Jedro

Za odločanje v upravnem sporu mora tožnik izkazati, da ima namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist. Kljub temu se tožnik do izdaje tega sklepa v azilni dom ni vrnil oziroma sodišče o tem ni bilo obveščeno, tožnik pa tudi ni navedel kakršnih koli okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil njegov odhod posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe tako, da mu sodišče prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Zahteva tudi, da se ugotovi, da izpodbijana odločba posega v njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da na osebni razgovor ni bil vabljen po pooblaščenki in da na razgovoru ni bil ustrezno zastopan. Zapisnik o osebnem razgovoru njegovi pooblaščenki ni bil vročen, s tem pa mu je bila odvzeta možnost, da bi se lahko izjavil o vseh pravno pomembnih dejstvih. Meni, da tožena stranka zadeve ne bi smela obravnavati v pospešenem, temveč v rednem ugotovitvenem postopku. Iz njegovih izjav je namreč razvidno, da bi lahko ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo kot jo opredeljuje drugi odstavek 28. člena ZMZ-1. Dejansko stanje bi bilo zato treba ugotavljati ob upoštevanju splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi glede zatrjevanih spopadov med muslimani in hinduisti v kraju ... v Indiji in glede odnosa indijske oblasti do muslimanske vere, česar pa tožena stranka ni storila. Prav tako bi morala tožena stranka primerjati cene zdravljenja možganske bolezni za otroka z mesečnimi stroški za preživetje v Indiji. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da izvorne države ni zapustil zaradi preganjanja zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Meni, da je dokazal vse predpostavke vsaj za pridobitev statusa subsidiarne zaščite, saj bi bil ob vrnitvi v Indijo soočen s poniževanjem zaradi vere in z nevarnostjo, da mu umre sin, ki je še otrok. Izgubo tožnikovega prihodka je pripisati njegovi veroizpovedi, njegove izjave v zvezi s tem bi morala tožena stranka preveriti in vsebinsko ovrednotiti. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, da naj se ga iz Centra za tujce premesti v Azilni dom v Ljubljani, kjer bo počakal do pravnomočnega zaključka tega postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da je bila tožnikova pooblaščenka po elektronski pošti pravočasno vabljena na osebni razgovor. Vztraja, da tožnik v postopku ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo moč vrednotiti kot preganjanje oziroma kot hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je v prošnji navedel, da išče mednarodno zaščito zaradi razlogov ekonomske narave (zaradi odplačila dolga in da bi zaslužil denar za zdravljenje svojega sina), ti razlogi pa mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti. Šele na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da prosi za azil zaradi muslimanske veroizpovedi. Ko je bil vprašan, zakaj tega ni navedel že v prošnji, je neprepričljivo odgovoril, da zato, ker mu je bilo ob podaji prošnje rečeno naj odgovarja kratko. Tožena stranka tega pojasnila ni mogla sprejeti, saj je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora natančno navesti razloge za mednarodno zaščito. Poleg tega je takrat povedal, da se mu v izvorni državi ni pripetilo nič hujšega in da tam ni bil ogrožen.

4. Sodišče je dne 2. 11. 2022 izvedlo narok za glavno obravnavo, ki se ga tožnik in tožena stranka nista udeležila, svojega izostanka pa nista opravičila. Tožnikova pooblaščenka je sodišče seznanila, da so ji v azilnem domu dne 1. 11. 2022 povedali, da naj bi tožnik od tam odšel 31. 10. 2022. Glede na to, da ji ni bilo znano ali sta bila tožniku vročena izpodbijana odločba in vabilo na narok na glavno obravnavo, je predlagala, da sodišče o tem opravi ustrezne poizvedbe.

5. **K točki I. izreka**

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po opravljenih poizvedbah pri toženi stranki sodišče ugotavlja, da je tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani odšel 29. 10. 2022 in se do 3. 11. 2022 tja ni vrnil. Ni znano kje se trenutno nahaja. Izpodbijana odločba mu je bila po pooblaščenki vročena dne 21. 10. 20221. Glede na določbo četrtega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč šteje dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu pooblaščencu. Njegova pooblaščenka je zanj tudi prejela vabilo za narok za glavno obravnavo.

8. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi.2 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. ZMZ-1 v drugi alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Pri tem je treba upoštevati, da uživajo prosilci za mednarodno zaščito med azilnim postopkom v primerjavi z drugimi tujci poseben status, zaradi česar imajo drugačne pravice in dolžnosti. Tako iz tretje in četrte alineje 89. člena ZMZ-1 izhaja, da mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom, urad pa nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. To pomeni, da se mora prosilec za mednarodno zaščito do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga.3 V zvezi s tem Vrhovno sodišče RS4 poudarja, da se na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji. Če ga prosilec samovoljno zapusti, se njegova prošnja na podlagi že citirane druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 šteje za umaknjeno. Vrhovno sodišče RS nadaljuje, da ZMZ-1 sicer izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji. Vendar to ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje, moralo meritorno obravnavati tožbo zoper tako odločbo, saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora.5 Vrhovno sodišče RS dodaja, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II6, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.7 Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

10. Tudi za odločanje v upravnem sporu mora tožnik izkazati, da ima namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist. Kljub temu se tožnik do izdaje tega sklepa v azilni dom ni vrnil oziroma sodišče o tem ni bilo obveščeno, tožnik pa tudi ni navedel kakršnih koli okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil njegov odhod posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.8

11. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **12. K točki II. izreka**

13. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

14. Tožnik je 29. 10. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se nahaja neznano kje, zato za izdajo zahtevane začasne odredbe nima več pravnega interesa. To pa pomeni, da je njegova zahteva za izdajo začasne odredbe nedovoljena, zato jo je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

1 prim. pojasnila tožene stranke z dne 3. 11. 2022. 2 prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012. 3 _Mutatis mutandis_ sklep Ustavnega sodišča RS Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. 4 prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 5 prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017. 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite ( prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II) 7 prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 8 prim. točka b prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II.