Jedro

Tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjske stavbe, zato gre po določbi 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe v skladu z ZGO-1. Da je šlo za posege v smislu 7.2 točke 2. člena ZGO-1, izhaja že iz jasnega opisa izvedenih del v 2. točki izreka izpodbijane odločbe in prvega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe. Tudi sodišče meni, da je bila z naštetimi deli, s katerimi je bilo poseženo v ostrešje in zidove, spremenjena konstrukcija obstoječega objekta in s tem poseženo vanjo.

Poseg v strešno konstrukcijo predstavlja tudi izvedba frčade, medtem ko je izvedba nove terase gradnja novega konstrukcijskega elementa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z odločbo št. 06122-3144/2010/6-1217 z dne 25. 5. 2011 odločila, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. ustaviti rekonstrukcijo 4. in 5. etaže večstanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 2406 k.o. … (1. točka izreka); da mora inšpekcijski zavezanec v roku 6 mesecev po prejemu odločbe odstraniti novo zgrajene dele objekta ter vzpostaviti objekt v stanje pred gradnjo naštetih delov objekta na svoje stroške, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (2. točka izreka); za objekt iz 2. točke veljajo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1 (3. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. Odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 29. 11. 2010 in 8. 12. 2010, v katerih je bilo ugotovljeno, da sta v 4. etaži (drugo nadstropje), z odstranitvijo predelne stene, bivši dve stanovanji povezani v eno in da je del stanovanja v 5. etaži (podstrešje). Iz 4. v 5. etažo so izvedene armiranobetonske stopnice v obliki črke L, v tlorisni površini 3,0 m x 2,7 m. V 4. etaži je na zahodni strani frčada s 5 okni (stare tri frčade so združene in povezane v eno), dolžine 8,7 m in višine 1,3 m (notranja dimenzije). V 5. etaži je na vzhodni strani izvedena frčada dolžine 3,2m in višine 1,6 m, na vzhodnem delu hiše pa je odstranjeno ostrešje in zidovi podstrešja ter izvedena ravna terasa v tlorisni velikosti 5,1 m x 5,3 m z ograjo (delno zidano, delno iz pleksi stekla, v višini 1,5 m). Pri pregledu je bil dne 8. 12. 2010 prisoten lastnik stanovanja, ki je izjavil, da je investitor rekonstrukcije, dela pa so bila izvedena med junijem in avgustom 2010, razen frčade na vzhodni strani, ki jo je prejšnji lastnik naredil 2005. Prav tako je izjavil, da za gradnjo ni bilo pridobljeno nobeno dovoljenje.

3. ZGO-1 v 7. točki 2. člena določa pomen izraza gradnja, v 7.2. točki pa pomen izraza rekonstrukcija objekta. V 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je obrazložen pojem nelegalne gradnje in v prvem odstavku 3. člena ZGO-1 določeno, da se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru je bilo z deli poseženo v nosilno konstrukcijo (ostrešje, zidovi), izvedeno notranje stopnišče in nova terasa in ker investitor za dela ni pridobil gradbenega dovoljenja, je gradnja nelegalna. S tem je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1 in podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Opozorilo glede izvršbe inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta po drugi osebi je utemeljeno s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1 UPB-1, izrečene prepovedi iz 3. točke izreka te odločbe pa utemeljene z določbo 158. člena istega zakona.

4. O pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je odločalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrnilo.

5. Tožnik oporeka odločitvi prvostopenjskega upravnega organa, zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožbo utemeljuje z navedbo, da ne izvaja rekonstrukcije, torej je ne more ustaviti, saj to objektivno ni mogoče. V zvezi s tem predlaga ogled na kraju samem, postavitev izvedenca gradbene stroke in zaslišanje tožnika. Ne strinja se s kratko utemeljitvijo drugostopenjskega organa, da takšen izrek nalaga določba 152. člena ZGO-1, saj s tem sama odločitev ne more biti utemeljena. Prav tako dejstvo, da se rekonstrukcija ne izvaja, izhaja iz same obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe, ki zapisuje samo, kateri posegi so bili opravljeni.

6. Oporeka tudi odločitvi, da mora tožnik vzpostaviti stanje pred gradnjo, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi. Odločba je namreč lahko izvršljiva samo v izreku, v katerem pa ni navedeno kakšno je bilo prejšnje stanje, zaradi česar je izrek nejasen, odločba pa ni izvršljiva, s čemer je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Take odločbe se ne da preizkusiti, poleg tega je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V obrazložitvi je namreč zapisano, da vzpostavitev prejšnjega stanja sploh ni mogoča, saj odstranjenega dela ostrešja in zidov ni mogoče vgraditi nazaj v objekt, ter da je zato naložena ustavitev del in odstranitev novo zgrajenih delov objekta, kar je seveda v izrecnem nasprotju z 2. točko izreka.

7. Prav tako se je drugostopenjski organ nepravilno skliceval na določbo 213. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj nejasnost izreka ne more iti na račun kratkega in določljivega izreka, torej takšnega, ki ga je mogoče izvršiti. Sam izrek, da mora tožnik vzpostaviti prejšnjo stanje, je v nasprotju z ugotovitvijo istega organa v isti izpodbijani odločbi. Izrek je nejasen tudi zato, ker v njem ni skladnosti zemljiškoknjižnih podatkov. Nadalje je tožnik že ob prejetju inšpekcijskega pregleda izjavil, da frčade na vzhodni strani ni izvedel sam, ampak prejšnji lastnik leta 2005, torej se mu ne more naložiti, da vzpostavi nekaj, kar sam ni storil. Pri tem pa tudi ni res, da na to ne vpliva sprememba lastništva.

8. Tožnik je že v pritožbi predlagal, da pritožbeni organ pridobi in prebere spis Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-176/2010-9, ter pritožbi priloženo odločbo tega organa z dne 27. 5. 2011. Iz nje izhaja ugotovitev inšpektorata, da je bila v letu 2010 izvedena le odstranitev lesene strešne konstrukcije in strehe ter na istem mestu izvedena terasa s stekleno ograjo, torej ta dela v tem postopku ne bi smela biti obravnavana. V zvezi z deli v letu 2010 pa tožnik zatrjuje, da je izvedel le manjša dela in sicer ureditev že obstoječega gnilega okenskega okvirna okna z že prej obstoječim okenskim nizom, torej niso bile spremenjene prej samostojne tri frčade, saj teh pred posegom tožnika sploh ni bilo, ker so že bile odpravljene, napravljena okna in povezana že v letu 2005. Tožnik je teraso s stekleno ograjo vred odstranil, pred tem pa odstranil nevarno leseno gnilo konstrukcijo z gnilimi strešniki, ki so padali na dvorišče objekta. V konkretnem primeru je šlo za vzdrževalna dela, še bolj pa za nujni poseg, z namenom preprečiti nevarnost za stanovalce in mimoidoče, kot to zahtevajo predpisi, zlasti Stvarno pravni zakonik in Obligacijski zakonik. Slednja imata, zaradi varstva ljudi in premoženja, prednost pred ZGO-1. Tožnik nadalje v dokaz prilaga urbanistično mnenje z dne 23. 5. 2011, iz katerega izhaja, da rekonstrukcija ni v nasprotju s prostorskim aktom ter dne 13. 9. 2013 izdelane kulturno varstvene pogoje, kulturno varstveno soglasje z dne 26. 4. 2012 ter dne 3. 12. 2010 vloženo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja.

9. Gre torej za poseg, ki je bil neogiben in nujen za odvrnitev nepredvidljive nevarnosti uničenja samega objekta in odvrnitev nevarnosti za ljudi in premoženje. Prav tako nobena dela niso bila izvedena tako kot je zapisano v odločbi, niti tista, ki so bila, niso bila izvedena v nasprotju z veljavnimi predpisi, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Prav tako ni res, da bi bilo v konkretnem primeru poseženo v nosilno konstrukcijo ter izvedeno novo notranje stopnišče in nova fasada, tako da bi bilo potrebno potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in je zaradi tega gradnja nelegalna. Tako se je Inšpektorat zmotno sklicuje na točko 7.2., da gre za rekonstrukcijo objekta, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje, saj se niso spreminjali konstrukcijski elementi, zmogljivosti ter druge izboljšave.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K. I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje (rekonstrukcije). Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ v okviru svojih pooblastil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil razloge prvostopenjske odločbe ali za izpodbijano odločitev celo navedel drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Glede na tožbene navedbe še dodaja:

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa iz 1. točke izpodbijane odločbe, ki tožniku nalaga ustavitev rekonstrukcije. Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in njegovo prilagajanje spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%. Kot izhaja iz prvega odstavka 3. člena ZGO-1, se rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V tem primeru pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

14. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je večino spornih del izvedel prejšnji lastnik leta 2005. V določbi 152. členu ZGO-1 res ni določeno, kdo je inšpekcijski zavezanec, oziroma komu se izrečejo ukrepi v primeru nelegalne gradnje, je pa to mogoče ugotoviti s pomočjo razlage določbe prvega odstavka 157. člena ZGO-1, po kateri je zavezanec za plačilo investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oziroma objekt; po določbi 4.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je investitor tudi fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sama izvaja. Prav tako je v zadevi potrebno upoštevati, da je inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitev objekta, vezan na lastnost objekta (da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje), torej ne more biti sporno dejstvo, kdo je zavezanec v primeru prenosa lastništva takega objekta.

15. Ker v zadevi ni sporno, da tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjske stavbe, gre po prej navedenih določbah za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe v skladu z ZGO-1. Da je šlo za posege v smislu 7.2 točke 2. člena ZGO-1, izhaja že iz jasnega opisa izvedenih del v 2. točki izreka izpodbijane odločbe in prvega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe. Tudi sodišče meni, da je bila z naštetimi deli, s katerimi je bilo poseženo v ostrešje in zidove, spremenjena konstrukcija obstoječega objekta in s tem poseženo vanjo. Poseg v strešno konstrukcijo predstavlja tudi izvedba frčade, medtem ko je izvedba nove terase gradnja novega konstrukcijskega elementa. Sodišče se iz navedenega razloga ne strinja, da gre v obravnavani zadevi le za izvedbo posegov, ki pomenijo vzdrževanje, oziroma izvedbo posegov, katerih namen je bila odvrnitev grozeče nevarnosti od stanovalcev in mimoidočih.

16. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bila rekonstrukcija izvedena v skladu s prostorskim aktom in da ni v nasprotju z izdanimi kulturno varstvenimi pogoji (Kulturno varstveno soglasje z dne 26. 4. 2012) in ne v nasprotju z Urbanističnim mnenjem z dne 23. 5. 2011. Za presojo v tej zadevi je namreč pomembno samo to, da si investitor pred začetkom del ni pridobil, v določbi 3. člena ZGO-1, zahtevanega gradbenega dovoljenja.

17. V izpodbijani odločbi naložena vzpostavitev prejšnjega stanja na podlagi 152. člena ZGO-1 pomeni vzpostavitev zakonitega stanja z odstranitvijo nelegalne gradnje in s tem dosego stanja, kot je bilo pred začetkom nezakonite gradnje (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 362/2012 z dne 20. 2. 2013). V obravnavani zadevi mora biti torej stavba vzpostavljena v stanje pred rekonstrukcijo, to je z enako obliko, dimenzijami in nakloni, kot pred izvedbo gradnje. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da vzpostavitev prejšnjega stanja na ostrešju ni mogoča. 18. Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izrek, ki ne vsebuje vseh v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi zahtevanih podatkov (identifikacijski znak nepremičnine), nejasen. Po presoji sodišča je izrek 1. točke izpodbijane odločbe dovolj določen že z navedbo lege spornega posega in navedbo številke parcele, na kateri se je izvedel poseg.

19. Ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).