Jedro

Sodišče je glede enega datuma delnega vračila posojila odločilo mimo podanih trditev toženke. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je bilo to delno vračilo opravljeno pred zapadlostjo dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo 16.500 EUR. Trdi, da je toženki 21. 5. 2019 posodil 17.000 EUR, ki bi mu jih morala vrniti do 28. 5. 2019, ta pa mu je vrnila le 500 EUR. Toženka je trdila, da je prejela le 15.000 EUR in tožniku že vrnila 14.500 EUR.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka tožniku plačati 2.500,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500 EUR od 29. 5. 2019 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (III. točka izreka).1

3. Toženka pritožbe ni vložila, tako da je odločitev v I. točki izreka postala pravnomočna.

4. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno spremembo sodbe.

Navaja, da je sodišče odločilo zgolj na podlagi toženkine izpovedi, ki je ni pretehtalo upoštevajoč druge dokaze. Toženka s tem ni izpolnila dokaznega bremena glede vračila posojila, saj razen svoje izpovedi tudi ni predlagala nikakršnih drugih dokazov. Čeprav iz bančnega računa ne izhaja, komu je toženka vrnila znesek, je sodišče verjelo njeni izpovedi, da ga je vrnila tožniku zaradi njegovih groženj in izsiljevanj. Pri tem je zanemarilo, da sta med dvigom gotovine in prvimi izsiljevalskimi sporočili minila dva meseca. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj bi imel tožnik še motiv groziti z zneski in nakupi, če naj bi mu toženka glavnino posojila vrnila že kmalu po prejemu posojila oziroma po oceni sodišča že pred njegovo zapadlostjo. Sodišče je napačno zaključilo tudi, da je do vračila posojila prišlo 24. 5. in 31. 5. Tega toženka ni niti zatrjevala niti ni o tem izpovedala; takšna ocena pa je posledično dokazno nepodprta. Sodišču očita še, da ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika in njegove partnerke ter da izpovedi policista neupravičeno ni dalo večjega pomena. Izpostavlja še, da je nelogično, da toženka ni zahtevala potrdila o vračilu posojila.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da je tožnik toženki 21. 5. 2019 posodil 17.000 EUR, ki bi mu jih morala vrniti do 28. 5. 2019, torej v roku enega tedna. Ugotovilo je še, da je toženka že vrnila 14.500 EUR (in ne le 500 EUR, kot je trdil tožnik). Dokazna ocena o vrnjenem, ki je osrednje vprašanje pritožbenega postopka, ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku2 in je logična, življenjsko sprejemljiva in prepričljiva. Pritožbeno prepričanje, da v celoti temelji na izpovedi toženke, ne drži. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče ocenilo tudi preostale izvedene dokaze. Tako je zlasti na podlagi potrdila o posojilu3 zaključilo, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama (res) sklenjena in predvsem, da je bil za zelo kratek čas (kar je sodišče pravilno ocenilo kot pomembno) posojen v tožbi zatrjevani znesek.

8. Pri razreševanju spornega vprašanja, torej, koliko je toženka vrnila, se je sodišče utemeljeno oprlo na priložene bančne izpiske toženkinega bančnega računa.4 Ti izkazujejo tako zatrjevana nakazila5 kot dvige, ki so v časovnem sosledju z zatrjevanimi vračili posojila.6 Sodišče se je do navedenega skrbno opredelilo v točkah 10 do 13 obrazložitve sodbe. Pritožnik izpostavlja, da naj bi sodišče mimo trditev in izvedenih dokazov ugotovilo, kdaj naj bi prišlo do vračila posojila. Res je sicer, da je toženka zatrjevala, da je 12.000 EUR vrnila 27. 5. 2019, 2.000 EUR pa 31. 5. 2019 ter da je sodišče zaključilo, da sta bila navedena zneska tožniku vrnjena 24. 5. 2019 in 31. 5. 2019. Pritožbene navedbe o vračilu 2.000 EUR so torej v celoti neutemeljene. Sodišče je na podlagi toženkinih trditev, njene izpovedi in bančnih izpiskov upravičeno zaključilo, da je bil ta znesek vrnjen 31. 5. 2019. Glede vračila 12.000 EUR je sodišče, upoštevajoč podatke bančnih izpiskov, ki so dvig navedenega zneska izkazovali za 24. 5. 2019, zaključilo, da je bilo tudi vračilo izvršeno istega dne. S tem je res odločilo mimo podanih trditev toženke, ki je tudi izpovedala, da je ta znesek vrnila tri dni po opravljenem dvigu. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da ni odločilno, ali je bil znesek 12.000 EUR vrnjen 24. 5. ali 27. 5., saj gre v obeh primerih za vračilo pred samo zapadlostjo dolga.

9. Nadalje tudi ne drži, da bi sodišče pri tem zanemarilo, da sta med dvigom gotovine ter prvimi izsiljevalskimi sporočili minila dva meseca. V 11. točki obrazložitve je jasen zaključek sodišča, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da vsebina sporočil nedvomno kaže na način, kako je tožnik posloval – s pritiski in ustrahovanjem. Pri tem se sodišče opre tudi na policijski zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z 31. 8. 2019. Da je bil namen njegovih ustrahovanj, da bi mu toženka vrnila posojeni znesek, je potrdil tudi tožnik sam. Iz vpogledanih sporočil je vidno stopnjevanje pritiska in groženj7, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so se pojavljali že prej. Povsem življenjsko je zato sodišče sledilo toženkini izpovedi, da je dvignjene zneske izročila tožniku za poplačilo dolga ravno zaradi ustrahovanj.

10. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi moralo sodišče podrobneje obrazložiti, zakaj ni verjelo skladnim izpovedim tožnika in njegove partnerke. Izpovedi toženke na eni strani in tožnika s partnerko na drugi strani so si namreč glede zatrjevanih vračil posojila in njihove višine popolnoma nasprotne. Utemeljitev sodišča, zakaj v tem delu verjame toženki, izključuje možnost, da bi verjelo diametralno nasprotnim izpovedim tožnika in priče. Takšno pojasnjevanje bi predstavljalo zgolj floskulo. Sodišče je na več mestih v obrazložitvi dovolj skrbno pojasnilo, v katerih delih sledi izpovedi toženke in kje sta ga bolj prepričala tožnik in priča8, povsod pa je razloge za svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ne drži torej očitek, da je dokazno ocenilo le toženkino izpoved.

11. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče bolj upoštevati izpoved policista, a ne pojasni, kaj v njegovi izpovedi, bi moralo spremeniti dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz nje ne izhaja nič, kar bi dokazno oceno spremenilo v korist katerekoli od strank, predvsem pa ne pritožnika. Sodišče se je do izpovedi policista opredelilo v delu, v katerem je bila odločilna.9 Prav tako je glede toženkinega zaupanja tožniku in vračila dolga brez prejema potrdila o vračilu navedlo jasne razloge, ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi ne omaje.

12. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da je dokazna ocena prepričljiva in notranje skladna ter posledično pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ne predstavlja potrebnega stroška (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pri tem je glede III. točke izreka sodbe naknadno izdalo popravni sklep, v katerem je določilo višino stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Priloga A 2. 4 Priloga B 5. 5 Izkazano je nakazilo potrošniškega kredita 14.300 EUR s 23. 5. 2019 in posojila neznanega posojilodajalca (sestre) 2.000 EUR s 30. 5. 2019. 6 Dvig 12.000 EUR je bil opravljen 24. 5. 2019 (pri čemer je toženka zatrjevala, da je ta znesek tožniku vrnila 27. 5. 2019), 2.000 EUR pa 31. 5. 2019 (pri čemer je za ta znesek zatrjevala vračilo istega dne, 31. 5. 2019). 7 Iz priloge B 2 izhaja, da je tožnik terjal povračilo dolga in toženki dal mesec dni za vračilo, pri čemer ji je zagrozil, da bo po preteku tega roka njen dolg 100 % obrestovan. 8 Na primer v tč. 7 obrazložitve je pojasnilo, da je tožnikovi izpovedbi sledilo glede ustrahovanja toženke, v tč. 8 jima je v celoti verjelo glede samega načina sklenitve posojilne pogodbe in višine posojenega zneska ter v tč. 11 ponovno glede ustrahovanja toženke in nadlegovanja njenih staršev. 9 V 11. točki obrazložitve je obrazložilo, da je tudi policist potrdil, da se je toženka zatekla na policijsko postajo pred grožnjami tožnika in njegove partnerke.