Jedro

Sklad ima torej pravico do sodnega varstva pred sodiščem, kot bi ga imel otrok, kolikor sklad ne bi vstopil v terjatev do preživninskega zavezanca. Iz trditvene podlage se zato lahko razbere, da je odločba sklada samo podlaga za vstop sklada v položaj upnika po 24. členu ZIZ (dolžnik ima namreč še vedno preživninsko zavezo po prvotnem izvršilnem naslovu med preživninskim zavezancem in preživninskim upravičencem, odločba sklada pa poleg dolžnosti, da sklad plačuje upravičencu preživnino, izkazuje le čas in obseg terjatve, ki je s subrogacijo prešla na sklad). To pa hkrati pomeni, da mora upnik, če želi, da se njegovemu predlogu ugodi, na podlagi 42. člena ZIZ opredeljeno navesti še popolni izvršilni naslov, na katerega se izvršba nanaša, torej izvršilni naslov, iz katerega izhaja dolžnikova preživninska zaveza do preživninskega upravičenca (skupaj z zatrjevano odločbo sklada z obvestili, ki pa kot rečeno, le izkazujejo prehod obveznosti v smislu 24. člena ZIZ). Če tega ne stori, kot v konkretnem primeru, gre za formalno pomanjkljivo vlogo (primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 30. 06. 2004) in mora sodišče postopati s predlogom kot z nepopolno vlogo in upnika pozvati, da izvršilni naslov določno označi, ker bo predlog sicer zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo, z obrazložitvijo, da sodišče ni pristojno za prisilno izvršitev upnikove denarne terjatve na podlagi zatrjevane in priložene (upravne) odločbe.

Proti sklepu se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da po 3. odstavku 28. člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu RS – ZJSRS na sklad preidejo terjatve in sklad vstopi v razmerje do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, ki so bila izplačana na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Glede na to ima sklad pravico do enakega sodnega varstva, kot bi ga imel otrok oziroma zakoniti zastopnik, koliko sklad ne bi vstopil v terjatev do preživninskega zavezanca. Sodišče v obrazložitv zakonske subrogacije, ki je podlaga skladu za izdajo odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine in za vložitev predmetne izvršbe, ne omenja. Sklad otroku prizna pravico do nadomestila preživnine, če ima otrokov zakoniti zastopnik zapadle terjatve do preživninskega zavezanca in je predhodno že vložil predlog za izvršbo. Z odločbo otrok pridobi pravico do nadomestila preživnine, medtem, ko njegove terjatve proti preživninskemu zavezancu, preidejo na sklad z dnem izvršljivosti odločbe. Ni sprejemljivo, da bi se skladu odrekalo enako pravno varstvo, kot bi ga imel otrok sam za isto terjatev. ZJSRS v 4. odstavku 21.d člena jasno predpisuje, da sklad pisno obvesti otrokovega zakonitega zastopnika o vsakokratni uskladitvi in novem znesku nadomestila preživnine, obvestilo sklada pa skupaj z odločbo o pravici do nadomestila preživnine, predstavlja izvršilni naslov. Izvršilni naslov sklada je bil večkrat obravnavan tudi na Vrhovnem sodišču RS, ki nikoli ni sprejelo stališča, da sklad nima pravice do sodne izvršbe. Tudi zaradi zakonske subrogacije takšno stališče ni mogoče. Sodišče je pri sklicevanju na upravno izvršbo prezrlo stališče Vrhovnega sodišča RS, da preživninski zavezanec ni stranka postopka, saj se ne odloča o njegovih pravicah in obveznostih, temveč o otrokovi pravici do nadomestila preživnine, ker se preživninska obveznost, ki je priznana s pravnomočno sodbo, ne plačuje, njena izterjava pa je neuspešna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Iz predloga za izvršbo izhaja, da upnik (Javni jamstveni in preživninski sklad RS, v nadaljevanju sklad) predlog vlaga na podlagi odločbe sklada iz marca 2001 in obvestil o uskladitvi nadomestila preživnine. Samo na podlagi odločbe sklada skupaj z obvestili sklada o vsakokratni uskladitvi in novem znesku nadomestila preživnine, res ni mogoče dovoliti sodne izvršbe zoper preživninskega zavezanca (ampak le upravno izvršbo na podlagi 288. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Vendar pa se upnik v nadaljevanju predloga za izvršbo sklicuje tudi na 3. odstavek 28. člena ZJSRS, torej na zakonsko subrogacijo (s prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopka). Sklad ima torej pravico do sodnega varstva pred sodiščem, kot bi ga imel otrok, kolikor sklad ne bi vstopil v terjatev do preživninskega zavezanca. Iz trditvene podlage se zato lahko razbere, da je odločba sklada samo podlaga za vstop sklada v položaj upnika po 24. členu ZIZ (dolžnik ima namreč še vedno preživninsko zavezo po prvotnem izvršilnem naslovu med preživninskim zavezancem in preživninskim upravičencem, odločba sklada pa poleg dolžnosti, da sklad plačuje upravičencu preživnino, izkazuje le čas in obseg terjatve, ki je s subrogacijo prešla na sklad). To pa hkrati pomeni, da mora upnik, če želi, da se njegovemu predlogu ugodi, na podlagi 42. člena ZIZ opredeljeno navesti še popolni izvršilni naslov, na katerega se izvršba nanaša (17. člen ZIZ), torej izvršilni naslov, iz katerega izhaja dolžnikova preživninska zaveza do preživninskega upravičenca (skupaj z zatrjevano odločbo sklada z obvestili, ki pa kot rečeno, le izkazujejo prehod obveznosti v smislu 24. člena ZIZ). Če tega ne stori, kot v konkretnem primeru, gre za formalno pomanjkljivo vlogo (primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 30. 06. 2004) in mora sodišče postopati s predlogom kot z nepopolno vlogo in upnika pozvati, da izvršilni naslov določno označi, ker bo predlog sicer zavrglo.

Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za sodno izvršbo, je torej zmotno. S takšnim stališčem pa je pritožniku onemogočilo sodno varstvo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na kar pritožnik v pritožbi tudi smiselno opozarja. Ker tudi sicer v tej fazi postopka ni pogojev za zavrženje predloga, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje upnika pozove na dopolnitev predloga za izvršbo z navedbo odločbe, s katero je bilo preživninskemu zavezancu naloženo plačevanje preživnine.