Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede.

Okoliščina, da je posojilna pogodba pisna in podpisana s strani obeh pravdnih strank, ne more biti ustavno sprejemljiv razlog, da sodišče v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom kot nepotrebne zavrne dokazne predloge toženca, s katerimi je želel dokazati, da je med strankama obstajal drugačen dogovor in da je bila posojilna pogodba kot taka zgolj navidezna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 19697/2014 z dne 19. 2. 2014 pustilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. V celoti je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 22.000,00 EUR, ki naj bi bili na podlagi posojilne pogodbe posojeni tožencu. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.865,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da posojilna pogodba ni verodostojna listina, na podlagi katere bi bilo mogoče začeti izvršilni postopek. Sodišče bi zato moralo pri izdaji sodbe sklep o izvršbi razveljaviti v celoti. Meni, da je tudi sicer odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, saj se sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb in dokaznih predlogov. Sama obrazložitev sodbe je neargumentirana ter v nasprotju s procesnimi določili 324. člena ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Neutemeljena je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga – izjava g. A. A., ki se v spisu nahaja pod prilogo B3. Izpostavljeni so namreč bili razlogi, zakaj je bila listina predložena šele po koncu prvega naroka, do katerih se sodišče ni opredelilo. Sodišče se nadalje ni opredelilo do Potrdila o prejemu rezervacije, ki potrjuje toženčeve navedbe, da je kupnina za stanovanje znašala 92.000,00 in ne 70.000,00 EUR. Da je bilo temu tako in da je toženec s tožbo zahtevanih 22.000,00 EUR že izročil nepremičninskemu posredniku, je toženec želel dokazovati z listinskimi dokazi, lastnim zaslišanjem in zaslišanjem A. A., česar sodišče neutemeljeno ni dopustilo. Vztraja na stališču, da je med strankama obstajal ustni dogovor, da toženec zaradi davkov del kupnine izroči nepremičninskemu agentu. Opozarja na določene nelogičnosti v trditvah tožnice, zlasti, da naj bi denar posodila popolnemu neznancu brez ustreznega zavarovanja, da je kupnino nujno potrebovala za gradnjo hiše ter da posojilna pogodba ni sklenjena pred notarko, čeprav bi tožnica to možnost imela. Vztraja na stališču, da tožnica v hitro prodajo stanovanja ni bila prisiljena, saj izvajalcev za gradnjo hiše na X ni bila dolžna plačati nemudoma.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama sporna pravna narava posojilne pogodbe z dne 29. 11. 2013 (priloga A3), po kateri naj bi bil tožnica tožencu posodila 22.000,00 EUR, on pa naj bi se jih zavezal vrniti do 31. 12. 2013. Da zapisano v posojilni pogodbi ne drži in da je bil med strankama sklenjen drugačen, ustni dogovor, je toženec želel dokazovati z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem priče A. A. Toženec je nadalje predložil tudi listinske dokaze (potrdilo o prejemu rezervacije ter štiri izjave o plačilu denarja nepremičninskemu agentu), s katerimi je želel dokazati, da je kupnina za sporno stanovanje znašala več od pogodbeno določene ter da je bil višek kupnine (22.000,00 EUR) dolžan izročiti nepremičninskemu agentu in ne tožnici.

6. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta bodisi nepotreben, ker je dejstvo že dokazano bodisi nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval ni pravno odločilno ali pa je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Glede na navedeno morajo biti za zavrnitev dokaznega predloga podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi (nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza) obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe.(1)

7. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da zaslišanje strank in predlaganih prič ni potrebno, saj obstoj toženčevega dolga potrjuje že posojilna pogodba. Toženec v pritožbi takšno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov utemeljeno graja. V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je namreč sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede. Glede na pojasnjeno, okoliščina, da je posojilna pogodba pisna in podpisana s strani obeh pravdnih strank, ne more biti ustavno sprejemljiv razlog, da sodišče v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom kot nepotrebne zavrne dokazne predloge toženca, s katerimi je želel dokazati, da je med strankama obstajal drugačen dogovor in da je bila posojilna pogodba kot taka zgolj navidezna.(2) Neustrezna je nadalje tudi obrazložitev, da sodišče ne bo upoštevalo listine, ki se v spisu nahaja pod prilogo B3 (izjava nepremičninskega agenta), saj naj bi bila ta sodišču predložena prepozno. Toženec pravilno opozarja, da je takšna obrazložitev nepopolna, saj se sodišče ni opredelilo do zatrjevanega razloga za zamudo. Šele, če bi se ta izkazal za neutemeljen, bi sodišče lahko zavrnilo takšen dokazni predlog kot prepozen Stranke namreč lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če dokažejo da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

8. Ker tožencu zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na ta način pa storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje predlagane dokaze izvede ali pa navede ustrezne in dopustne razloge za njihovo zavrnitev, nato pa o zadevi ponovno odloči. 9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS in II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Op. št. (2): Po trditvah toženca naj bi tožnica z njo opravičila priliv dodatnih sredstev na transakcijski račun in se na ta način zavarovala pred morebitnimi davčnimi postopki (primerjaj prvo pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2015 – list. št. 116).