Jedro

1. Predhodni postopek pri delodajalcu za ugotovitev škode po 72. členu ZTPDR ni procesna predpostavka za vodenje sodnega postopka.

2. Delavec in delodajalec se lahko s pogodbo o zaposlitvi dogovorita, da delavec v primeru samovoljnega prenehanja z delom plača delodajalcu pavšalno odškodnino, vendar morajo biti v takšnem primeru (tako kot pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti), podani vsi elementi odškodninskega delikta, to je kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost zanjo in vzročna zveza.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožeči stranki 62.490,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (to je od 28.5.1992) dalje do plačila. Tožencu je naložilo tudi, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini sodne takse za sodbo, ki znaša 1.822,50 tolarjev.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in zavrženje tožbenega zahtevka (pravilno tožbe), podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pavšalna odškodnina, ki je določena s pogodbo, ni posebna oblika odškodnine in zanjo veljajo vsa načela odškodninske odgovornosti, pa tudi določba 2. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), iz katerega izhaja, da je predhodni postopek v organizaciji procesna predpostavka za spor pred sodiščem. O pavšalni odškodnini govori tudi 71. čl. ZTPDR. Pri tem je mogoče določiti pavšalno odškodnino v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78- 57/89, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) le ob pogoju, da ima kršitev pogodbe za posledico škodo in da dogovorjena odškodnina ne presega dejanske škode. 71. čl. ZTPDR vsebuje tudi nadaljnji pogoj določitve v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi. Le domneva škode za odmero odškodnine ne zadostuje, saj bi bila v takem primeru odškodnina dejansko denarna kazen, kar pa v zakonu ni predvideno.

Škoda mora biti torej dokazana, ni pa nujno, da tudi po višini. V okoliščinah, ko je bila tožeča stranka pred stečajem, ji samovoljno prenehanje delovnega razmerja toženca ni povzročilo nobene škode, temveč jo je kvečjemu razbremenilo.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem sporu sta tožena stranka in tožnik dne 20.5.1991 oz.

29.5.1991 podpisala pogodbo o zaposlitvi, ki v 11. členu določa, "da delavcu preneha delovno razmerje po zakonu, če bo samovoljno prenehal z delom, pa se zaveže povrniti podjetju pavšalno škodo v višini dvakratnega bruto osebnega dohodka, ki bi ga prejel v času samovoljnega prenehanja dela pa do odpovednega roka. Ta odpovedni rok bo določen s pravili o delovnih razmerjih, odtlej pa se uporabljajo glede odpovednega roka določila na dan podpisa pogodbe veljavnega pravilnika o delovnih razmerjih". Glede na to, da je toženec samovoljno prenehal z delom (kljub temu, da ga je tožeča stranka izrečno pozvala naj se na delo javi še par dni po tem, ko je že prenehal delati, in tudi odločila, da je dolžan ostati na delu do poteka odpovednega roka), je na podlagi navedene določbe pogodbe o zaposlitvi zahtevala povračilo pavšalne odškodnine s tožbo pred sodiščem. Pritožba s tem v zvezi opozarja na določbo 72. čl. ZTPDR, vendar pa v primeru, če delodajalec ne ravna po 1. odstavku tega člena, v sedanji sodni praksi ni mogoče govoriti več o absolutni oviri za vodenje sodnega postopka; zlasti pa ne v konkretni zadevi, kjer je škoda, primer, kdaj jo je delavec dolžan povrniti in njena višina že izrečno določena v pogodbi o zaposlitvi, od vložitve tožbe do odločanja sodišča pa je že večkrat potekel rok 3 mesecev iz 2. odst. 72. čl. ZTPDR. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega ugovora ni upoštevalo.

Pač pa je utemeljena pritožba, ko opozarja na to, da zgolj domneva škode ne zadostuje, temveč mora biti dokazana, pri tem pa ni nujno, da tudi po višini. Samovoljno prenehanje z delom očitno predstavlja kršitev pogodbe med delavcem in delodajalcem, na katero sta stranki vezali tudi posledico - plačilo pavšalne odškodnine. Gre za kršitev pogodbene obveznosti, saj bi tožnik moral ostati na delu do konca odpovednega roka. V takšnem primeru pa (tako kot pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti) morajo biti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta, to je kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost zanjo in vzročna zveza. Sodišče bi moralo te predpostavke ugotavljati, oz. predvsem še ugotoviti, ali je toženi stranki zaradi tožnikovega izostanka sploh nastala škoda. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja tudi na določbe 262.-269. čl. ZOR in določilo 2. odst. 21. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bodo stranke lahko predlagale izvedbo dokazov za ugotovitev vseh elementov, ki so pomembni za odločitev.