Jedro

Pravdni stranki sta dejansko sklenili kupno pogodbo, vendar le v ustni obliki. Napaka v obliki pa je v skladu s 73. členom ZOR konvalidirala, saj sta obe pogodbenici v pretežnem delu svoje pogodbene obveznosti izpolnili: tožnica je plačala kupnino, toženka pa je tožnici parcelo izročila v posest.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v izreku pod točko 1 ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 502/2 – njiva v izmeri 1408 m2, vl. št. 43 k.o. ..., v izreku pod točko 2 pa ugodilo dajatvenemu delu tožbenega zahtevka, da mora toženka izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na sporni parceli na tožnico, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in s sklepom prvostopenjsko sodbo v izreku pod točko 1 razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo, ker je bilo o tem pravnomočno odločeno že v prvem sojenju. V ostalem delu je s sodbo toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo še izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

3. Toženka v reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V obširnih izvajanjih graja zaključke obeh sodišč, da sporna parcela ni spadala v I. kategorijo kmetijskih zemljišč, kakšna je bila dogovorjena višina kupnine, da je bila kupna pogodba sploh sklenjena, da je tožnica sploh kdaj imela sporno parcelo v posesti, zatrjuje neverodostojnost tožničine izpovedi in izpovedi dveh prič ter ob prikazovanju zatrjevanih nasprotij opozarja, da se pritožbeno sodišče o njih ni izjasnilo, zaradi česar naj njegove sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP): z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Revident jih ne sme in ne more dopolnjevati, spreminjati, na kakršenkoli način predrugačiti in tudi ne napadati neposredno ali posredno v preobleki procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava.

7. Kot odločilna dejstva v tej pravdni zadevi sta sodišči poudarili, da sta tožnica in toženka še pred parcelacijo v letu 1981 sklenili kupoprodajno pogodbo za opredeljeni del parcele in za kupnino 59.000 DIN. Tožnica je toženki tudi kupnino plačala pred delitvijo parc. št. 502 k.o. ... v 502/1 in 502/2, ki je bila izvedena v letu 1981 in pri kateri je sodelovala tudi tožnica. Pravdni stranki sta nato 25. 5. 1983 podpisali darilno pogodbo za sporno parcelo, tožnica pa je začela posest na njej izvajati preko J. Š. Sporna parcela ni spadala v I. kategorijo kmetijskih zemljišč.

8. V 3. točki te sodbe povzete revizijske trditve gredo v nedovoljeni smeri, saj izpodbijajo vse pravkar navedene dejanske ugotovitve obeh sodišč. Še več, v pretežnem delu pomenijo dobeseden prepis pritožbe skupaj z njenimi pisnimi napakami (letnica 19998). Ker je izpodbijanje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja dovoljen pritožbeni razlog, je jasno, da pri prepisu pritožbenih navedb v revizijo velikokrat pride do uveljavljanja razloga, ki v revizijski fazi postopka ni več dovoljen. Tako se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi, pa čeprav to skuša revizija preobleči v zatrjevana nasprotja in neskladja, ki naj bi pomenila procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa to niso. Revizija tudi neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na toženkine pritožbene trditve. Odgovor pritožbenega sodišča je pravilen in zadosten, tudi glede narave sporne parcele, ko se na kratko sklicuje na obširne razloge prvostopenjske sodbe na njeni sedmi strani. Pri opredelitvi, da parcela ni spadala v I. kategorijo kmetijskih zemljišč, se namreč prvostopenjsko sodišče ni oprlo samo na uradne podatke občine, ampak tudi na druge dokaze.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je darilna pogodba s 25. 5. 1983 le navidezna in da zato med njima ne učinkuje, sporno pa je bilo, ali sta se pred tem le dogovarjali ali tudi dogovorili oziroma sklenili kupno pogodbo ter ali so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost prikrite pogodbe (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi še naprej uporablja na podlagi predhodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Na podlagi ocene izvedenih dokazov sta sodišči ugotovili, da sta pravdni stranki dejansko sklenili kupno pogodbo, vendar le v ustni obliki. Napaka v obliki pa je v skladu s 73. členom ZOR konvalidirala, saj sta obe pogodbenici v pretežnem delu svoje pogodbene obveznosti izpolnili: tožnica je plačala kupnino, toženka pa je tožnici parcelo izročila v posest. Na veljavnost kupne pogodbe bi lahko vplivale tudi določbe takratnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 1/79 s spremembami in dopolnitvami), ker se po njegovem 22. členu (prenumeracija) s pravnimi posli med živimi, ki niso bili kmetje, niso mogla pridobivati zemljišča na 1. območju kmetijskih zemljišč, vendar sporna parcela ni bila v takem območju. Zato mora toženka svojo pogodbeno obveznost izpolniti še v preostalem delu.

10. Materialnopravna presoja obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilna. Že po sami zakonski definiciji prodajne pogodbe iz prvega odstavka 454. člena ZOR mora prodajalec kupcu stvar, ki je predmet pogodbe, izročiti tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico. Toženka je tožnici le prepustila posest na prodani parceli, kar ne zadostuje zakonski opredelitvi njene pogodbene obveznosti. Zato tožnica utemeljeno zahteva še izstavitev take zemljiškoknjižne listine, ki je sposobna za vpis prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.