Jedro

Presoja okoliščin v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega D.M. na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obdolženega D.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega D.M. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena istega zakona in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagal, da izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je obdolženec obtožen preprodaje 2958 g heroina, kar je relativno velika količina ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja, da je že bil obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in da je zoper njega uvedena tudi preiskava zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Zato se ne strinja z oceno vložnika zahteve, da ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo sklepa, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj sklep prvostopenjskega sodišča ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Smiselno pa v obrazložitvi zanika obstoj ponovitvene nevarnosti, saj trdi, da ugotovljene okoliščine takšnega sklepa ne dovoljujejo. Navaja (pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.4.1996 U-I 18/93), da zgolj teža kaznivega dejanja za sklepanje o ponovitveni nevarnosti ne zadošča in da morajo biti ugotovljena tudi ostala merila, našteta v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ocenjuje tudi, da podatki o obdolženčevi predkaznovanosti za kaznivo dejanje po 1. odstavku 311. člena KZ pred petimi leti in da zoper njega teče tudi preiskava zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ (poudarja, da gre v obeh primerih za drugovrstna kazniva dejanja od sedaj obravnavanih), ne morejo pripeljati do sklepa o obdolženčevi nagnjenosti h kršitvam norm; zlasti še, ker je obdolženec oseba z urejenim družinskim življenjem in ker je finančno dobro situiran.

Pripor iz razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP lahko sodišče zoper obdolženca odredi ali podaljša samo, če ugotovi obstoj najmanj ene od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem (objektivna okoliščina) in najmanj eno od tistih, ki zadevajo storilca (subjektivna okoliščina), če sta takšne narave, da v medsebojni povezavi utemeljujeta sklepanje, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Zagovornik tudi sam ne zanika pomena objektivnih okoliščin, povezanih s težo obravnavanih kaznivih dejanj, ki se kaže zlasti v razmeroma veliki količini heroina, ki naj bi jo obdolženec skupaj s sostorilcem hranil z namenom prodaje. Med subjektivnimi okoliščinami sklepa nižjih sodišč izpostavljata podatke o obdolženčevi prejšnji obsodbi in drugem postopku, ki teče zoper obdolženca, na podlagi katerih ga ocenjujeta kot osebo, nagnjeno h kršitvam kazenskopravnih norm. Sklep o ponovitveni nevarnosti je torej sodišče oprlo na merila, ki jih predpisuje zakon (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) oziroma na okoliščine objektivne in subjektivne narave. Zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja kršitev zakona po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP ni utemeljena.

Z ostalimi navedbami v zahtevi, ko zagovornik opozarja na časovno odmaknjenost prejšnje obsodbe in drugačnost kaznivih dejanj od sedaj obravnavanih in ko poudarja obdolženčevo materialno in socialno urejenost, ponuja lastno in drugačno presojo okoliščin, kot je bila sprejeta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu in ki ji, kar zadeva oceno o obstoju ponovitvene nevarnosti, po mnenju vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Zanikanje obstoja pripornega razloga, ki temelji na drugačni dokazni oceni po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).