Jedro

Na podlagi določb ZVDZ sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je upravni spor, v katerem se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniku pa je sodno varstvo zoper odločitve DVK, ki jih ta sprejme v kandidacijskem postopku za volitve v DZ, na podlagi 105. člena ZVDZ zagotovljeno na Vrhovnem sodišču RS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik Državni volilni komisiji (v nadaljevanju DVK) s tožbo očita poseg v volilno pravico na volitvah poslancev v Državni zbor RS (v nadaljevanju DZ). Navaja, da mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v sklepu, opr. št. Uv 11/2018 z dne 19. 6. 2018, s katerim je odločalo tudi o njegovi pritožbi zoper izid predčasnih volitev. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je bilo z nepravilnostmi DVK poseženo v pravico biti voljen in pravico voliti svobodno ter pod enakimi pogoji.

2. DVK očita tri nepravilnosti. Navaja, da je DVK dne 7. 5. 2018 sprejela ugotovitveni sklep, da so najmanj tri podpise poslancev DZ predložile naslednje politične stranke: SDS, DeSUS, SD, SMC, SAB, DD in NSi ter da smejo vlagati liste kandidatov v vsaki volilni enoti. Tako ravnanje je sporno, saj vpliva na ustavno pravico volivcev iz petega odstavka 80. člena Ustave RS, da odločilno vplivajo na izid volitev. Te stranke namreč niso izkazale nobene realne volilne podpore volivcev, ustvarja pa se domneva, da imajo zadostno podporo in to kljub spreminjanju stvari, poleg tega pa še možnost, da tri podpise poiščejo pri drugi politični stranki, ki je v DZ. V tem smislu opozarja na nastopanje A.A. iz stranke DeSUS na listi Dobre države, smiselno enako tudi B.B. iz stranke SMC na listin SAB. Gre za izigravanje volje volivcev, mimo zakonskih pravil in osnovnih demokratičnih standardov ter za očitno zlorabo oblasti. S tem je DVK bistveno vplivala na izid volitev in to prej, preden bi tako možnost imeli volivci.

3. Tožnik DVK očita nepravilnost tudi pri odločanju o zapletu, ko sta dve stranki, in sicer Zeleni Slovenija C.C. in SD, predlagali isto kandidatko D.D. DVK je, namesto da bi preprečila uporabo dvojne kandidature, uporabila razlago s katero od dveh strank je imenovana bolj pristno povezana. Dejstvo pa je, da je D.D. bolj pristno povezana s stranko Zeleni Slovenije, saj je na njihovi listi kandidirala že na volitvah v letu 2008 in 2011 ter bila do zadnjega kongresa podpredsednica te stranke. DVK, ki je to vedela, bi zato morala sankcionirati SD in ne Zelene Slovenije C.C. Tako je tudi mnenje nekaterih pravnikov.

4. Tretja nepravilnost DVK je nezmožnost popravkov list kandidatov glede izpolnjevanja spolnih kvot, in sicer pri strankah Sloga in Združena desnica. Kljub zakonski možnosti DVK, da preverja liste kandidatov in načelni možnosti popravka, je DVK s tem, ko je izločila celotno listo teh dveh strank, vplivala na izid volitev, sankcionirala pa le neoblastne liste, na pa tudi oblastnih.

5. Tožnik meni, da DVK s takim ravnanjem favorizira stare sile in sprejema odločitve zoper katere največkrat ni učinkovitih pravnih sredstev. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je bilo s takim odločanjem DVK poseženo v volilno pravico, posledično pa naj odpravi vsaj ugotovitveni sklep DVK z dne 7. 5. 2018, oziroma naj ugotovi, da ni v skladu z Ustavo RS, Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, da vsebuje tveganje politične korupcije in da nima povezave z resnično voljo volivcev.

6. Sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

7. Tožnik s tožbo sodišču predlaga, da ugotovi, da je bilo z odločitvami DVK, ki jih opisuje, poseženo v volilno pravico in naj zato odpravi njene odločitve, torej vlaga tožbo po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj, kot navaja, nima na voljo drugih učinkovitih pravnih sredstev. Po tej zakonski določbi sicer lahko sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kolikor je drugo sodno varstvo zagotovljeno, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje takega subsidiarnega upravnega spora.

8. DVK je vse odločitve, za katere tožnik zatrjuje, da so posegle v volilno pravico, sprejela v kandidacijskem postopku, oziroma v postopku potrjevanja list kandidatov. Zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja ima vsak kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote, in sicer do roka, določenega za predložitev liste kandidatov (103. člen Zakona o volitvah v državni zbor, v nadaljevanju ZVDZ). DVK lahko tako odločbo volilne komisije volilne enote razveljavi ali spremeni, če ugotovi, da je nepravilna ali nezakonita (104. člen DVK). Po določbi 105. člena ZVDZ se zoper odločbo volilne komisije, s katero se zavrne lista kandidatov, zoper odločbo volilne komisije iz drugega odstavka 103. člena tega zakona ter zoper odločbo državne volilne komisije iz 104. člena lahko vloži pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore. Prvi odstavek 12. člena ZUS-1 določa, da je za odločanje v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor pristojno Vrhovno sodišče RS.

9. Na podlagi opisanih določb ZVDZ sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je upravni spor, v katerem se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniku pa je sodno varstvo zoper odločitve DVK, ki jih ta sprejme v kandidacijskem postopku za volitve v DZ, na podlagi 105. člena ZVDZ zagotovljeno na Vrhovnem sodišču RS. Sodišče je zato tožnikovo tožbo ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.