Jedro

V primerih pogodbe o preužitku ni odločilna objektivno neenaka vrednost dajatev, ampak je pomembna subjektivna vrednost, saj je lahko za preužitkarja zagotovitev izpolnjevanja obveznosti več vredna od premoženja, ki ga daje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je dne 22. 11. 2012 sklenjena pogodba o preužitku med pokojno A.A. in tožencem nična ter prikriva darilno pogodbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da omenjena darilna pogodba nima pravnega učinka glede solastniškega deleža 7/32 nepremičnin parc. št. 783/6 in parc. št. 783/2, k. o. X, ter solastniškega deleža 7/64 nepremičnine parc. št. 783/5 k. o. X ter se to premoženje vrne v zapuščino po pokojni A.A. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.239,92 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odplačnosti in aleatornosti pogodbe o preužitku. Toženec in zapustnica sta se ob sklenitvi te pogodbe zavedala, da bo vrednost med danim in prejetim premoženjem očitno nesorazmerna v korist toženca in da pri pogodbi prevladuje neodplačna podlaga. Napačna je ugotovitev sodišča, da so tožničine navedbe o pričakovani življenjski dobi zapustnice gola teorija, saj so se izkazale kot realne. Poleg tega toženec teh trditev ni prerekal. Pri presoji aleatorne narave pogodbe bi moralo sodišče opraviti primerjavo med oceno vrednosti prevzetih obveznosti ter oceno vrednosti prejetega premoženja in dohodkov v času sklenitve pogodbe. Ne more biti vseeno, kolikšna je vrednost izročenega premoženja. Obseg toženčevih obveznosti v pogodbi ni bil konkretiziran, torej niso bile bistvene za sklenitev pogodbe. Sodišče je brez ustrezne trditvene podlage glede subjektivne vrednosti prevzetih obveznosti ugotovilo, da je bilo za preužitkarico pomembno, da ji sopomoč nudi prav njen vnuk. S tem je kršilo 212. člen ZPP. Preužitkarsko pogodbo namreč lahko sklepata tudi osebi, ki nista v sorodstvenem razmerju. Kršitev sodišča je bistvena, saj prav zato ni opravilo ustrezne objektivne primerjave med danim in prejetim premoženjem. Nekritično je sledilo tudi izpovedbi zapustničine notarke, ki jo je moč šteti za prijateljico zapustnice in ki je pristranska. Notarka je izpovedovala nedosledno, saj je navedla, da je bil posel sklenjen predvsem zaradi izvajanja oskrbe zapustnice nato pa, da je preužitkarica imela namen premoženje dati tožencu. Z notarskim zapisom pogodbe je želela zgolj obiti določbe Zakona o dedovanju (ZD) o dedni pravici. Tožnica je trdila, da je zapustnica pogodbo sklenila z nedopustnim nagibom, da tožnici onemogoči dedovanje po njej. Navedenih dejstev toženec ni prerekal. Potrdila so se tudi v dokaznem postopku, saj je toženec sam izpovedal, da se tožnica in zapustnica nista marali, odkar so na dom prišli rubežniki. Tudi notarka je potrdila spore oziroma nesoglasja med tožnico in zapustnico. Na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ je pogodba nična, saj je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, drugi pa je za to vedel. O tem prvostopna sodba nima razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica kot nujna dedinja in vnukinja zapustnice A.A. s tožbo uveljavlja ničnost pogodbe o preužitku, sklenjene med zapustnico in tožencem, sicer tožničinim bratom, ker je navidezna ter prikriva darilno pogodbo in je sklenjena z nedopustnim nagibom izogniti se kogentnim določbam ZD o pravici do nujnega deleža. 5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta zapustnica in toženec ob sklenitvi pogodbe o preužitku imela namen skleniti odplačno pogodbo z vsemi značilnostmi preužitkarske pogodbe, kateri je aleatornost imanentna, zato o njeni navideznosti ni mogoče govoriti. To potrjujejo relevantne dejanske ugotovitve, da je toženec kot vnuk zapustnice že od leta 2010, ko je preužitkarica po kapi ostala nepokretna, zanjo v celoti skrbel, da je ta skrb zajemala praktično vsa življenjska opravila, saj zanje ni bila sposobna poskrbeti sama (menjava plenic, osebna higiena, priprava hrane, skrb za zdravstveno stanje, prevozi ...), da je bila pokojna, ki je bila od podpisu pogodbe stara 80 let, sicer nepokretna in z več kroničnimi boleznimi, vendar je bilo njeno zdravstveno stanje stabilno in ni želela v dom, temveč si je hotela zagotoviti vnukovo nadaljnjo pomoč, kot jo je že izvajal, v zameno za izročitev njenega nepremičnega premoženja (stanovanjske hiše, v kateri sta skupaj bivala).

6. Pogodba o preužitku je aleatorna pogodba, saj v fazi njene sklenitve pogodbeni stranki ne vesta, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, ker so te odvisne od trenutka smrti preživljanca. Zgolj zaradi starosti 80 let in kroničnih zdravstvenih težav ni mogoče slediti pritožnici, da je bil trenutek smrti predvidljiv dogodek(1). Pritožnica tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve iz 214. člena ZPP, saj te sodišče ni zagrešilo in je toženec v odgovoru na tožbo (sicer pavšalno) zanikal trditve tožnice, hkrati pa navedel, da gre za aleatorno pogodbo, pri kateri ni znano, koliko časa bo prevzemnik moral izpolnjevati svoje obveznosti. Poleg tega se za priznana ne štejejo dejstva, ki jih stranka ne zanika, če iz njenih siceršnjih navedb izhaja namen zanikanja (drugi odstavek 214. člena ZPP), kar nedvomno velja za tožničino trditev o pričakovani življenjski dobi enega leta.

7. Sodna praksa(2) je tudi že dorekla, da v primerih pogodbe o preužitku ni odločilna objektivno neenaka vrednost dajatev (tudi če je predvidljiva), ampak je pomembna subjektivna vrednost dajatev, saj je lahko za preužitkarja zagotovitev izpolnjevanja obveznosti več vredna od premoženja, ki ga daje. Metoda poračunavanja dajatev in prejetega premoženja za nazaj zato ne pride v poštev. Ker je bila pogodba sklenjena tudi kot poplačilo pretekle pomoči toženca in za bodočo skrb za preužitkarico, je bila nedvomno odplačna, ne pa darilna, kot zatrjuje tožnica. Pri tem tudi ni bistveno, kako podrobno je bil obseg toženčevih obveznosti konkretiziran, saj je bil cilj pogodbenima strankama znan, in sicer, da prevzemnik v celoti poskrbi za preužitkarico, kot je to že opravljal do takrat, in ji je dolžan le v izjemnih primerih, ko bivanje doma ne bi bilo več mogoče, priskrbeti domsko oskrbo. Pogodba se je na takšen način tudi izpolnjevala.

8. Sodišče ni kršilo 212. člena ZPP, ko je izpostavilo pomen subjektivnega vrednotenja pomoči s strani zapustnice, saj je toženec v odgovoru na tožbo podal ustrezne trditve in navedel, da je skrb za ohranitev življenja za preužitkarja največja vrednota, ki se ne da meriti z denarjem, kar naj sodišče upošteva (1. točka odgovora na tožbo). Dodal je, da je bila preužitarska pogodba sklenjena „za nazaj in za naprej“, saj je že pred nastopom kapi v veliki meri skrbel za babico, s katero je živel praktično od rojstva, subjektivna vrednost pogodbe pa izhaja iz dejstev, navedenih v sami pogodbi. Sodišče zato tega elementa ni ugotavljalo brez ustrezne trditvene podlage.

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno izpovedi zapustničine notarke B.B. ter verodostojnosti te priče tožnica zgolj s sklicevanjem na pavšalne razloge pristranosti (notarka bo branila svoje delo, je skoraj „prijateljica“ zapustnice) ne more izpodbiti. Prav tako ne more omajati dokazne ocene sodišča o neizkazanosti fiktivnosti pogodbe s sklicevanjem na izsek izpovedi omenjene priče, da je zapustnica premoženje želela dati tožencu. Iz celotne izpovedbe priče namreč nedvomno izhaja, da je bila z izrazom dati mišljena izročitev premoženja kot protivrednost, s katero bo preužitkarica poplačala dosedanjo in bodočo oskrbo s strani prevzemnika.

10. Tožnica ni izkazala, da bi bil namen zapustnice, da jo s sklenitvijo pogodbe izloči iz kroga dedičev ter s tem obide kogentne določbe ZD. Dokazni postopek je pokazal, da je bila pogodba sklenjena s poštenim namenom in ne fraudolozno. Imela je torej dopustno kavzo, to je oskrbo preužitkarice do njene smrti v zameno za v pogodbi določeno premoženje. Zgolj dejstvo, da je bila takšna pogodba sklenjena s tožencem, je posledice svobodne izbire pogodbenika po načelu avtonomije volje strank. Nenazadnje je imela zapustnica ob sklenitvi pogodbe pravico svobodno odločati o svojem premoženju, lahko bi ga potrošila, podarila, drugače odtujila, pa ne bi ravnala nepošteno. O nedopustnem nagibu, s katerim bi bil seznanjen tudi toženec in zaradi katerega bi bila pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ), zato ni mogoče govoriti.

11. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjal odločbe II Ips 244/2010 (starost ob sklenitvi 80 let), II Ips 179/2012 (starost ob sklenitvi 89 let), II Ips 381/2006 (napredovani karcinom).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 179/2012, II Ips 59/2013, II Ips 381/2006.