Jedro

Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijsko pravni predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti (pripora) prisodilo 1.200.000 SIT denarne satisfakcije. Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo, ki sta jo izpodbijali obe pravdni stranki, potrdilo.

2. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih predpisov in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Katera procesna pravila so bila kršena in s katerim ravnanjem nižjih sodišč, ni pojasnila. Materialno pravo pa je po njenem prepričanju zmotno uporabljeno zato, ker tožnik glede na določbo tretjega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku(1) (v nadaljevanju ZKP) sploh ni upravičen do odškodnine, saj je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da mu je bila prostost odvzeta, pa tudi, če bi bil temelj njegovega zahtevka podan, je odškodnina, ki sta mu jo prisodili nižji sodišči, previsoka.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku(2), v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

4. Na revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena oziroma konkretizirana bodisi z navedbo ravnanj ali opustitev nižjih sodišč, ki naj bi bila v nasprotju s procesnimi pravili bodisi z navedbo procesnih predpisov, ki naj bi bili kršeni. Tej zahtevi v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, zato obravnavani revizijski razlog tožena stranka uveljavlja neutemeljeno.

5. Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih(3) (v nadaljevanju ZOR). Po določbi prvega odstavka 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, pa je bila obtožba zavrnjena, pravico do povrnitve škode. Odgovornost države je objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi, 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo. Da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba navedena pogoja, ni sporno. Sporno (na ravni pravnega in ne dejanskega) pa je, ali je izpolnjena negativna predpostavka iz tretjega odstavka istega člena ZKP, to je, ali je tožnik pripor povzročil s svojim ravnanjem in si s tem odvzel pravico do odškodnine, ki bi mu sicer zaradi prestanega pripora in odsotnosti obsodbe pripadala. Pripor je bil zoper tožnika, ki je bil osumljen storitve kaznivega dejanja zoper premoženje, odrejen zato, ker je predhodno zagrešil več istovrstnih ali podobnih kaznivih dejanj (velikih tatvin, vlomov, tatvin) in bil zanje obsojen na daljše zaporne kazni, zaradi česar je preiskovalni sodnik presodil, da je podana ponovitvena nevarnost, ne pa zaradi morebitnega ravnanja tožnika, ki bi bilo povezano s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil odrejen pripor.

5.1. Stališče revizije, da tožnik, ker je s predhodno storitvijo več kaznivih dejanj sam povzročil, da je bil zoper njega odrejen pripor, ni upravičen do odškodnine, je materialnopravno zmotno. Nižji sodišči sta pravilno pojasnili, da mora biti nedovoljeno ravnanje, zaradi katerega neupravičeno priprti izgubi pravico do odškodnine, v zvezi s kazenskim postopkom, zaradi katerega je bil priprt. V sodni praksi se kot primeri takšnega nedovoljenega ravnanja navajajo izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi(4), oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, dejanja v smeri dokončanja začetega dejanja ali nevarnost ponovitve že storjenega. V zvezi z vprašanjem, kdaj je ponovitvena nevarnost, zaradi katere je bil odrejen pripor, razlog za izgubo pravice do odškodnine iz prvega odstavka 542. člena ZKP, je vrhovno sodišče 22. in 23.6.1993 sprejelo pravno mnenje(5)(na katero je vezano(6): takrat, ko temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen.

5.2. V obravnavanem primeru ne gre za položaj, ki ga rešuje v prejšnji točki navedeno pravno mnenje. Revizija soglaša, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni temeljil na opisu dejanja, zaradi katerega je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek, ampak na njegovem prejšnjem nedovoljenem ravnanju. Ponovitvena nevarnost, ki je v konkretnem primeru predstavljala razlog za odreditev pripora zoper tožnika, po pravilni presoji nižjih sodišč ne predstavlja negativne predpostavke po določbi tretjega odstavka 542. člena ZKP, na podlagi katere bi bila država oproščena odgovornosti. Kazenski postopek se ni končal z obsodbo tožnika, obtožba je bila zavrnjena. S tem pa se je pripor, čeprav je bil uveden skladno s kazenskopravnimi predpisi oziroma zakonito, pokazal kot neutemeljen (neupravičen)(7).

5.3. Tudi sicer je treba zaradi domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS(8), v nadaljevanju URS) izjeme od pravila, da neupravičeno priprtemu pripada pravica do odškodnine (ki po določbi 30. člena URS spada med človekove pravice in temeljne svoboščine) razlagati restriktivno in ne v škodo prizadetega(9).

6. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da je odločitev o višini tožbenega zahtevka v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso v podobnih primerih oziroma previsoka, ker naj bi bilo premalo upoštevano, da je uživanje psihoaktivnih snovi intenziviralo tožnikovo sicer le blago do zmerno anksiozno - depresivno stanje, da tožniku "situacija kazenskih institucij ni tuja" in da bi bila izkušnja neutemeljenega pripora za tožnika bolj travmatična in dolgoročno intenzivna, če bi zaradi pripora izgubil službo ali ugled v svoji referenčni skupini.

6.1. Odločitev o višini tožniku prisojene denarne satisfakcije (1.200.000 SIT) za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode je, tako kot odškodnina za duševne bolečine, izvirajoče iz drugih z zakonom določenih vzrokov, odvisna od intenzitete in trajanja duševnega trpljenja (prvi odstavek 200. člena ZOR), to pa od objektivnih in subjektivnih okoliščin konkretnega primera.

6.2. Tožnik je bil neutemeljeno priprt 210 dni. Bil je ločen od partnerke (ki je bila prav tako v kazenskem postopku) in od otroka. Že prej je bil (prvikrat že, ko je bil še mladoleten) večkrat zaprt, prestajal je različno dolge, tudi večletne zaporne kazni in mu okolje, v katerem se je znašel, ni bilo tuje. Zaposlitve ni izgubil, ker ni bil redno zaposlen, pri svoji referenčni skupini ni bil spravljen v sramoto. Približno leto dni (vštevši čas pripora) je trpel anksiozno - depresivna stanja, ki so bila delno posledica samoiniciativnega jemanja psihoaktivnih snovi, je pa v tem času pripor bistveno vplival na tožnikovo duševno neugodje, nadaljnjega pol leta pa blažje. Te ugotovitve nižjih sodišč, ki se nanašajo tudi na v reviziji izpostavljene okoliščine, utemeljujejo odmero odškodnine, kakršna je bila prisojena tožniku. Ne glede na to, da je bil tožniku že predhodno odvzeta prostost, da zaradi pripora ni izgubil zaposlitve in se v svojem okolju osramotil ter da je v priporu užival psihoaktivne snovi, ki so delno vplivale na anksiozno - depresivno stanje, je treba ustrezno težo dati dejstvu, da je bil tožnik neutemeljeno priprt kar sedem mesecev in da je zaradi tega trpel duševne bolečine ("duševni diskonfort") različnih intenzitet kar leto dni in pol. Znesek 1.200.000 SIT zato ni pretiran in ne odstopa od odškodnin, ki jih za primerljive škode sodišča prisojajo drugim oškodovancem (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

6.3. Revizija tožene stranke je neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS 63/94 Op. št. (2): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami Op. št. (3): Uradni list SFRJ 22/78 Op. št. (4): Sodbe II Ips 714/1995, II Ips 215/2000, II Ips 254/2001 Op. št. (5): Pravno mnenje je objavljeno v zbirki Poročilo VS RS 1993/I, stran 7 Op. št. (6): Skladno z njim je odločilo na primer v zadevi II Ips 12/2000 Op. št. (7): Primerjaj sodbo II Ips12/2000 Op. št. (8): Uradni list RS 33/91 s spremembami in dopolnitvami Op. št. (9): Tako sodba II Ips 12/2000