Jedro

Dejstvo, da se tožnici po novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila ponujena ob odpovedi, plača ni znižala in da še naprej opravlja enako delo (vendar ne v polnem obsegu delovnega mesta) ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo (sorazmernega) dela odpravnine, ker je tožnica sprejela neustrezno zaposlitev, ni utemeljen. Opisani dejstvi lahko vplivata le na višino odpravnine, do katere je tožnica upravičena.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 4. in 5. točki izreka delno spremeni tako, da se glasita: „4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 294,00 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“.

V preostalem delu se pritožba tožnice in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da odpovedni razlog za dne 9. 2. 2009 dano odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto delavec I ni utemeljen in da je zaradi tega pogodba o zaposlitvi z dne 13. 3. 2009 za delovno mesto delavec I neveljavna (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati sorazmerni del odpravnine v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (2. tč. izreka), višji zahtevek za plačilo odpravnine v višini 2.000,00 EUR, je zavrnilo (3. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 232,80 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (4. tč. izreka) in da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti del stroškov pooblaščenca v višini 182,21 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje po pooblaščencu in sama zoper 2., 3., 4. in 5. tč. izreka sodbe zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in tožnici prizna odpravnino v višini, kot jo je zahtevala, podredno, da razveljavi izpodbijani del sodbe in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Meni, da ji je sodišče prisodilo prenizko odpravnino, saj bi ji morala biti izplačana v celoti in ne le sorazmerno. Tožena stranka ji je namreč ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa ni bila ustrezna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določilo 109. člena ZDR in ji v celoti priznati odpravnino, kot je določena v 3. alinei 2. odstavka navedenega člena. Nova pogodba o zaposlitvi pomeni za tožnico nazadovanje, do upokojitve bo na nižje ovrednotenem delovnem mestu, zato meni, da ji je tožena stranka dolžna plačati polno odpravnino in ne le sorazmerni del. Tožnica v pritožbi še navaja, da ni res, da je 9. 2. 2009 prejela novo pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, temveč le pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas. Nikdar niti ni prejela odpovedi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2., 4. in 5. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. ZDR določa, da se stranki sporazumeta o višini sorazmernega dela odpravnine, kriterijev pa ne določa. Sodna odločba ne sme in ne more nadomestiti sporazuma strank. Sodišče bi po mnenju tožene stranke lahko le ocenilo pravilnost izračuna in okoliščine, nikakor pa ne more določiti višine, brez predhodne zahteve stranke po sporazumni odločitvi. S tem je bistveno kršen namen 90. člena ZDR, ki izrecno določa dogovor strank. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje bi celotna odpravnina tožnice znašala 3.199,00 EUR, s čimer se tožena stranka ne strinja. Tožnica je namreč z 17. 2. 2003 nastopila delo po pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, zato se ji do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, delovna doba prizna v sorazmernem t.j. polovičnem delovnem času. Maksimalna odpravnina, ki bi tožnici torej šla je 2.868,58 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo sorazmerni del odpravnine v višini 2.500,00 EUR, kar je nedopustno, višina pa previsoka. Sodišče sodbe v delu, ki se nanaša na višino prisojenega sorazmernega dela odpravnine ni obrazložilo. Namen določbe 4. odstavka 90. člena ZDR je v preprečitvi poslabšanja, ne pa v izboljšanju položaja delavca. Namen odpravnine je odpraviti morebitno škodo oziroma slabši položaj delavca, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti. Med prisojeno višino sorazmernega dela odpravnine in poslabšanjem položaja delavca naj bi obstajalo sorazmerje z namenom, da se preprečijo negativne posledice, ki bi prizadele delavca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka tožnici omogočila zaposlitev na drugem delovnem mestu in pod dejansko nespremenjenimi pogoji dela. Tožničin finančni in socialni položaj se ni poslabšal. Po mnenju tožene stranke je tožnica s sodbo uspela le v 55,55 % 1/3 celotnega zahtevka in bi bila upravičena le do sorazmernega dela stroškov (18 %), tožena stranka pa do 82 % v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka vse dosedanje navedbe in trditve tožnice, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot prepozno zavrže, podredno kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodišče prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo utemeljenosti odpovednega razloga po določbi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ter plačilo odpravnine zaradi neustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „opremljevalec obutve“ utemeljen. Ugotovilo pa je tudi, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „delavec 1“ ni ustrezna zaposlitev, glede na določbo 3. odstavka 90. člena ZDR. Ker med tožnico in toženo stranko ni bilo dogovora o višini sorazmernega dela odpravnine, ji je sodišče glede na okoliščine prisodilo sorazmerni del odpravnine v višini 2.500,00 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razen v delu odločitve o stroških postopka ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Samo če mu je bilo ponujeno delo pod navedenimi pogoji, se šteje, da mu je bilo ponujeno ustrezno delo. Za delo po pogodbi o zaposlitvi „opremljevalec obutve“ se je zahtevala dvoletna poklicna šola, za delo „delavca 1“ le osnovna šola. Delo, ki ga je tožena stranka ponudila tožnici, torej ni bila ponudba ustrezne zaposlitve, glede na določbo 3. odstavka 90. člena ZDR. Tožnica je ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „delavec 1“ sprejela. Ker pa to delo ni ustrezna zaposlitev, kot je pravilno zaključilo sodišča prve stopnje, je tožnica upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Tožnica se ne strinja z prisojeno višino odpravnine, ker meni, da je upravičena do plačila celotne odpravnine, ki bi ji šla po 109. členu ZDR. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR. Do odpravnine po citirani zakonski določbi je upravičen le delavec, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. V primeru, ko delavec sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar sprejme neustrezno zaposlitev, potem delavcu pripada sorazmerni del odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Zakon ne določa kako se določi višina sorazmernega dela odpravnine, če dogovora med delavcem in delodajalcem ni. V konkretnem primeru, ko je šele sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR niti ni moglo priti do dogovora o višini odpravnine, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno izhajalo iz celovite ocene in primerjave položaja tožnice pred in po spremembi. Pritožbeno razlogovanje tožene stranke, da tožnica ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine iz razloga, ker se ji plača ni znižala, je neutemeljeno. Dejstvo, da se tožnici plača ni znižala in da še naprej opravlja enako delo (vendar ne v polnem obsegu delovnega mesta), ne pomeni, da tožnica ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine, temveč to dejstvo lahko vpliva le na višino odpravnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je višina odpravnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje primerna glede na okoliščine primera. Glede na navedeno sta neutemeljeni pritožbi tožnice in tožene stranke glede prisojene odpravnine.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka (4. in 5. točka izreka) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno zmotna. Če je predmet individualnega delovnega spora odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove se tak spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na to, če delavec ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpiše. Tako je tudi spor v zvezi z ugotavljanjem ustreznosti nove zaposlitve potrebno obravnavati kot sestavni del spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ponudba nove pogodbe dana hkrati z odpovedjo veljavne pogodbe o zaposlitvi. Za tovrstne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnica s kakršnimkoli ravnanjem zlorabljala svoje procesne pravice, zato tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Zahtevek tožnice na plačilo sorazmernega dela odpravnine je vezan na spor o odpovedi pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, zato tudi za stroške v zvezi s tem zahtevkom velja določilo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Premoženjski zahtevek je le zahtevek na plačilo sorazmernega dela odpravnine, s katerim je tožnica uspela 55.55 % in ji je zaradi tega dolžna tožena stranka skladno s 2. odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. V skladu z 12. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS št. 67/2008 in naslednji) in po tarifni številki 3100 znaša nagrada za postopek glede na vrednost spornega predmeta (177,00 EUR x 1,3) 230,00 EUR, nagrada za narok 212,00 EUR, skupaj 442,00 EUR, ob upoštevanju 20 % DDV in 14,00 EUR potnih stroškov znašajo stroški 544,00 EUR. Ker je tožnica uspela s 55,55 % ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 294,00 EUR.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.