Jedro

Sodišče prve stopnje je vso opisano dolžničino ravnanje obravnavalo kot celoto in na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je dolžnica pred uvedbo stečaja prevzela obveznost, ki je bila nesorazmerna z njenim (takratnim) premoženjskim stanjem in da je bilo njeno ravnanje takšno, da ga je mogoče opredeliti kot lahkomiselno in neodgovorno. Glede na vse navedeno višje sodišče ocenjuje, da je upnik dokazal obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je tista, ki bi morala podati trditve, s katerimi bi poskušala ovreči navedeno domnevo. Ker dolžnica uveljavljane domneve ni uspela izpodbiti, je s tem je izkazano, da bi odpust obveznosti v tem primeru predstavljal zlorabo pravice do odpusta obveznosti, zato odpust obveznosti ni dovoljen (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je stečajna dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in (smiselno) predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti.

3. Upnik (vlagatelj ugovora) in upravitelj sta na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnica upnikovih navedb iz ugovora (da je dolžnica v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem; da je v istem letu, ko se je začel postopek osebnega stečaja, sklenila z upnikom kot solidarni porok in plačnik posojilno pogodbo, s katero si je glavni dolžnik izposodil 5.000,00 EUR, 76% družbenik glavnega dolžnika pa je bil njen mož, ki je bil drugi porok in plačnik; da je bilo njeno premoženje takrat že obremenjeno z zastavo na njeni nepremičnini; da je bila dolžnica v trenutku podpisa poroštva že prezadolžena; da ne glavni dolžnik ne nobeden od porokov niso plačali ničesar in da so danes vsi v stečajnem postopku; da je bila dolžnica (že tudi) v času sklepanja pogodbe dolžna skrbeti za preživljanje štirih mladoletnih otrok ter da je dolžnica (bila) direktorica družbe L. d. o. o., o čemer ni poročala upravitelju niti sodišču) ni prerekala, zato je navedbe iz ugovora štelo za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6. Navedenim dejstvom dolžnica tudi v pritožbi ne nasprotuje. Pojasnjuje le, da s svojimi ravnanji nikakor ni imela namena oškodovati upnikov oziroma zlorabiti pravice do odpusta obveznosti. Šele v pritožbi je navedla, da je „šlo za nesrečen splet okoliščin in situacijo, v kateri se je dolžnica bala za svoje življenje in življenje njej bližnjih oseb, zato je ravnala kot je ravnala in se pri tem ni zavedala, da bi s svojim ravnanjem lahko ogrozila postopek odpusta obveznosti“. Dolžnica ni pojasnila, zakaj teh trditev ni podala že pred sodiščem prve stopnje, zato jih višje sodišče pri odločitvi skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ne sme upoštevati.

7. Vendar pa navedene trditve za odločitev niti niso pomembne. Za obstoj ovire za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zadostuje že lahkomiselnost ravnanja, ki je privedlo do prekomernega zadolževanja. Dolžnica namreč ni zadovoljivo pojasnila, zaradi česa je prišlo do situacije, ko ne glavni dolžnik ne oba poroka niso mogli niti delno odplačati dolga, niti ne zatrjuje, da je bila ob sklenitvi poroštvene pogodbe dolg sposobna poplačati. Njene trditve v predlogu za začetek stečajnega postopka, ko je zapisala, da ima že več let blokiran transakcijski račun, minimalno porodniško nadomestilo in štiri mladoletne otroke, skupaj s podatki iz končnega seznama preizkušenih terjatev, kjer je razvidna obremenjenost njenih nepremičnin, kažejo kvečjemu na to, da tega že takrat ne bi mogla storiti.

8. Namen odpusta obveznosti je, da se poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Navedeni namen odpusta obveznosti je podlaga za vrednostno oceno dolžnikovega ravnanja pri presoji, ali je odpust obveznosti dovoljen.

9. Vestno in pošteno ravnanje, ki je predpostavka za dovoljenost odpusta obveznosti, ima značilnost pravnega standarda. Pri presoji, ali ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja, so najbolj tipični primeri zlorabe (nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika), določeni kot izpodbojna domneva v 4. odstavku 399. člena ZFPPIPP. Če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (med drugim), če je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo.

10. Slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ravnanja stečajne dolžnice, ki je kot porok in plačnik 1. 2. 2019 pristopila k posojilni pogodbi, ki jo je z upnikom sklenila L. d. o. o. Svojo odločitev je oprlo na končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega izhaja, da je upravitelj priznal 69.322,95 EUR terjatev, od tega jih je preko 60.000,00 EUR zavarovanih z ločitveno pravico na dolžničinih nepremičninah.

11. Iz listinske dokumentacije in iz trditev dolžnice, upnika in upravitelja izhaja, da je šlo pri glavnem dolžniku L. d. o. o. za družinsko podjetje: dolžnica je bila v njem prokuristka in tam tudi zaposlena, njen mož pa je bil glavni družbenik in direktor. Oba sta prevzela solidarno poroštvo za družbo, katere ekonomsko finančno stanje sta zaradi opisanih povezav gotovo dobro poznala, to pa pomeni, da sta bila sposobna oziroma bi vsaj morala biti sposobna oceniti in predvideti, ali bo glavni dolžnik sposoben poravnati svoj dolg. Glede na navedeno bi se dolžnica morala zavedati, da obstaja velika stopnja verjetnosti, da bo upnik (še posebej zato, ker se je dolžnica zavezala kot porok in plačnik) od nje kot poroka terjal povračilo posojila, sama pa ne bo imela nobene možnosti za uveljavitev regresnega zahtevka proti glavnemu dolžniku. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi se dolžnica glede na navedeno ob podpisu poroštvene izjave morala zavedati, da ima tako visoke obveznosti, da jih ni sposobna poplačati.

12. Pritožnica je šele v pritožbi navedla, „da je bila družba L. d. o. o. v krizi in je imela težave s FURS - om.“ Pojasnila je, da je bil denar po posojilni pogodbi nakazan FURS - u, dolžnica pa je bila v opisano ravnanje prisiljena, saj navedena družba ni imela prometa, imela pa je zaposlene, za katere se je dolžnica čutila odgovorna. Tudi pri teh navedbah gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. V zvezi z očitkom, da je v času postopka osebnega stečaja prevzela funkcijo direktorice družbe L. d. o. o. in o tem ni obvestila upravitelja, je pritožnica navedla, da namen njenega ravnanja ni bil v prikrivanju, saj je dejstvo, da je postala direktorica, razvidno iz javno dostopnih registrov. To funkcijo je sprejela le zato, ker je lastnica družbe, A. A., hrvaška državljanka in sama ne bi mogla predlagati stečaja za navedeno družbo oziroma bi bilo to zelo oteženo. Tudi v tem delu gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, tudi če bi bilo navedbe mogoče upoštevati, pa po oceni višjega sodišča ne bi mogle vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno štelo, da odpust obveznosti dolžnici ni dovoljen tudi zato, ker je v času stečajnega postopka sprejela funkcijo direktorice družbe L. d. o. o. in o tem, kljub temu da gre za pomembno dejanje, ni obvestila upravitelja. S tem je kršila 383.b člen ZFPPIPP, ki določa, da mora stečajni dolžnik sodelovati s sodiščem in stečajnim upraviteljem. Dolžnica ni prepričljivo utemeljila, zakaj o prevzemu funkcije ni obvestila upravitelja. Dejstvo, da gre za javno objavljen podatek, dolžnice namreč ne razbremeni dolžnosti o tem poročati upravitelju. Neutemeljeno dolžnica svoje kršitve dolžnosti poročanja upravitelju o vseh dejstvih, ki vplivajo na njen materialni položaj, pojasnjuje s tem, da s stečajnim upraviteljem „težko komunicira“, saj je sama navedla, da ima njegove kontaktne podatke. Pri tem pa iz upraviteljevih vlog izhaja, da ima ves čas postopka težave pri vzpostavljanju stikov z dolžnico.

14. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da (tudi že) brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Dolžnica bi morala takoj, ko je prevzela opravljanje funkcije, o tem obvestiti upravitelja in sodišče, tudi če je bilo to, kot je mogoče sklepati iz sicer nejasnih dolžničinih navedb, brezplačno. Ker tega ni storila, je kršila obveznost iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.

15. Dolžnica je na naroku za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti navedla, da je bila upnica seznanjena s težko finančno situacijo družbe L. d. o. o. in da je, sicer že po začetku postopka osebnega stečaja, ponudila upniku, vlagatelju ugovora, da mu posojilo vrne po obrokih, vendar tega ta ni sprejel. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pravilno zaključilo, da se stečajna dolžnica očitno premalo zaveda svojih obveznosti, saj navedeno dogovarjanje kaže na to, da je imela namen kršiti tudi določbo 1. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP s tem, ko se je z upnikom v času stečajnega postopka sama dogovarjala, kako bo poravnala njegovo terjatev. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena tako, da ne more sklepati pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, prav tako je treba v stečajnem postopku paziti tudi na to, da so upniki v stečajnem postopku poplačani sorazmerno z njihovimi terjatvami.

16. Na nerazumevanje pravil, ki veljajo za dolžnike v postopku osebnega stečaja, kažejo tudi pritožbene navedbe v zvezi z priloženo ovadbo proti osebam, ki so dolžnico v času stečajnega postopka izsiljevale. V njej dolžnica govori o tem, da je 29. 12. 2020 (tekom postopka osebnega stečaja) prišla k B. B. na dom in ji prinesla obrok posojila v znesku 200,00 EUR, ter o tem, da je 29. 12. 2020 želela ponovno odpreti pekarno v S., da so izsiljevalci 29. 12. 2020 iz pekarne pregnali peka in si prisvojili ključ, dolžnica pa zaradi navedenega dogodka prostora ni več mogla dobiti v najem in ji je zato preostalo le, da prevzame odgovornost in da družbo L. d. o. o. v stečaj, to pa je lahko storila le tako, da je postala njena direktorica.

17. Sodišče prve stopnje je vso opisano dolžničino ravnanje obravnavalo kot celoto in na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je dolžnica pred uvedbo stečaja prevzela obveznost, ki je bila nesorazmerna z njenim (takratnim) premoženjskim stanjem in da je bilo njeno ravnanje takšno, da ga je mogoče opredeliti kot lahkomiselno in neodgovorno. Glede na vse navedeno višje sodišče ocenjuje, da je upnik dokazal obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je tista, ki bi morala podati trditve, s katerimi bi poskušala ovreči navedeno domnevo. Ker dolžnica uveljavljane domneve ni uspela izpodbiti, je s tem je izkazano, da bi odpust obveznosti v tem primeru predstavljal zlorabo pravice do odpusta obveznosti, zato odpust obveznosti ni dovoljen (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.