Jedro

Če bo tožnica v ponovljenem postopku dokazala, da se je njena družina morala preseliti iz domačega kraja (ležečega sicer v izselitvenem pasu, vendar ni bila izseljena) v sosednji kraj zaradi prisilnega ukrepa okupatorja, jo bo treba obravnavati kot izgnanko in ne kot begunko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije iz Ljubljane, št. U 485/2002-6 z dne 27.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila v ponovnem postopku izdano odločbo Upravne enote Z. ob S. z dne 14.11.2001, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo priznal tožnici status žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke) za čas od 4.12.1941 do 15.5.1945 ter pravice iz tega statusa.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem tožene stranke, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, (še) ni mogoče odločiti o zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Če bo tožnica hotela uspeti s svojim zahtevkom, da ji gre status begunke (pregnanke) po določbi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), bo morala dokazati, da je šlo za beg njene družine z doma, zaradi katerega od razlogov, naštetih v navedeni določbi ZZVN. Ker tudi po mnenju sodišča prve stopnje tožničine trditve še niso dokazane, bo morala tožnica predložiti oziroma predlagati še dodatne dokaze, kajti dokazno breme je na njej. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnica v pritožbi predlaga ugodno rešitev njene zadeve. Vztraja pri dosedanjih trditvah, da je bila njena družina po ukazu nemške vojske nasilno pregnana z doma v P., kamor so se lahko vrnili šele po osvoboditvi. Njene izjave sta potrdili priči M.M. in V.D., iz dopisa Muzeja političnih zapornikov, internirancev in izgnancev B. pa je tudi zapisano, da je bil P. v izselitvenem pasu. Zato svoje izjave nikakor nima namena spreminjati, saj nihče ne zapusti svojega doma, če to ni nujno potrebno. Kot dokaz je v postopku predložila tudi odločbo, iz katere je razvidno, da je bila njenemu očetu S.M. priznana v pokojninsko dobo udeležba v NOB od 23.8.1944 do 15.5.1945. Navedeno odločbo pa tožena stranka napačno tolmači in sicer v njeno škodo, češ da je dokaz zaposlitve njenega očeta in da je zato družina zaradi njegove zaposlitve kot čevljarja tudi odšla iz P. v Z. Novih dokazov nima, umrla je tudi tretja priča. Kljub temu vzraja pri zahtevku in apelira na objektivno presojo celotne dokumentacije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz upravnih in sodnih spisov ni mogoče razbrati z zakonom določenega razloga, na podlagi katerega bi se lahko zanesljivo tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - begunke po določbi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Po navedeni določbi ZZVN je begunec oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana s svojega doma in oseba, ki je bila v istem času nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušanja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Razloga, zakaj je morala družina oditi s svojega dotedanjega doma v Z., nato pa v P. vas pri T., kot pravilno navaja tožena stranka, prvostopni organ ni zanesljivo ugotovil in je že zaradi tega odločitev tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilna.

Pač pa iz upravnega spisa izhaja, kar med strankama niti ni sporno, da je bil P. v izselitvenem pasu in da je bila poleg drugih družin, izseljena tudi družina K., pri kateri je živela tožničina družina. Po tožničini izjavi tožničina družina ni bila na seznamu za izselitev, kar bi lahko bilo logično, saj niso živeli v svoji hiši, pač pa v hiši tožničinih starih staršev. Kljub temu so morali po tožničini trditvi zapustiti domači kraj zaradi prisile okupatorja, prisilno pa naj bi morali zapustiti tudi Z. in nato tudi P. vas. Če bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da so bile preselitve tožničine družine resnično posledica prisilnih ukrepov okupatorja na izselitvenem pasu, kar tožnica smiselno ves čas tudi zatrjuje (pri tem pa ni jasno, zakaj je v tožničini zahtevi označen in nato prečrtan predlog statusa "izgnan-a" ter očitno naknadno pripisano besedilo "po noveli zakona 99"), bo treba tožničin zahtevek obravnavati na podlagi 1. odstavka 2. člena ZZVN, torej kot izgnanko; na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN pa le v primeru ugotovitve, da je bila izselitev tožničine družine posledica nastanitve nemške vojske, kot to navaja tožena stranka. Navedeno seveda velja le tedaj, če preselitev tožničine družine ni bila posledica zaposlitve tožničinega očeta.

Da pa bo tožnica lahko uspela s svojim zahtevkom, bo morala tudi po mnenju pritožbenega sodišča ona dokazati razlog za njihovo preselitev. Ni namreč dovolj le dejstvo, da je družina morala oditi od doma v drug kraj, pač pa, da je morala oditi zaradi nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, ki ga je ta storil iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Zato je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.