Jedro

Nemožnost dostopa do preostanka parcele pomeni lahko njeno nemožnost uporabe. Nemožnost uporabe nepremičnine pa pomeni izgubo gospodarskega pomena, kot določa prvi odstavek 99. člena ZUreP-1. Ker nemožnost dostopa lahko povzroči tudi trajno nemožnost uporabe, ki pomeni izgubo gospodarskega pomena, so tožniki z navedbo izgube dostopa zatrjevali relevantno okoliščino v zvezi z 99. členom ZUreP-1 ter bi bil organ dolžan zatrjevano nemožnost dostopa v smislu te določbe ovrednotiti.

Ozka razlaga, da je upošteven le čas trajanja razlastitvenega postopka od vložitve zahteve, je neprimerna, ker ne upošteva postopka s ponudbo, ki je del razlastitvenega postopka, urejenega v ZUreP-1 in etapnosti izvršitve razlastitvenega namena. Za pravilno uporabo 99. člena ZUreP-1 bo moral organ pri ugotovitvi gospodarskega pomena nepremičnine izhajati iz obdobja, preden se je izgradnja in infrastrukture pričela, ter ugotovljeni gospodarski pomen nepremičnine primerjati z današnjim stanjem.

Izgubo gospodarskega pomena se ugotavlja na podlagi dejanske uporabe, gospodarske koristi, ki jo je nepremičnina nudila razlastitvenemu zavezancu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-7/2016-19 z dne 30. 8. 2016 se v 7. točki izreka odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v tem obsegu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od prejema sodbe tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist A. razlastil nepremičnino 962/5 k.o. ..., v izmeri 702 m2, ki je v lasti A.A., B.B. C.C., Č.Č. D.D. in E.E., vsakega do 1/6; v 2. točki izreka odločil, da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi; v 3. točki izreka, da je ta odločba podlaga za vpis lastninske pravice v korist A.; v 4. točki izreka, da je rok za pričetek gradnje objekta dve leti od pravnomočnosti odločbe; v 5. točki izreka, da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti v korist A.; v 6. točki izreka, da sta stranki upravičeni, da vložita predlog za odmero odškodnine; v 7. točki izreka je zavrnil zahtevo razlastitvenih zavezancev, da razlastitveni upravičenec prevzame v last preostalo nepremičnino; v 8. točki izreka je zahtevo razlastitvenih zavezancev za prekinitev postopka zavrgel; v 9. točki izreka je zavrnil zahtevo razlastitvenih zavezancev za postavitev izvedenca geometra, izvedenca cestno prometne stroke in ponovno opravo ogleda. V obrazložitvi je navedel, da je z izpodbijano odločbo odločal o drugi fazi postopka razlastitve. V postopku so stranke - razlastitveni zavezanci predlagali postavitev izvedencev geometra in izvedenca cestnoprometne stroke, kar pa je nepotrebno. Že Upravno sodišče je navedlo, da upravni organ lahko tudi brez strokovnega znanja izvedencev ugotovi obstoj konkretne javne koristi. Ponavlja razloge za obstoj javne koristi, tako na abstraktni in konkretni ravni. V skladu z določbo 98. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in 102. členom ZUreP-1 je določil rok za izvedbo del, kot je predlagala razlastitvena upravičenka. Soglaša tudi s predlogom, da gre za nujni postopek v skladu z določilom 104. člena ZUreP-1. S 7. točko izreka je zavrnil prevzem ostale nepremičnine v posest, upoštevajoč določbo 99. člena ZUreP-1. Ugotavlja, da so razlastitveni zavezanci v dosedanjih postopkih kot problematično izpostavili dostopno pot do parcele 961/1 k.o. ... ter da bo parcela, ki jim po razlastitvi ostane, zaradi izgube dostopa izgubila ekonomski pomen. Takemu izvajanju ne more slediti, ker iz dosedanjega postopka izhaja, da je za razlastitvene zavezance nezmožnost uporabe parcele nastopila že pred uvedbo postopka razlastitve. Citira dokumente od leta 2009 dalje. Ugotavlja, da se je parcela zmanjšala za 702 m2, vendar pa z razlastitvijo ni razdrobljena, ampak preostanek predstavlja zaokroženo celoto v izmeri 3.857 m2 ter se nahaja na istem območju in z isto namensko rabo kot pred razlastitvijo in s prav tako neurejenimi dostopi kot do sedaj. Zemljišče bo po svoji legi še naprej ob javni cesti in bo potrebno vprašanje dostopa reševati v okviru drugih postopkov. Ugovore razlastitvenih zavezancev zavrača, ker gre za ugovore, ki se nanašajo na ravnanje A. v postopkih gradnje rekreacijskega parka ..., povezano tudi z lastništvom in nezmožnostjo normalne uporabe parcele 962/1, degradacijo tega zemljišča in neodzivnostjo A., vendar pa gradbena dovoljenja niso povezana s postopkom razlastitve in se v postopku razlastitve teh vprašanj ne more razrešiti. V zvezi s predlagano prekinitvijo razlastitve meni, da upravni spor ni razlog za prekinitev postopka. Tudi predlagani dokazni predlogi so nepotrebni. Ogled je že bil opravljen, postavitev izvedenca cestnoprometne in ubranistične stroke ni potrebna, ker upravni organ sam razpolaga z ustreznim znanjem in je upoštevajoč materialnopravno podlago o zadevi mogel odločiti brez izvedenca. Dokaz z izvedencem geometrom pa je zavrnil, ker je bilo v celotnem dosedanjem postopku vprašanje potrebne velikosti parcele že razjasnjeno.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka razlastitvenih zavezancev po 99. členu ZUreP-1 je dopolnil dejansko stanje ter ugotovil, da postavljeni količki ne oneomogočajo dostopa do parcele ter da je možno do zemljišča parcele 962/6 dostopati po cesti na severni strani preko parcel 959/1, 960/21 in 1005/25. Meni, da vprašanje dostopa do nepremičnin, ki razlaščencu ostanejo, po določbah ZUreP-1, ki urejajo razlastitev, ni stvar odločanja o razlastitvi, ampak postopka, ki bo voden v zvezi z načrtovano izgradnjo kolesarske steze. Meni, da je prvostopni organ pravilno ocenil, da iz razloga neurejenosti dostopa tožniki ne morejo upravičiti zahtevka za prevzem tudi nepremičnine 962/6 v smislu 99. člena ZUreP-1. Glede ugovora nemožnosti uporabe pa dodaja, da razlastitveni zavezanci niso navedli, kako uporabljajo oziroma so uporabljali zemljišče pred načrtovano razlastitvijo.

3. Tožniki v tožbi izpodbijajo odločbo in navajajo, da so tekom celotnega postopka uveljavljali kršitve upravnega postopka zaradi nepravilno in pomanjkljivo izvedenega začetka postopka v fazi ponudbe za odkup. A. je kot bodoči razlastitveni upravičenec podala predlog za razlastitev dela zemljišča parc. št. 962/1 v izmeri 614,50 m2, v zahtevi za razlastitev pa je zahtevala razlastitev 702 m2. Gre za drugačno ponudbo od zahteve, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 98. člena ZUreP-1. Že iz tega razloga bi bilo treba napadeno odločbo razveljaviti. Isto napako pri vodenju postopka je storil upravni organ s tem, ko je zavrnil predlog za postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bi lahko edini kot strokovna oseba ugotovil, ali je predlog za razlastitev zemljišča 702 m2 sploh v okviru meje, določene z lokacijskim načrtom. Tega upravni organ ne more ugotoviti sam, gre za identifikacijo dela zemljišča, za katero upravni organ, kot tudi stranke, niso usposobljeni. Največja napaka upravnega organa pa je storjena z zavrnitvijo zahteve razlastitvenih zavezancev za prevzem v last preostale nepremičnine. Tožniki so ves čas postopka opozarjali, da je z razlastitvijo dela njihovih nepremičnin preostalo zemljišče izgubilo gospodarski pomen. Upravni organ se je lahko prepričal o popolni izgubi gospodarskega ali kakršnegakoli pomena lastninske pravice na preostalem delu zemljišča, saj je ob ogledu lahko nedvomno zaključil, da zavezanci v primeru razlastitve spornega dela zemljišča izgubijo svoj edini dostop in dovoz do preostalega dela svojih nepremičnin. Na takšen nevzdržen poseg v njihovo lastninsko pravico so opozarjali že v postopku uvedbe razlastitvenega postopka, upravni organ pa ugotavlja, da v zvezi z dostopi do navedene preostale parcele sama razlastitev dostopov do parcele ne bo poslabšala in na dostope ne bo vplivala, saj je dostop do parcele že sedaj oviran in bodo morali razlastitveni zavezanci to urediti z A. v drugih postopkih. Organ je zmotno uporabil določilo 99. člena ZUreP-1, saj izgubo gospodarskega pomena prelaga na druge postopke, ki naj bi jih sprožili zavezanci napram upravičenki. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, čemur je dodana tudi bistvena kršitev določb upravnega postopka. Vsemu navedenemu bi se upravni organ lahko izognil, če bi angažiral izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko ugotovil tako možnost prometne ureditve po s strani zavezancev predlagani trasi kolesarske steze, kot tudi izgubo gospodarskega pomena zaradi popolnoma onemogočenega dostopa in dovoza, kar pomeni nedopusten poseg in kršitev 33. člena Ustave RS. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je deloma utemeljena.

7. Sporna v obravnavani zadevi je razlastitev nepremičnine 962/5 k.o. ... in zavrnitev zahteve razlastitvenih zavezancev, da razlastitveni upravičenec prevzame v last preostalo nepremičnino.

8. V zvezi z razlastitvijo tožniki uveljavljajo kršitve postopka zaradi nepravilno in pomanjkljivo izvedenega začetka samega postopka že v fazi podane ponudbe za odkup, ki se je glasila na 614,50 m2, zahteva za razlastitev pa na 702 m2. Menijo, da je razlastitvena upravičenka podala drugačno ponudbo, kot je bila zahteva, o kateri je kasneje odločal upravni organ, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 98. člena ZUreP-1. Sodišče ugovoru ne more slediti. Uvodoma iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za drugo fazo razlastitvenega postopka, ugovor pa se nanaša na prvo fazo postopka, in ker je bilo nanj že odgovorjeno tudi v sodbi I U 1413/2015 z dne 27. 1. 2016. Iz navedenega sodišče nanj tudi ne bo odgovarjalo.

9. Drugi odstavek 98. člena ZUreP-1 določa, da območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje določene z lokacijskim načrtom. Kolikor bi do presega meja lokacijskega načrta prišlo, bi razlastitvena upravičenka v preseženem obsegu ne mogla izkazovati javne koristi. Da je ta situacija, ki bi pomenila, da pogoji za razlastitev niso izkazani, z izpodbijano razlastitvijo nastopila (torej da razlaščeni del nepremičnine presega meje določene z lokacijskim načrtom), tožniki niso izkazali niti na trditveni ravni, zato organ ni bil dolžan postaviti izvedenca geodetske stroke, saj dokazni predlog v tem smislu ni bil substanciran.

10. Utemeljeno pa tožniki izpodbijajo 7. točko izreka, s katero je organ zavrnil zahtevo razlastitvenih zavezancev, da razlastitveni upravičenec prevzame v last preostalo nepremičnino. Po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Nosilni razlog za zavrnitev zahteve je bil, da je za razlastitvene zavezance nemožnost dostopa na parcelo, za katero zatrjujejo nemožnosti uporabe, nastopila že pred uvedbo postopka razlastitve. V dokaz se organa sklicujeta na dopise tožnikov oziroma ostalih solastnikov od leta 2009 dalje, iz katerih izhaja, da na parcelo zaradi gradnje ... in pripadajoče infrastrukture, ne morejo dostopati. Drugostopni organ je obrazložitev prvostopnega organa dopolnil z ugotovitvijo, da postavljeni količki niso postavljeni na celotni meji parcele ter da je možno do zemljišča parc. št. 962/6 dostopati po cesti na severni strani preko parcel 959/1, 960/21 in 1005/25, sicer pa soglaša z organom prve stopnje, da iz razloga neurejenosti dostopa tožniki ne morejo upravičiti zahtevka za prevzem tudi nepremičnine 962/6 v smislu 99. člena ZUreP-1, ker se dostopnost v času trajanja razlastitve ni spremenila.

11. Sodišče z navedenim razlogovanjem ne soglaša. Nemožnost dostopa do preostanka parcele pomeni lahko njeno nemožnost uporabe. Nemožnost uporabe nepremičnine pa pomeni izgubo gospodarskega pomena, kot določa prvi odstavek 99. člena ZUreP-1. Drugostopni organ navaja, da vprašanje dostopa ni stvar razlastitvenega postopka. Sodišče soglaša z organom, da ZUreP-1 ponovne vzpostavitve dostopa na ostanek nepremičnine, ki je onemogočen zaradi razlastitve, ne ureja (kot npr. v šestem odstavku 108. člena v zvezi s stvarno pravico, ki zagotavlja imetniku stanovanje ali v primeru prekinitve trajnega najemnega stanovanjskega razmerja). Vendar pa, ker nemožnost dostopa lahko povzroči tudi trajno nemožnost uporabe, ki pomeni izgubo gospodarskega pomena, so tožniki z navedbo izgube dostopa zatrjevali relevantno okoliščino v zvezi z 99. členom ZUreP-1 ter bi bil organ dolžan zatrjevano nemožnost dostopa v smislu te določbe ovrednotiti.

12. Zavrnitev presojane možnosti dostopa v smislu gospodarskega pomena preostale nepremičnine sta organa zavrnila, ker naj le-ta ne bi nastopila tekom razlastitve. Sodišče poudarja, da gre za napačno uporabo določbe prvega odstavka 99. člena ZUreP-1, kolikor se časovno komponento iz te določbe " v postopku razlastitve" razlaga kot sta jo organa, od vložitve predloga za razlastitev dalje. Iz obrazložitve obeh organov izhaja, da so tožniki vodili nekajletna pogajanja z razlastitveno upravičenko za odkup sedaj razlaščene nepremičnine, v tem času pa se je gradnja ... že izvrševala in tudi posledično gradila pripadajoča infrastruktura. Iz razlogov gradnje - izvršitve istega razlastitvenega namena kot v primeru tožnikov, so ti izgubili dostop na parcelo, ki je bila predmet razlastitve. Ozka razlaga, da je upošteven le čas trajanja razlastitvenega postopka od vložitve zahteve, je neprimerna, ker ne upošteva postopka s ponudbo, ki je del razlastitvenega postopka, urejenega v ZUreP-1 in etapnosti izvršitve razlastitvenega namena. Za pravilno uporabo 99. člena ZUreP-1 bo moral organ pri ugotovitvi gospodarskega pomena nepremičnine izhajati iz obdobja, preden se je izgradnja ... in infrastrukture pričela, ter ugotovljeni gospodarski pomen nepremičnine primerjati z današnjim stanjem. Kolikor bo ugotovljeno, da je izvršitev razlastitvenega namena (gradnja ... in pripadajoče infrastrukture) v vzročni zvezi z izgubljenim dostopom bo treba izgubljen dostop ovrednotiti in presoditi, ali je za tožnika ostala nepremičnina izgubila gospodarski pomen.

13. Drugostopni organ navaja, da je možno do zemljišča dostopati po cesti na njegovi severni strani in našteva parcele preko, katerih bi bil dostop možen. Vendar te ugotovitve niso raziskane v smeri, čigave so naštete parcele in na kateri pravni podlagi bi tožniki prek njih lahko dostopali do svoje. Raziskano tudi ni kakšno obremenitev (časovno in tudi ekonomsko) bi za tožnike taka lastna vzpostavitev dostopa predstavljala in s tem vprašanje sorazmernosti med vložkom v dostop in gospodarskim pomenom preostanka nepremičnine. Vse to pa so okoliščine, ki jih bo toženka morala ugotoviti, preden bo lahko zahtevek zavrnila. V zvezi z vloženim zahtevkom pa bo treba uvodoma dopolniti dejansko stanje tudi, kako so lastniki uporabljali nepremičnino, preden so izgubili dostop. Pri tem pa je relevantna dejanska uporaba nepremičnine, ne predvidena po planskih aktih. Izgubo gospodarskega pomena se namreč ugotavlja na podlagi dejanske uporabe, gospodarske koristi, ki jo je nepremičnina nudila razlastitvenemu zavezancu. Sodišče pa soglaša s toženko, da preostali del zemljišča v izmeri 3857 m2 še predstavlja zaokroženo celoto, ter da kvantitativno zmanjšanje parcele ni razlog za ugotovitev izgube gospodarskega pomena, vendar kolikor preostala parcela nima dostopa, bo to treba ovrednotiti.

14. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno ter tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke v 7. točki izreka nezakonita. Sodišče je 7. točko izreka na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena v odpravljenem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Glede na navedeno pa je sodišče tožbo v preostalem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v preostalem pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jim je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

16. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče v zvezi z odločitvijo v 7. točki izreka izpodbijane odločbe, zavrnilo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem postopku je stranka z interesom A. nastopala na strani toženke, vendar pa je sodišče tožbi v zvezi s 7. točko izreka ugodilo. V preostalem, ko je tožbo zavrnilo, pa sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom A. zavrača na podlagi 155. člena ZPP, ker ocenjuje, da odgovor na tožbo za razjasnitev stvari ni bil potreben.