Jedro

Če se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in tej nima ničesar dodati, ni potrebno še dodatno opredeljevanje do izvedenih dokazov in ponavljanje razlogov, vsebovanih v prvostopenjski sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 14. 4. 2015 spoznalo obsojeno M. B. za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let in nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu znesek 30.720,00 EUR. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, v plačilo pa ji je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 30.720,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 12. 2015 pritožbi državne tožilke in obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 168,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki pravočasno dne 11. 3. 2016 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V obširni in mestoma težko razumljivi zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe; podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika. Predlagali so tudi, da Vrhovno sodišče do odločitve o tej zahtevi zadrži izvršitev izpodbijanih sodnih odločb. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem 22. 6. 2016, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da navedbe v zahtevi predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno. Ne drži očitek v zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb ter navaja, da če bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, bi bila lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Ker navedeni dokazi, ki jih sodišče ni pridobilo, s strani obrambe niso bili niti predlagani in ker obramba ni utemeljila, da je ravnanje pritožbenega sodišča, ko se ni izrecno opredelilo do posameznih listin vplivalo na to, da je odločba nezakonita, ni podana kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP.

4. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenka in zagovorniki seznanjeni, ter so se zagovorniki glede odgovora državne tožilke izjavili v vlogi z dne 30. 6. 2016. B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev; - da se po določbi petega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Z navedeno zakonsko določbo je zakon uveljavil tako imenovani pogoj izčrpanja pravnega sredstva, ki mora biti izčrpano tako formalno kot materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve zakona, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, to je s pritožbo(1). Vložnik zahteve mora tako že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko, z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega) ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2).

B-2.

6. Obširnim zagovornikovim navedbam v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče ne more pritrditi. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vloženi 2. 6. 2015 (list. št. 216 do 220) je zagovornik sodbo izpodbijal „iz vseh pritožbenih razlogov“, obrazloženo grajal zmotno ugotovitev dejanskega stanja (strani 2 do 4 pritožbe), očital sodišču prve stopnje, da je „zmotno uporabilo KZ, saj obtoženi očitano kaznivo dejanje ni dokazano“ in da „sodišče ni v celoti sledilo dokaznemu postopku, vsled navedenega je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka“. Pregled zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti je pokazal, da vložniki s pritožbo niso uveljavljali kršitve ustavnih pravic in kršitev zakona, ki jih sedaj uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč da so v pritožbi vsebinsko uveljavljali in obrazložili le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 370. člena ZKP in v zvezi s tem v pritožbi izpostavili, da je „obtožena tekom postopka vehementno vztrajala, da se pribavijo... ti dokumenti niso bili predloženi, čeprav gre za ključne listine, na podlagi katerih bi se sploh lahko ugotovil morebitni manjko gotovine in višina zneska, ki naj bi si ga protipravno prilastila obtožena“ (pritožba stran 4, drugi odstavek).

7. Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi kazenskega zakona, ko navajajo, da v izpodbijani sodbi ni opisano nobeno ravnanje, s katerim bi si obsojenka protipravno prilastila denar, je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Navedene kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Zato Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve kazenskega zakona glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ni obravnavalo, ugotavlja pa, da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki obsojenki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. v zvezi s 54. členom KZ-1. 8. Težišče navedb zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navajajo, da na podlagi izvedenih dokazov nikakor ni mogoče zaključiti, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, da obsojenki dejanje ni dokazano, da je izvedeni dokazni postopek izkazal, da obstaja dvom v to, da naj bi obsojena storila očitano ji kaznivo dejanje, da si obsojena denarja strank ni zadržala zase, da izpodbijana sodba ni izkazala, da naj bi obstajal dolg, ki naj bi ga imela obsojenka do oškodovane gospodarske družbe, zaradi česar obsojenka kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ni mogla storiti, da dokazno gradivo v spisu predstavlja le en segment poslovanja oškodovane gospodarske družbe in ne izkazuje dejanskega stanja, koliko denarja je oškodovana gospodarska družba resnično prejela oziroma koliko denarja je bilo dejansko položenega v blagajno, predstavlja nestrinjanje obsojenkinih zagovornikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojenki očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini s temi navedbami vložniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona (ki je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazenskomaterialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti ni uporabilo), temveč izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbami, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do neizvedbe s strani obrambe predlaganih dokazov (da sodišče s strani oškodovane gospodarske družbe pribavi izpis nakazil, iz katerih bo razvidno, koliko denarja je bilo dejansko položenega v blagajno oziroma ga ni bilo položenega v blagajno, da sodišče ni pribavilo odrezkov varnostnih ovojnic, da niso bili predloženi blagajniški zaključki oziroma izpiski iz sistema SIBUK ter izpisi iz transakcijskega računa oškodovane gospodarske družbe za kritično obdobje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki v sodbi ni navedlo razlogov, iz katerih ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom obrambe, s tem prekršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 299. členom ZKP, vendar pa zagovornik te kršitve postopka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, zato se zagovorniki na to kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Kolikor pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno kršitev pravic obrambe zatrjujejo tudi z neizvedbo forenzične preiskave, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba dokaznega predloga za izvedbo forenzične preiskave v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala (tega v zahtevi za varstvo zakonitosti vložniki niti ne zatrjujejo).

10. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravic obrambe in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 395. členom ZKP in kršitve obsojenkine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljajo tudi z navedbami, da je sodišče druge stopnje v sodbi le povzelo zagovornikove pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni pribavilo določenih dokumentov (odrezkov varnostne ovojnice za interne naloge za gotovinsko vplačilo, kateri izkazujejo poleg denarnega zaslužka za dne 15. 3. 2010, 31. 3. 2010 in 7. 5. 2010, izpiskov iz transakcijskega računa oškodovane družbe za kritično obdobje in blagajniških zaključkov oziroma izpiskov iz sistema SIBUK), ni pa nanje odgovorilo ali se do njih opredelilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje (3), česar pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo (4). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje, kot to izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ni prezrlo pritožbenih navedb glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter v razlogih sodbe dovolj določno navedlo, da sprejema oceno izvedenih dokazov glede odločilnih dejstev v konkretni zadevi, kot ta izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, ki se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje). V primeru, da se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in tej nima ničesar dodati, sodišču druge stopnje ni potrebno še dodatno opredeljevanje do izvedenih dokazov in ponavljane razlogov, vsebovanih že v prvostopenjski sodbi. Sodišče druge stopnje pa je v konkretni zadevi izrecno preverilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v tem pogledu upoštevalo pritožbene navedbe ter poudarilo, da so vsi relevantni dokazi vsebinsko ocenjeni in se sklicevalo na obrazložen zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, zakaj ni mogoče verjeti obsojenkinemu zagovoru.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati sodno takso, kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov spisa, skladno z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo 7.1. (1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 1578/2013 z dne 1. 9. 2016. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 8. 2008 in druge.

(3) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/96 z dne 26. 3. 1998. (4) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016 in druge.