Up-59/96

2.7.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.M. iz D., ki ga zastopa A.S., odvetnik v L. na seji senata dne 2. julija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba B.M. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 681/95 z dne 14.12.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik je 8.3.1996 vložil ustavno pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen ugovor zagovornika pritožnika zoper obtožnico.

Pritožnik zatrjuje, da je bila z izpodbijanim aktom kršena njegova pravica iz drugega odstavka 28. člena Ustave, po kateri se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijani akt razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ustavna pritožba se lahko vloži, ko so izčrpana redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva. Ustavno sodišče lahko izjemoma odloči o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

Zoper sklep, ki ga zunajobravnavni senat izda po prvem odstavku 280. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP), v skladu z določbo prvega odstavka 283. člena ZKP ni dovoljena pritožba. Odločitev senata o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico pomeni torej nadaljevanje postopka z glavno obravnavo in sodbo ter pravnimi sredstvi. Ves nadaljnji postopek je namenjen dokončni razjasnitvi istih pravnih in dejanskih vprašanj, ki so bila že predmet obravnavanja izvenobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice. Razlika med dokončno obsodilno odločitvijo in dopustitvijo obtožbe v fazi kontrole obtožnice je le v tem, da je temelj drugi odločitvi že "zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe", temelj obsodilni sodbi pa mora biti pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje. Predmet odločitve izvenobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice je torej enak predmetu sodbe.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico je zato procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS izpolnjena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo oziroma drugo odločbo, s katero se kazenski postopek konča.

Iz obsega presoje izvenobravnavnega senata logično izhaja, da je namen kontrole obtožnice preprečiti škodljive posledice za obdolženca. Če je namreč obtožba frivolna, šikanozna, neutemeljena itd., lahko kljub temu moralno stigmatizira obtoženca, lahko pa ima tudi (drugje določene) pravne posledice za njegov obči državljanski status. Te posledice lahko izhajajo že iz same obtožbe in to kljub ustavno postavljeni domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Zato senat Ustavnega sodišča meni, da je ob izpolnjenosti obeh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 51. člena ZUstS lahko dovoljena tudi ustavna pritožba zoper sklep, s katerim je zavrnjen ugovor zoper obtožnico. Razlogi za takšno stališče so utemeljeni s tem, da 31. člen Ustave veže na ustavitev postopka - kar je tudi ena od možnih odločitev senata pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico - pravne posledice ne bis in idem. Učinkovito varstvo te ustavne pravice in preverjanje njenih kršitev je mogoče doseči samo ob dopustitvi ustavne pritožbe že v tej fazi postopka.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo s pojasnilom, da jo vlaga še pred izčrpanostjo zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani akt, ker naj v praksi ne bi bilo razčiščeno vprašanje, ali je zahteva za varstvo zakonitosti zoper tak akt dovoljena. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča obdolženec glede na določbo prvega odstavka 421. člena ZKP ni legitimiran za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Zato bi bila zgolj s tega vidika ustavna pritožba dovoljena, če bi glede na zgoraj navedeno obstajali razlogi za njeno predčasno obravnavo še preden je o obtožbi izdana sodba in izčrpana pravna sredstva zoper njo. Ti razlogi pa po presoji senata niso podani. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da obstojita pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS - to je, da je zatrjevana kršitev očitna in da bi pritožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale nepopravljive posledice.

Zato ni mogoče šteti, da je podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev in je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

S o d n i k

dr. Boštjan M. Zupančič