Jedro

Sodišče iz obširnega gradiva pravdnih strank ni dolžno iskati tistih pravno relevantnih trditev, ki so eni ali drugi stranki v prid. Če bi to storilo, bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi eni stranki odvzelo pravico do izjave na trditve, ki jih druga stranka sploh podala ni.

Tožeča stranka je toženi v določenem obdobju omogočala predvajanje programskih vsebin, za katere je imela izključno licenco in sicer zaradi pričakovanja, da bo sklenjena pogodba o prenosu poslovnih deležev tožene stranke na tožečo. Ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je glede na odpadlo podlago po načelu causa data causa non secuta utemeljen njen tožbeni zahtevek iz podrejeno zatrjevane podlage iz naslova neupravičene obogatitve. Iz tega naslova je bila tožena stranka nedvomno obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Njeno prikrajšanje znaša toliko, kolikor je plačala licenčnino in stroške svojim licencodajalcem na račun podlicenciranja omenjenih programskih vsebin na slovenskem ozemlju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se prvostopna sodba potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Tožena stranka mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 242.427,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007. II. V presežku 196.300,00 € se tožbeni zahteve zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.389,04 € v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.“ Razlogi sodišča prve stopnje

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da vtoževani znesek predstavlja neplačano licenčnino za uporabo televizijskega programa S. C. ter znamk S. C. in S. C.+, v okviru katerih tožeča stranka kot imetnica izključnih licenc za predvajanje oziroma radiofuzno retransmisijo predvaja različne športne programe, kot so .... Tožeča stranka je v obdobju od 14. 10. 2006 do 15. 7. 2007 toženi stranki za območje Slovenije omogočala predvajanje omenjenih programov. Motiv za dovolitev in omogočanje predvajanja omenjenih programskih vsebin je bilo pričakovanje tožeče stranke, da bo pridobila pretežni del poslovnih deležev nekdanjih družbenikov tožene stranke. Ker pa do sklenitve take pogodbe ni prišlo, je sodišče prve stopnje presodilo, da je naknadno odpadel temelj za brezplačno podlicenciranje omenjenih programov. Z odpadlo podlago pa je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati vrnitev vsega, kar je tožena stranka neupravičeno prejela. Z vidika tožeče stranke so to zneski licenčnine, ki jih tožeča stranka ni prejela, pa bi jih, v kolikor bi pravdni stranki sklenili podlicenčno pogodbo (prikrajšanje tožeče stranke), z vidika tožene stranke pa zneski licenčnine in tehnični stroški, ki bi jih morala tožena stranka plačati dajalcem licenc za predvajanje omenjenih programov, pa jih ni, ker ji je tožeča stranka omogočila brezplačna predvajanja (okoriščanje tožene stranke). Tožbenemu zahtevku je ugodilo do višine 211.344,00 EUR iz naslova vrednosti licenčnin za dejansko predvajane programe s strani tožene stranke in v višini 31.083,00 EUR iz naslova tehničnih stroškov za prenos signala (skupno 242.427,00 EUR s pripadki). Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, saj je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožena okoriščena za višji znesek.

Pritožbi pravdnih strank

3. Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka jo je izpodbijala v zanjo neugodnem delu. Obe sta navedli, da uveljavljata vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 338. členu ZPP. Obe sta tudi primarno predlagali spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sta zahtevali tudi povrnitev vsaka svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila le tožeča stranka, tožena pa ne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O dopolnilni sodbi

6. S 1. točko tožbenega zahtevka je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 438.727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih dvanajstih zneskov. Sodišče prve stopnje pa je s I. točko izreka tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 242.427,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2007, v presežku za znesek 196.300,00 EUR pa ga je zavrnilo (II. točka izreka). Ker o višjem obrestnem zahtevku ni odločilo, bo to vrzel moralo odpraviti z dopolnilno sodbo, kot je v pritožbi predlagala tožeča stranka (325. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi pogodb, sklenjenih s posameznimi licencodajalci, izključni nosilec licenc za predvajanje med pravdnima strankama nespornih športnih programov tudi v Sloveniji. Kot imetnik licenc pa bi tožeča stranka lahko s toženo stranko sklenila kvečjemu podlicenčno pogodbo, s katero bi nanjo prenesla „pravico izkoriščanja predmeta licence“ (primerjaj prvi odstavek 721. člena Obligacijskega zakonika – OZ) proti plačilu (704. člen OZ). Da je to pravico nanjo prenesla v pričakovanju, da bo pridobila posamezne poslovne deleže tožene stranke, in da je tožena stranka pridobljeno podlicenčno pravico v obdobju med 14. 10. 2006 do 15. 7. 2007 tudi izkoriščala, med strankama ni sporno. Da bi se ob tem pravdni stranki izrecno dogovorili tudi za podlicenčnino in njeno višino, pa iz trditvene podlage ni razvidno. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka (II. točka navedb), da je iz posameznih pogodb, ki jih je tožeča stranka sklenila z licencodajalci, razvidna licenčnina, pa ne pomeni, da sta se tudi pravdni stranki dogovorili za enako podlicenčnino. Zato z obračunom stroškov z dne 23. 7. 2008 tožeča stranka ni niti dokazala niti dopolnila trditvene podlage glede dogovora o plačevanju podlicenčnine. Tega ni storila niti s sklicevanjem na priložene izpise elektronske komunikacije (VI. točka navedb, list. št. 25), npr. na dopis z dne 31. 7. 2006, v katerem naj bi gospod Č. potrdil ponujeno ceno za B., na dopis z dne 25. 7. 2006, v katerem naj bi potrdil ponudbo glede T. programov, kar naj bi izhajalo tudi iz ponudbe z dne 28. 7. 2006 v zvezi z E..

8. Sodišče namreč iz obširnega gradiva pravdnih strank ni dolžno iskati tistih pravno relevantnih trditev, ki so eni ali drugi stranki v prid. Če bi to storilo, bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi eni stranki odvzelo pravico do izjave na trditve, ki jih druga stranka sploh podala ni. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz dopisa z dne 27. 7. 2006 (A 31), iz tistega z dne 28. 7. 2006 (A 32), pa tudi iz tistega z dne 25. 7. 2006 (A 33) ni mogoče razbrati dogovora, da bo tožena stranka tožeči stranki plačevala licenčnino in koliko bo ta znašala. Zato pritožbenemu naziranju, da sta pravdni stranki sklenili podlicenčno pogodbo, ni mogoče slediti. Ker torej tožba v tistem delu, ki je tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi, ni sklepčna, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ker se do nesklepčnih trditev ni opredeljevalo.

9. Iz gornjih razlogov se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo z učinki nastopa pogoja pri pogojno sklenjeni pogodbi, to je s podlago, ki je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. K temu le še dodaja, da z izpovedmi zaslišanih prič in strank ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Po določilu prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa pravno relevantna dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in k tem dejstvom predlagati dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Zato ni pomembno, kaj sta izpovedala B. Č. in R. M., na kar opozarja pritožnik. Sicer pa tudi če bi bila navedba, da „tožeča stranka toženi stranki nikakor ni omogočila brezplačnega predvajanja“ izrecno navedena v trditveni podlagi, ta navedba ne bi zadoščala za presojo, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin pogodbe, kar je pogoj za nastanek pogodbe.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da vtoževanemu znesku v višini 438.727,00 EUR tožena stranka nikoli ni ugovarjala. Tako temelju kot višini je izrecno ugovarjala že v odgovoru na tožbo, v 5. točki pa je podrejeno navedla, da če že, več kot 211. 344,00 EUR tožeči stranki ne dolguje.

11. Neizpodbijana je prvostopenjska ugotovitev, da je tožeča stranka toženi v določenem obdobju omogočala predvajanje programskih vsebin, za katere je imela izključno licenco in sicer zaradi pričakovanja, da bo sklenjena pogodba o prenosu poslovnih deležev tožene stranke na tožečo. Ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je glede na odpadlo podlago po načelu causa data causa non secuta utemeljen njen tožbeni zahtevek iz podrejeno zatrjevane podlage iz naslova neupravičene obogatitve. Iz tega naslova je bila tožena stranka nedvomno obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Njeno prikrajšanje znaša toliko, kolikor je plačala licenčnino in stroške svojim licencodajalcem na račun podlicenciranja omenjenih programskih vsebin na slovenskem ozemlju. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka upravičena do plačila, zaradi prikrajšanja, ker bi to plačilo prejela, če bi prenos programov na toženo stranko uredila s pogodbo, je torej pravno zmotno. Tako plačilo pomeni izgubljeni dobiček, katerega pa tožeča stranka ni vtoževala.

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v višini 242.427,00 EUR. V višini 211.344,00 EUR zato, ker tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka predvajala programe v višji vrednosti, v višini 31.083,00 EUR pa zato, ker je presodilo, da so toliko znašali tehnični stroški za prenos signala za točno določene programe, ki jih je v 13. točki svoje obrazložitve sodišče prve stopnje natančno citiralo. Višji zahtevek iz naslova tehničnih stroškov in licenčnine je kot nedokazan zavrnilo. Upoštevajoč tako obrazložitev, so pritožbene navedbe, (1) da se je pri ugotavljanju predvajanja programov prvo sodišče oprlo le na tabelo tožene stranke, izračun licenčine z dne 23. 7. 2008, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, pa je povsem zanemarilo, (2) da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do jasnih navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 14. 10. 2008 o različnih postavkah tehničnih stroškov ter (3) da iz navedb tožeče stranke ter predloženih listinskih dokazov in izpovedb prič izhaja, da je v vtoževanem obdobju tožena stranka predvajala vse programske vsebine, premalo konkretne, da bi nanje pritožbeno sodišče lahko dovolj konkretno odgovorilo.

K pritožbi tožene stranke

13. Pritožbeno zatrjevanje, da tožeča stranka ni bila prikrajšana, ker je tožena stranka s predvajanjem omenjenih športnih programov v Sloveniji uspešno uveljavila njeno blagovno znamko S. C., ne pomeni, da tožeča stranka ni imela stroškov, povezanih s podlicenciranjem teh programov v Sloveniji. Če so toženi stranki z uveljavljanjem blagovne znamke tožeče stranke nastajali kakšni stroški ali škoda, bi njihovo povrnitev morala zahtevati s tožbo. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker se z navedbami o uveljavljanju blagovne znamke S. C. v Sloveniji ni ukvarjalo.

14. Kljub temu, da je tožeča stranka primarno utemeljevala svoj tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi, je iz trditev tožeče stranke možno razbrati tudi zatrjevanje njenega prikrajšanja zaradi plačevanja podlicenčnine in tehničnih stroškov za toženo stranko. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožeča stranka lahko prikrajšana kvečjemu za vrednost poslovnega deleža v toženi stranki, ki ga ni prejela.

Zaključek

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da nobena od pritožb ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev v zvezi s stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V njem ni tožeča stranka navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato ta vloga ni bila potrebna.