Jedro

Zavarovanec toženke ni bil upravičen k postavljanju ustreznih varnostih ovir, saj je to dolžnost upravljavca – občine. Seveda pa bi moral v primeru zaznave obstoja velike verjetnosti krušenja in padanja skal na to opozoriti upravljavca. Zato je bistveno vprašanje, ali je na območju, kjer se je dogodil škodni dogodek, obstajala takšna verjetnost krušenja in padanja skal. Na to vprašanje pa je prvo sodišče odgovorilo nikalno.

Ob upoštevanju obveznosti, ki jih je prevzel zavarovanec toženke s pogodbo, in ugotovitev izvedenskega mnenja, da oblika in stabilnost pobočja pred žledom vzdrževalca ceste nista navajala k oceni, da bi bilo lahko tam kaj narobe, zavarovancu toženke ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo 21.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo 38,50 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da toženkina trditev ter ugotovitev sodišča, da naj bi skala izvirala iz območja, za katerega zavarovanec toženke ne odgovarja, ni pravno odločilna. Zavarovanec toženke bi moral s postavitvijo ustrezne varnostne ovire preprečiti tudi tak škodni primer. Pa ne zgolj zaradi konfiguracije terena in ponavljajočih se padcev kamenja, pač pa zaradi izjemne pomembnosti dobrin – človekovega zdravja in življenja. Zavarovanec toženke je z opustitvijo svoje dolžnosti ravnal malomarno – krivdno. Oporeka pravnemu naziranju prvega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za „osamljen primer“. Škodni dogodek bi bilo moč preprečiti, če bi zavarovanec toženke ravnal v skladu z zakonskimi pooblastili in pravili stroke ter postavil ustrezno mehansko oviro, ali pa vsaj opozoril na nujnost njene postavitve. Na zavedanje o nevarni situacije kaže tudi obstoj prometnega znaka: „Pazi, pada kamenje!“, ki ga pred škodnim dogodkom ni bilo. Četudi zavarovanec toženke ni bil dolžan postavljati tovrstnih prometnih znakov, pa je bil dolžan na potrebo po postavitvi obvestiti občino. Enako velja glede prometnega znaka: „Pazi divjad na cesti!“. Morebitno dejstvo, da je kamen sprožila divjad, ne more biti ekskulpacijski razlog, pač pa kaže ravno na to, da bi moral zavarovanec toženke namestiti ustrezno mehansko oviro oziroma na to dejstvo opozoriti upravljavca ceste. Pritožnica kritizira izvedensko mnenje in mu ob bok postavlja mnenje izvedenca A. A. Poudarja, da zavarovanec toženke ni naredil vsega za preprečitev škodnega dogodka, zato je podana njegova odškodninska odgovornost. Sodišče tožničinih pripomb k izvedenskemu mnenju ni vročilo izvedencu, s tem pa je kršilo njeno ustavno zagotovljeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče bi moralo zaslišati tudi izvedenca A. A., ker je tožnica z njegovim strokovnim mnenjem/zaslišanjem izpodbijala mnenje sodno postavljenega izvedenca. Njegovo zaslišanje bi z veliko verjetnostjo vzbudilo utemeljen dvom v pravilnost mnenja izvedenca B., kar bi utegnilo voditi do dopolnitve mnenja oziroma postavitve novega izvedenca. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju oziroma vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje z obveznim procesnim napotilom, da se opravi zaslišanje priče A. A. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilna stališča izpodbijane sodbe temeljijo na ugotovitvah, 1.) da je bil zavarovanec toženke zadolžen za vzdrževanje ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ne pa za upravljanje, pri čemer v krog vzdrževanja sodi čiščenje in vzdrževanje ceste kot tudi brežine neposredno ob cesti, 2.) da je bil zavarovanec toženke dolžan opravljati pregledniško službo, 3.) da tožnica ni dokazala obstoja velike verjetnosti krušenja in padanja skal neposredno na cesto ter 4.) da se je kamen, ki je priletel v vetrobransko steklo tožničinega vozila in ga prebil, zelo verjetno odluščil nekje na vrhu pobočja. Ključne ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče na podlagi vestno izvedenega dokaznega postopka in prepričljive dokazne ocene, napravljene v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, pritrjujejo zaključku o odsotnosti odškodninske odgovornosti toženke za škodni dogodek.

6. V obravnavanem primeru se kot bistveno postavi vprašanje, kakšen položaj in z njim povezane odgovornosti je imel zavarovanec toženke. Prvo sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in na podlagi pogodbe, sklenjene med Občino in zavarovancem toženke zaključilo, da je slednji prevzel le redno letno in zimsko vzdrževanje, ne pa tudi upravljanja. Obveznosti zavarovanca toženke je presojalo tudi na podlagi določb Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest.(1) Na podlagi predstavljene materialnopravne podlage je prvo sodišče argumentirano zaključilo, da zavarovanec toženke ni bil zavezan k postavljanju prometnih znakov in zaščitnih ograj, saj bi to preseglo pooblastila, ki jih je občina nanj prenesla s pogodbo.

7. Glede na položaj in obveznosti zavarovanca toženke je pritožbena teza o pravni irelevantnosti okoliščine, iz katerega območja je izvirala skala, ki je tožnico poškodovala, zmotna. Kot je bilo že pojasnjeno, zavarovanec toženke ni bil upravičen k postavljanju ustreznih varnostih ovir, saj je to dolžnost upravljavca – občine. Seveda pa bi moral v primeru zaznave obstoja velike verjetnosti krušenja in padanja skal na to opozoriti upravljavca. Zato je bistveno vprašanje, ali je na območju, kjer se je dogodil škodni dogodek, obstajala takšna verjetnost krušenja in padanja skal. Na to vprašanje je prvo sodišče odgovorilo nikalno, njegovi prepričljivi argumentaciji, izpostavljeni v 16. točki obrazložitve, pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dokazni postopek je pokazal, da je šlo v obravnavani zadevi za osamljen primer. Ob upoštevanju obveznosti, ki jih je prevzel zavarovanec toženke s pogodbo, in ugotovitev izvedenskega mnenja, da oblika in stabilnost pobočja pred žledom vzdrževalca ceste nista navajala k oceni, da bi bilo lahko tam kaj narobe, zavarovancu toženke ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti, kot pravilno v 17. točki obrazložitve zaključi prvo sodišče. Zato so vsa pritožbena izvajanja o njegovi dolžnosti postavitve ustrezne mehanske ovire oziroma dolžnosti podaje pobude za njeno postavitev neutemeljene. Tudi dejstvo, da je bil kasneje postavljen prometni znak, ki opozarja na padanje kamenja, ne vzbuja dvoma v pravilnost prej navedenih zaključkov. Prvo sodišče je ugotovilo, da se kamen, ki je poškodoval tožnico, ni utrgal z brežine, ki meri le štiri metre in za vzdrževanje katere je zadolžen zavarovanec toženke, ampak z vrha pobočja. Glede na jasno izvedensko mnenje zavarovancu toženke ni moč naložiti, da pregleduje tudi višje ležeče terene oziroma pobočja in ugotavlja njihove morebitne vplive na cesto.

8. Pritožbena zatrjevanja, da je bila tožnici kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS, ker prvo sodišče izvedencu ni vročilo njenih pripomb na mnenje, so neutemeljena. Izvedenec je svoje mnenje podal tudi ustno na naroku, kjer je tožnica imela možnost predstavitve svojega videnja zadeve, kot ga je izpostavila že v pripombah. Zato so zatrjevanja o kršitvi pravice do izjave neutemeljena.

9. V zvezi z mnenjem izvedenca A. A. je treba ponovno poudariti, da slednje predstavlja le del tožničine trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je zaslišanje izvedene priče pravilno zavrnilo, saj njeno mnenje izhaja iz zmotnega stališča, da je zavarovanec toženke upravljavec občinske ceste. Mnenje temelji na izsledkih, napravljenih v letu 2014, ko je bil teren spremenjen zaradi posledic žleda, pri tem pa je izostala opredelitev do razmer, ki so obstajale pred žledom. Medtem ko mnenje izvedenca dr. B. B. podaja tudi oceno terena pred žledom, kar v obravnavani zadevi predstavlja pomembno okoliščino za ugotavljanje odgovornosti zavarovanca toženke.

10. Celoten sklop pojasnjenih okoliščin v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča o odsotnosti odškodninske odgovornosti toženke, zato je pritožba neutemeljena. Podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče – v skladu z določbo 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP in 165. člen istega zakona).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 62/1998.