za priključitev na prenosno omrežje določeni v Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina. Določbe omenjenega podzakonskega predpisa pa po presoji sodišča že po svoji naravi ne predstavljajo prisilnih predpisov v smislu prvega odstavka 86. člena OZ, katerih kršitev bi lahko zaradi potrebe po varstvu širših družbenih interesov imela za posledico sankcijo ničnosti.

45. Po tretjem odstavku 228. člena EZ-1 mora Agencija, ko izda dovoljenje o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema, v izreku odločbe med drugim opredeliti tudi zaokroženo geografsko območje zaprtega distribucijskega sistema, ki mora biti jasno ločeno od preostalega območja. Navedeno pomeni, da mora biti že v zahtevi za izdajo dovoljenja natančno opredeljeno geografsko območje distribucije zemeljskega plina, za katero operater uveljavlja poseben status zaprtega distribucijskega sistema. Če območje obstoječega distribucijskega sistema v vlogi ni prikazano pravilno in vlagatelj vloge tekom postopka ustrezno ne spremeni, dovoljenja za priznanje statusa zaprtega distribucijskega sistema ni mogoče izdati.

46. V obravnavani zadevi je za presojo, ali je za geografsko zaokroženo območje sistema za distribucijo zemeljskega plina, kot je prikazano v vlogi tožnika, mogoče izdati dovoljenje o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema, tudi po presoji sodišča ključna ugotovitev, da ima A. d.o.o. pogodbeno priznano pravico do neposrednega dostopa do prenosnega sistema zemeljskega plina.

47. Iz pravne ureditve v EZ-1 izhaja, da uporabniki zemeljskega plina v Republiki Sloveniji dostopajo do prenosnega sistema zemeljskega plina posredno - preko (zaprtih) distribucijskih sistemov, ki so na izstopnih točkah neposredno priključeni na prenosni sistem v državi (t.i. uporabniki (zaprtih) distribucijskih sistemov) - ali neposredno s priključitvijo na prenosni sistem, če izpolnjujejo za to predpisane pogoje in na podlagi vložene zahteve pridobijo pravico do neposrednega dostopa do prenosnega sistema zemeljskega plina (t.i. uporabniki prenosnega sistema).

48. Uporabnikom (zaprtih) distribucijskih sistemov dostop do prenosnega sistema na izstopnih točkah iz prenosnega sistema, na katerih je na prenosni sistem priključen (zaprti) distribucijski sistem, zagotavlja operater (zaprtega) distribucijskega sistema (prvi odstavek 247. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena EZ-1), pri čemer zakon izrecno določa, da druga oseba, torej uporabnik distribucijskega sistema (glej tudi str. 401 Predloga Energetskega zakona v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije z dne 23. 10. 2013) sama ne more neposredno pridobiti dostopa do prenosnega sistema (drugi odstavek 247. člena EZ-1). Zaradi navedene ureditve, ki naj bi zagotavljala učinkovitejšo uporabo prenosnega sistema za potrebe končnih odjemalcev na distribucijskih sistemih, lahko pogodbo o prenosu na izstopnih točkah prenosnega sistema v Republiki Sloveniji, na katere je priključen distribucijski sistem, z operaterjem prenosnega sistema sklene le operater distribucijskega sistema in ne tudi sam uporabnik distribucijskega sistema (peti odstavek 242. člena EZ-1). Pogodbo o prenosu lahko z operaterjem prenosnega sistema sklenejo le končni odjemalci, priključeni na prenosni sistem ali dobavitelji zemeljskega plina v imenu in na račun končnega odjemalca (četrti odstavek 242. člena EZ-1).

49. Glede na obrazloženo družbe A. d.o.o., ki ji je operater prenosnega sistema zemeljskega plina podelil pravico neposrednega dostopa do prenosnega sistema, ni mogoče šteti za uporabnika distribucijskega sistema na območju nekdanje X., zaradi česar je tožnik v vlogi tudi ne bi smel zajeti v okvir geografskega območja distribucijskega sistema, za katerega želi pridobiti status zaprtega distribucijskega sistema. Za odločitev v tej zadevi zato tudi ni pomemben način, na podlagi katerega družba A. d.o.o. dostopa do prenosnega sistema (z uporabo skupnega merilnega in odjemnega mesta in z uporabo dela distribucijskega omrežja tožnika), kot je to v postopku pojasnila tudi že Agencija.

50. Do drugačne razlage ni mogoče priti niti ob uporabi določbe tretjega odstavka 229. člena EZ-1, ki določa, da pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema ni ovira, da se končnemu odjemalcu, ki je na zaokroženem območju, na njegovo zahtevo omogoči dostop do distribucijskega oziroma prenosnega sistema. Omenjena določba zgolj opozarja na možnost uporabnikov zaprtega distribucijskega sistema, da lahko kadarkoli (tudi po pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema) spremenijo obstoječi način dostopa do sistema zemeljskega plina, s čimer je želel zakonodajalec po presoji sodišča spodbuditi konkurenčnost zaprtih distribucijskih sistemov.

51. Ker je torej tožnik v vlogi za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema v okvir geografskega območja distribucijskega sistema na območju nekdanje X. zajel tudi družbo A., ki ni del tega distribucijskega sistema, je Agencija tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je njegovo vlogo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 227. člena EZ-1 zavrnila.

52. Z izpodbijano odločitvijo, ki jo je mogoče preizkusiti, tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, kot izhaja to iz člena 2 Ustave Republike Slovenije, saj glede na vsebino odločanja v tem postopku (podelitev statusa zaprtega distribucijskega sistema na natančno določenem geografskem območju) in glede na postavljeni zahtevek, pri katerem je tožnik v postopku ves čas vztrajal, Agencija ni imela možnosti izreči milejšega ukrepa.

53. Neutemeljen je tudi posplošeni tožbeni očitek, da je operater prenosnega sistema zemeljskega plina v postopku presegel vlogo priče po ZUP.

54. Glede ugovora v tožbi, da Agencija tožniku pred izdajo izpodbijanega akta ni posredovala Pogodbe o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina št. 32/2009 z dne 8. 12. 2008 in Dolgoročne kupoprodajne pogodbe za zemeljski plin št. 071/03 z dne 10. 7. 1996, pa sodišče pojasnjuje, da sta bili omenjeni pogodbi tožniku dne 19. 9. 2017 posredovani v seznanitev v upravnem sporu, tožniku pa je bila dana tudi možnost da se v določenem roku opredeli do njune vsebine, kar je tožnik tudi storil v pripravljalni vlogi, prejeti dne 27. 9. 2017. S tem je bila po presoji sodišča odpravljena v upravnem postopku zagrešena kršitev načela kontradiktornosti iz 9. člena ZUP.

55. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da Agencija z izpodbijano odločbo ni odločila o vseh zahtevkih tožnika. Kot je v odgovoru na tožbo pojasnila toženka, to pa izhaja tudi iz upravnega spisa, je o zahtevku tožnika za izvzem od obveznosti iz 230. člena EZ-1 Agencija odločila dne 20. 7. 2016 s sklepom št. 142-11/2015-22/646. 56. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

57. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.