Jedro

Bistvena značilnost zavarovalne pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbe, za katere se uporabljajo določila 27. poglavja ZOR ali pa za pogodbe o zavarovanju terjatev (na takšno naravo Sporazuma se sklicuje pritožnik), je negotovost nastanka zavarovalnega primera še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Obstoj rizika ob sklenitvi pogodbe je torej poslovni namen (kavza) pogodbe. Če je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že nastal, ali pa je že v nastajanju, zavarovalni primer ni več negotov. Zavarovalna pogodba brez opisane kavze (ne glede na to, ali gre za zavarovanje terjatev ali za premoženjsko zavarovanje po določilih ZOR), pa je nična (1. odstavek 103. člena ZOR), pomeni pa tudi kršitev temeljnega načela iz

1. odstavka 13. člena ZOR, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerjih v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovaljena ali priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 55.235,75 CHF z zamudnimi obrestmi, kakor jih zaračunava NLB d.d. za devizne vloge na vpogled za CHF od 16.7.1999 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za predmetni spor je odločilno v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da je bila s pogodbo o zavarovanju jamstva za karnete TIR (priloga A6) zavarovana tudi odgovornost imetnika karneta TIR, torej tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je to ugotovilo iz vsebine same pogodbe, iz katere v 1. členu izhaja, da je zavarovanec imetnik zvezkov TIR izdajatelja le-teh G.I. Ljubljana, iz 2. člena pa, da pogodba krije odgovornost in druge obveznosti, ki izhajajo iz uporabe vsakega zvezka TIR, ki ga carinskim oblastem kot svojo jamstvo dajeta IRU in združenje (to je GIZ Intertransport). Po izrecni določbi 9. člena pogodbe pa je vsak imetnik zvezka TIR, kupljenega pri združenju, avtomatično zavarovan. Plačilo zavarovalne premije pa je po 10. členu pogodbe tudi prevaljeno na imetnika kupljenega TIR zvezka (prevoznika). Zmotno je zato stališče pritožnika, da je bila navedena pogodba sklenjena le v korist G.I., ne pa tudi v korist tožene stranke, saj je z njo zavarovana odgovornost tožene stranke kot imetnika zvezka TIR in prevoznika za škodo, nastalo zaradi uporabe zvezka TIR (2. člen pogodbe). Gre torej za tipično zavarovalno pogodbo v smislu 897. člena ZOR.

Ni sporno, da je zaradi tatvine tovornjaka posledično prišlo do nepravilne uporabe zvezka TIR, zaradi česar je nastala carinska obveznost, za plačilo katere že po konvenciji TIR po 8. členu Konvencije jamči G.I. kot izdajatelj zvezkov TIR. Tožeča stranka je zaradi nastanka škodnega primera (obveznosti plačila carinskih dajatev) na podlagi z G.I. sklenjene zavarovalne pogodbe izplačala odškodnino v vtoževanem znesku A.R. iz Ženeve. S tem izplačilom pa tožeča stranka ni pridobila regresne pravice zoper toženo stranko po

939. členu ZOR. Po citiranem določilu bi bila tožeča stranka upravičena terjati le v primeru, če bi tožena stranka kot zavarovanec iz zavarovalne pogodbe škodo povzročila namenoma. Toženi stranki pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni mogoče očitati nobene krivdne odgovornosti za nastalo škodo.

Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka s tem, ko je plačala tisto, kar je bila sicer dolžna plačati tožena stranka, pridobila pravico do regresa na podlagi zakonite cesije po 300. členu ZOR. Tožena stranka se je izdajatelju zvezkov T.I. s pogodbo o dabavi, uporabi in plačilu ter odgovornosti iz zvezkov TIR in izjavo o sprejemanju obveznosti (prilogi B2 in B3) v tč. 4/8 zavezala brez pravice na pripombe in prigovore povrniti zneske in stroške, ki bi jih zanj plačali v zvezi s TIR zvezki G.I., IRU ali zavarovalnica. Z izjavo je tožena stranka prevzela tudi neomejeno odgovornost vsem carinskim oblastem za plačilo carinskih dajatev, ki izhajajo iz napak pri upravljanju z zvezki TIR, tudi za primer kraje ali izginotja blaga. Na navedeni prevzeti obveznosti tožene stranke pa bi tožeča stranka lahko temeljila svoj tožbeni zahtevek iz regresa le v primeru, če tožeča stranka z zavarovalno pogodbo ne bi zavarovala toženkine odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z uporabo TIR zvezka. Drugače povedano: pogoj za uveljavljanje zakonske subrogacije po 300. členu ZOR je izpolnitev tuje obveznosti. Tožeča stranka pa z izplačilom odškodnine ni plačala tujega dolga, pač pa je le izpolnila svojo lastno obveznost iz zavarovalne pogodbe (priloga A6). Citirano pogodbo je v okviru svojega poslovanja sklenila odplačno - proti plačilu premije, zato je prevzela tudi obveznost za izplačilo škode (carinskih dajatev), če nastopi zavarovalni primer (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 113/97). Povedano velja tudi za pogodbeno subrogacijo po 299. členu ZOR. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da je bila tožena stranka s tožnikovim izplačilom odškodnine okoriščena, saj je za zavarovano kritje svoje odgovornosti morala plačevati premije, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

Pritrditi je tudi prvostopenjskemu sodišču, da podlaga tožbenemu zahtevku ne more biti niti Sporazum o jamstvu za karnete TIR, sklenjene med pravdnima strankama dne 13.9.1996 (priloga A 1, v nadaljevanju - Sporazum). Pritožnik sicer utemeljeno oporeka prvostopenjskemu sodišču ugotovitev, da predstavlja navedeni Sporazum aneks k zavarovalni pogodbi, čeprav se nanjo tudi sklicuje. Anekse namreč lahko sklepajo le pogodbene stranke. Pogodbena stranka zavarovalne pogodbe (A6) pa tožena stranka ni bila.

Bistvena značilnost zavarovalne pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbe, za katere se uporabljajo določila 27. poglavja ZOR ali pa za pogodbe o zavarovanju terjatev (na takšno naravo Sporazuma se sklicuje pritožnik), je negotovost nastanka zavarovalnega primera še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Obstoj rizika ob sklenitvi pogodbe je torej poslovni namen (kavza) pogodbe. Če je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že nastal, ali pa je že v nastajanju, zavarovalni primer ni več negotov. Zavarovalna pogodba brez opisane kavze (ne glede na to, ali gre za zavarovanje terjatev ali za premoženjsko zavarovanje po določilih ZOR), pa je nična (1. odstavek 103. člena ZOR), pomeni pa tudi kršitev temeljnega načela iz

1. odstavka 13. člena ZOR, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerjih v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovaljena ali priznana. Pritrditi je sicer pritožniku, da zgolj s krajo tovornjaka dne 12.8.1996 zavarovalni primer po Sporazumu še ni nastal, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, saj je zavarovalni primer nastal šele z izdajo odločbe Poljske carinarnice o obveznosti plačila carine, vendar pa je bil ta zavarovalni primer s tatvino tovornjaka na Poljskem že v nastajanju, torej še pred sklenitvijo spornega Sporazuma. Pritrditi pa je zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka ob sklenitvi Sporazuma vedela, da bi na njegovi podlagi dobila povrnjeno, kar bi sicer morala plačati na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z dne 22.12.1995. Sporazum je torej za primer, ko je bil ob njegovi sklenitvi zavarovalni primer že v nastajanju, v nasprotju s samo zavarovalno pogodbo z dne 22.12.1995, s katero je bila zavarovana odgovornost tožene stranke za plačilo carinskih dajatev in v nasprotju z že navedenim 1. odstavkom 13. člena ZOR in zato ničen, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno obravnavalo navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 16.4.2002, ker ni bila vložena v postavljenem 15 dnevnem roku, danem toženi stranki na naroku dne

13.3.2002. Tožeča stranka je namreč šele v svoji vlogi z dne

27.3.2002 spremenila temelj tožbenega zahtevka, prvič se sklicujoč na izjavo tožene stranke, podano ob podpisu pogodbe o dobavi, uporabi in plačilu ter odgovornosti iz TIR zvezkov in na zakonito cesijo.

Sodišče je zato utemeljeno toženi stranki dalo možnost, da se po prejemu vloge tožeče stranke o njej tudi izjavi. Nobene postopkovne kršitve prvostopenjsko sodišče s tem ni zagrešilo.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, na v tej sodbi uporabljeno materialno pravo pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je po 2. odstavku

350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku

165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.