Jedro

Sprememba pojma v izreku ne pomeni vsebinske spremembe odločbe, saj je bil tako s prvostopenjsko odločbo kot tudi z drugostopenjsko odločbo potrjen sklep disciplinske komisije, s katero je bil drugotoženi stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tudi ni mogoče govoriti o tem, da je bila odločba spremenjena v škodo stranki in da so bile zato s tem bistveno kršene določbe pravdnega postopka, kot jih uveljavlja revizija.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagatelja) in odločilo, da se sklep odbora za pritožbe prvotožene stranke (udeleženca) z dne 21.6.1990 razveljavi in se potrdi sklep disciplinske komisije z dne 25.4.1990 v obsegu izreka disciplinskega ukrepa ter sklenilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške. Sodišče je ugotovilo, da je drugotožena stranka (druga udeleženka) z malomarnim oziroma nerednim izvrševanjem del in nalog, zaradi česar je nastala premoženjska škoda, storila hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero ji je bil zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno, pri čemer je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in pritrdilo njegovi pravni presoji. Ob reševanju pritožbe je samo spremenilo izrek izpodbijane odločbe, da se glasi: "Sklep odbora za pritožbe udeleženca št. 3/90-141 z dne 21.6.1990 se spremeni tako, da se ugovor predlagateljice (pravilno druge udeleženke) zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep disciplinske komisije št. 3/90-141 z dne 25.4.1990." Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, do katere naj bi prišlo zaradi zamude roka s strani tožeče stranke pri sprožitvi postopka, poleg tega pa vsebinsko uveljavlja še revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katere pa naj bi prišlo zaradi spremembe sodne odločbe v škodo pritožnice, to je drugotožene stranke. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbo (predlog) zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). V takih primerih se po določbi tretjega odstavka tega člena izpodbijana odločba preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, to pa pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP niti na pravilno uporabo materialnega prava mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih vsebinsko v reviziji zatrjuje revidentka. Očitana kršitev naj bi bila podana po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in naj bi jo drugostopenjsko sodišče storilo s tem, ko je spremenilo sodno odločbo v škodo pritožnice. Po določbi 374. člena ZPP, ki se po določbi 399. člena ZPP smiselno uporablja tudi v postopku z revizijo, sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Vendar revizijsko sodišče meni, da v spornem primeru ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo nakazuje revizija. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe spremenilo izrek izpodbijane odločbe prvostopenjskega sodišča, vendar je s svojo spremembo samo popravilo nespreten in netočen del izreka, ki je zaradi napačno uporabljenega pojma "razveljavi" ostal nedorečen. Vendar bi ta nedoslednost, če drugostopenjsko sodišče ne bi želelo izreka precizirati, lahko ostala tudi nepopravljena, saj je zaradi jasnosti drugega dela izreka in skladne obrazložitve niti ni mogoče šteti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker sprememba pojma v izreku ne pomeni vsebinske spremembe odločbe, saj je bil tako s prvostopenjsko odločbo kot tudi z drugostopenjsko odločbo potrjen sklep disciplinske komisije št. 3/90-141 z dne 25.4.1990, s katero je bil drugotoženi stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tudi ni mogoče govoriti o tem, da je bila odločba spremenjena v škodo stranki in da so bile zato s tem bistveno kršene določbe pravdnega postopka, kot jih uveljavlja revizija.

Prav tako v izpodbijanih odločbah ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kot to v reviziji uveljavlja revidentka.

Glede na revizijsko navajanje o pravočasnosti vložitve tožbe (predloga), revizijsko sodišče, glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je pri odločanju vezano, ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo (predlog) vložila v roku, ki ga za to določa 66. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). V prvem odstavku citiranega člena je določeno, da zoper odločbo disciplinskega organa, izdano na drugi stopnji, lahko delavec oziroma družbeni pravobranilec samoupravljanja začne postopek pred pristojnim sodiščem v 15 dneh po vročitvi odločbe druge stopnje. Ta rok pa glede na to, da je tožeča stranka prejela disciplinski spis skupaj z drugostopenjskim sklepom, izdanim od organov prvotožene stranke dne 27.7.1990, tožba (predlog) pa je bila vložena pri pristojnem sodišču 10.8.1990, ni bil prekoračen. Zato v tej smeri ni sprejemljivo revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na povedano revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).