Jedro

Tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil, da mora v roku 30 dni po vročitvi te odločbe odstraniti sedem enostranskih oglaševalskih panojev skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, oglasne dimenzije 5,04 m x 2,38 m, skupne višine 3 m, postavljene na parc. št. 123, k.o. ..., in vzpostaviti prvotno stanje (1. točka izreka), tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti pričel s postopkom izvršbe nedenarnih obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka), odločil še o stroških postopka in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da se na parc. št. 123 k.o. ... nahaja sedem oglaševalskih panojev, ki jih je postavil tožnik. Ta postavitev je v nasprotju s 5. členom Odloka o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora za postavitev oglaševalskih objektov v Mestni občini Koper (Uradni list RS, št. 47/2016, Odlok). Zapisnik o ogledu z zahtevo za pisno pojasnilo in izjavi je bil tožniku posredovan, tožnik je v svoji izjavi navedel, da so bili panoji postavljeni že junija 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka, kot tudi, da gre po takrat veljavnem Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) za enostavne objekte, ki jih je dopustno postaviti, če niso v nasprotju s prostorskimi akti. Organ je ugotovil, da so bili objekti postavljeni konec decembra 2016 oziroma začetek 2017, kar izhaja iz uradnih zaznamkov v spisu (do 3. 1. 2017 so bili postavljeni 3 panoji, do 9. 1. 2017 še preostali 4 panoji). Tožnik ni podal nobenega dokazila o postavitvi panojev junija 2016 (npr. delovni nalog za izvedbo postavitev oglaševalskih objektov na lokaciji, itd). Najemna pogodba, sklenjena med lastnikom zemljišča in tožnikom, je datirana 11. 11. 2016. Organ je zato, upoštevajoč 3. in 5. člen Gradbenega zakona (GZ) v povezavi z 82. členom GZ in 5. členom Odloka odločil kot povzeto zgoraj.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je izpostavil, da tožnik razen lastne izjave ni ponudil nobenega drugega dokaza o postavitvi objektov v juniju 2016. Zaslišanje zakonitega zastopnika ni potrebno, ker je tožnik svoje stališče že pojasnil v svoji izjavi. Ker pa so bili objekti postavljeni v času veljavnosti Odloka, ne gre za uporabo predpisa za nazaj. Na tem območju tudi ni bila nikoli predvidena postavitev oglaševalskih objektov, sicer bi to izhajalo iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper (Odlok o PUP).

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne drži, da so bili sporni objekti postavljeni v času veljavnosti Odloka. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da so bili objekti postavljeni junija 2016 in v skladu s takrat veljavnimi prostorskimi akti. O tem se bo sodišče lahko prepričalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika A. A. To zaslišanje ni bilo izvedeno med postopkom, kar predstavlja kršitev določb postopka, v posledici je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je te navedbe tožnika zavrnil, ni pa dal tožniku priložnosti, da bi jih izkazal z zaslišanjem. Zakoniti zastopnik bi namreč lahko potrdil, da so bili panoji postavljeni junija 2016. S tem je organ kršil 8. člen ZUP. Dejanske podlage organ tudi ni ugotavljal z gotovostjo, temveč na podlagi indicev in nerazjasnjenih okoliščin, kar bi lahko razjasnil z zaslišanjem. S tem, ko je organ presodil, ''da je glede na sklenitev najemne pogodbe z dne 11. 11. 2016 nelogično, da bi lastnik zemljišča pred podpisom pogodbe dovolil postavitev panojev in trženje izvajanja dejavnosti'', se je spustil v presojo civilnopravnega razmerja med tožnikom in lastnikom zemljišča. Gre za neutemeljeno sklepanje, saj bi lahko bil dogovor drugačen. Samo po datumu sklenitve pogodbe ni mogoče sklepati o postavitvi objektov, saj je to v domeni pogodbenikov. Tožnik tudi graja pripombe organa, da ''bi lahko sklepali, da si je družba, ki so ji bili odstranjeni oglaševalski objekti na različnih lokacijah, iskala nove lokacije za postavitev oglaševalskih objektov, med katerimi je očitno tudi parc. št. 123 k.o. ...''. Organ je tudi napačno uporabil materialno pravo. Odlok je pričel veljati 2. 7. 2016. Ker so bili panoji postavljeni junija 2016, sam Odlok na zakonitost postavitve panojev ne more vplivati. Iz Odloka o PUP, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, tudi ne izhaja, da na tem območju ni predvidena postavitev tovrstnih objektov, saj je bila prepoved gradnje ali postavitev vnesena v PUP šele s spremembo (Uradni list RS, št. 47/2016). Postavitev objektov je bila skladna tudi z ZGO-1, hkrati je tudi skladna s prvo alinejo drugega odstavka 5. člena Odloka. Glede na čas postavitve objektov so bili tako sporni objekti postavljeni v skladu z relevantnimi prostorskimi akti.

4. Tožnik je še ugovarjal kršitve določb postopka. Organ bi moral izpeljati ustno obravnavo (154. člen ZUP), saj dejansko stanje očitno ni bilo razjasnjeno, da bi ga organ lahko ugotovil le na podlagi listin. Organ bi tako moral po prejemu izjave zaslišati zakonitega zastopnika tožnika ter na podlagi vseh zbranih dejstev in dokazov odločiti o zadevi. Organ tudi ni dal tožniku možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih. Dopis organa z dne 27. 8. 2018 ni vseboval vseh dejstev in okoliščin, ki so dejanska podlaga izpodbijane odločbe, temveč je od tožnika le terjal, da mu dostavi dokumentacijo. Svojo odločitev je organ utemeljil tudi na uradnem zaznamku s fotografijami z dne 9. 1. 2017 ter na zapisnikih štirih kontrolnih pregledov, ki so bili izvedeni do 9. 1. 2017. Za to je tožnik izvedel šele po prejemu odločbe. To predstavlja kršitev. Tako tudi sodišče v sodbi, II U 74/2015. Tožnik je izrecno zahteval, da sodišče razpiše glavno obravnavo. V zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Dejansko stanje je namreč med strankama sporno, zato je nujno, da sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožnika A. A., ki bo potrdil navedbe tožnika o času postavitve objektov. Tako je izpolnjen pogoj druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1. Postopek pred sodiščem je zadnja možnost, da bo zakoniti zastopnik lahko zaslišan, saj v morebitnem revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem to ne bo več mogoče. Tožnik je zato predlagal, da sodišče odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6. Sodišče je s sodbo, I U 2542/2018 z dne 18. 2. 2020, tožbo tožnika zavrnilo, ker je presodilo, da do zatrjevanih kršitev pravil postopka ni prišlo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in popolno ter pravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na nejavni seji, pri čemer se je pri zavrnitvi dokaznih predlogov oprlo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 7. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče s sklepom, X Ips 9/2021 z dne 22. 2. 2023, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je uvodoma poudarilo pomembnost pravice do izvedbe glavne obravnave ter opozorilo na sprejeto stališče o protiustavni uporabi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, če sodišče ne izvede glavne obravnave. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi sporno (zlasti čas postavitve oglaševalskih panojev), zato bi sodišče moralo izvesti glavno obravnavo. Poudarilo sicer je, da pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, vendar presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, v primerih, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, da bi sodišče lahko odreklo izvedbo obravnave. Okoliščine konkretnega primera ob primerni substanciranosti dokaznega predloga od sodišča zahtevajo razumno presojo, ali je mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti pravno relevantna dejstva ali ne. Sodišče prve stopnje je z opredelitvijo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika kot neprimernega opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, taka opredelitev je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče argumentira, zakaj dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to, pa bi sodišče glede na ostalo odločilo enako. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz. Ob svoji oceni bi moralo sodišče prve stopnje ponuditi materialno-procesno vodstvo, praviloma na glavni obravnavi. Glede na povedano je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo poslalo v novo sojenje.

8. Toženka je sodišču 20. 4. 2023 poslala pripravljalno vlogo, v kateri je uvodoma ugovarjala, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. V nadaljevanju je opozorila na razloge Vrhovnega sodišča v zvezi z neizvedbo glavne obravnave in obravnave dokazov izven le-te, kot tudi, da tožnik v upravnem postopku do izdaje odločbe zaslišanja zakonitega zastopnika ni predlagal in je zato s tem dokaznim predlogom prekludiran. Četudi pa bi sodišče to zaslišanje izvedlo, s tem tožnik, ob odsotnosti drugih dokazil, po mnenju toženke ne more izkazati, da so bili panoji postavljeni pred uveljavitvijo Odloka, temveč kažejo dokazi nasprotno.

**Glavna obravnava**

9. Sodišče je v zadevi dne 25. 4. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo. Na narok sta pristopili obe stranki. Tožnik je na naroku v spis vložil pripravljalno vlogo. V njej je uvodoma ugovarjal prekluzijo v zvezi z navedbami in dokazi, predloženi v zadnji pripravljalni vlogi toženke, vztrajal, da je bil dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika podan pravočasno, poudaril, da je ta dokaz relevanten, ker postavitve objektov v zatrjevanem obdobju ne more izkazati na drugačen način, ponovno še izpostavil, da je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP v upravnem postopku in, upoštevajoč, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, predlagal, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Toženka je navedbe iz pripravljalne vloge tožnika prerekala ter nasprotovala spremembi tožbe, tožnik je vztrajal pri svojih navedbah in prerekal navedbe toženke.

**O spremembi tožbe**

10. Sodišče je predlagano spremembo tožbe dopustilo iz naslednjih razlogov:

11. Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba že izvršena. Ustavno sodišče je v odločbi, št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011, zavzelo stališče, da bi pobudniku v primeru, ki se je nanašal na primerljivo dejansko stanje, učinkovito sodno varstvo predstavljala možnost vložitve tožbe, s katero bi lahko zahteval ugotovitev, da je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi z nezakonitim upravnim aktom.

V skladu s to odločbo je bil ZUS-1 spremenjen tako, da sedaj druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 omogoča, da tožnik v tožbi zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. Gre za pomemben del učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu, saj je mogoče odločiti o zakonitosti izpodbijanega akta tudi v primeru, ko tožnik za odpravo akta sicer ne bi imel več pravnega interesa.

12. Po 184. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka do konca obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona (186. člen ZPP).

13. Ker je izvršitev izpodbijane odločbe okoliščina, ki je nedvomno nastala po vložitvi tožbe, tožnik pa iz iste dejanske podlage uveljavlja drug zahtevek, sodišče sodi, da je sprememba tožbe glede na citirano določbo ZPP dopustna in zanjo privolitev toženke ni potrebna. Sodišče zato obravnava tožbo z zahtevkom, kot je ta postavljen v pripravljalni vlogi tožnika z dne 25. 4. 2023. **Dokazni sklep**

14. Sodišče je na naroku dopustilo naslednje dokazne predloge tožnika ter vpogledalo v naslednje listine: izpodbijano odločbo, pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo izjavo tožnika z dne 7. 9. 2018, zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 2.7 8. 2018. Vpogledalo je še v ostale listine upravnega spisa (v del katerih je vpogled predlagala tudi toženka v svoji pripravljalni vlogi) (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).

15. Sodišče je vpogledalo še v listine, označene kot priloga B2 - B4 (sklep Mestne občine Koper, Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, št. 0611-126/2018-23 z dne 29. 9. 2020, sklep Mestne občine Koper, Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, št. 0611-126/2018-15 z dne 15. 6. 2020, odločbo Župana Mestne občine Koper, št. 0611-68/2020-2 z dne 15. 7. 2020). V te listine je sodišče vpogledalo, ker je toženka ugovarjala procesnim predpostavkam za vsebinsko obravnavo tožbe tožnika, kar je dokazovala s temi listinami. Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 od sodišča terja, da mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, med drugim, ali tožnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje tega akta (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16. Sodišče ni odločalo o vpogledu v Odlok o PUP v Občini Koper (UL RS, št. 19/88 s spremembami in dopolnitvami), v Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP v Občini Koper (UL RS, št. 47/2016) in sodbo Upravnega sodišča, III U 74/2015 z dne 27. 11. 2015, ker gre za pravo.

17. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika. Ocenilo je namreč, da je tožnik s tem dokaznim predlogom prekludiran. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

18. Ni sporno, da tožnik tega dokaznega predloga ni podal v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Navedeno izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 25. 4. 2023, vložene na naroku za glavno obravnavo, iz katere še izhaja, da tožnik navedeno upravičuje z navedbo, da za to takrat še ni bilo potrebe. Kot je navedeno v nadaljevanju vloge, je v izjavi z dne 7. 9. 2018 tožnik pojasnil, da so bili objekti postavljeni junija 2018 (točno: 2016 - op. sod.) in je pričakoval, da bo organ dejansko stanje po pridobitvi izjave še dodatno raziskal, kar se ni zgodilo.

19. S temi navedbami pa tožnik po presoji sodišča ni upravičil, zakaj tega dokaznega predloga ni podal pred izdajo izpodbijane odločbe. Organ je namreč tožniku posredoval zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 27. 8. 2018. Ta je vsebovala ugotovitve prvostopenjskega organa o postavitvi sedmih oglaševalskih panojev na zemljišču s parc. št. 123, k.o. ..., pravno podlago za uvedbo inšpekcijskega postopka, kot tudi pravno podlago za posredovanje tega poziva tožniku, tj. prvi odstavek 9. člena ZUP1. Kot je potrdil tudi tožnik, se je na to odzval z izjavo z dne 7. 9. 2018. V tej je res med drugim navedel, da so bili panoji postavljeni junija 2016, v izkaz te svoje trditve pa ni ne predlagal, kot tudi ne ponudil nobenega dokaza. Upoštevajoč izrecno navedeno pravno podlago v pozivu organa z dne 27. 8. 2018, tako ni mogoče slediti tožniku, da za podajo dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika v tej fazi postopka (tj. pridobitvi izjave stranke po prvem odstavku 9. člena ZUP) po njegovem mnenju še ni bilo potrebe, saj je bil postopek (glede na opisano ravnanje organa) v fazi tik pred izdajo odločbe, tožnik pa je bil izrecno pozvan na opredelitev v zvezi z v postopku ugotovljenim dejanskim stanjem ter relevantno pravno podlago in bi zato moral v tej fazi postopka za svoje navedbe predlagati dokaze (jih priložiti k izjavi ali jih vsaj ponuditi). V upravnem postopku mora namreč stranka svoje pravice uveljavljati skrbno in ne na škodo drugih ali v nasprotju z javno koristjo (7. člen ZUP). Sodišče zato ne more sprejeti razlogovanja tožnika, da je dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika pravočasen oziroma da zanj prekluzija ne more veljati.

20. Tožnik je zavrnitvi tega dokaznega predloga ugovarjal, ker meni, da je sodišče s tem kršilo 5., 7., 212., 213. člena ZPP, 22. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Če bi sodišče ta dokaz izvedlo, bi zakoniti zastopnik lahko potrdil, da so bili sporni objekti postavljeni junija 2016, kar bi potrdilo napačno uporabo materialnega prava v izpodbijani odločbi in posledično njeno nezakonitost. 21. Sodišče ugovoru ne sledi in se pri tem sklicuje na zgoraj podane razloge in še dodaja, da do zatrjevanih kršitev z zavrnitvijo dokaznega predloga ni prišlo. V upravnem sporu je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP), tožnik je imel možnost predlagati vse dokaze v potrditev svojih navedb (7. in 212. člen ZPP), pri čemer pa pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, temveč morajo biti dokazi, da se izvedejo, pravočasni, primerni in pomembni za odločitev (213. člen ZPP)2. In ker je sodišče presodilo, da dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika ni pravočasen, dokaza ni izvedlo. Kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP zato tudi ni podana.

**Razlogi in odločitev sodišča**

22. Sodišče se uvodoma opredeljuje do obstoja procesne predpostavke, ki ji toženka ugovarja.

23. Po presoji sodišča ima tožnik, kljub izvršitvi izpodbijane odločbe, še vedno pravni interes za njeno izpodbijanje, saj bo lahko, če bo sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, kot inšpekcijski zavezanec po tej odločbi uveljavljal škodo, ki mu je nastala na tej podlagi. Tako tudi Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi, U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011. Sodišče zato tožbo tožnika vsebinsko obravnava.

24. Tožba ni utemeljena.

25. V obravnavanem primeru gre za vprašanje zakonitosti izrečenega ukrepa občinskega inšpektorja, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec v danem roku odstraniti sedem enostranskih oglaševalskih panojev na zemljišču s parc. št. 123 k.o. ... in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo pričet postopek izvršbe.

26. Tožnik ugovarja odločitvi iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

27. 8. člen ZUP nalaga organu, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena ZUP). Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Tudi stranka lahko predlaga izvedbo določenih dokaznih sredstev, kot npr. pridobitev izjave stranke.

28. Tožnik ugovarja, da bi moral organ zaslišati zakonitega zastopnika tožnika, ki bi potrdil ves čas postopka zatrjevano trditev, da so bili obravnavani panoji postavljeni v juniju 2016. To po mnenju tožnika organu nalaga tudi 154. člen ZUP.

29. Po 154. členu ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek). Iz te določbe torej kot uvodno izhaja, da organu ni treba vselej razpisati ustne obravnave, obvezno jo mora razpisati le (v tam) določenih primerih.

30. Za primer obvezne oprave ustne obravnave po oceni sodišča v tej zadevi ni šlo. V postopku namreč ne nastopa dve ali več strank z nasprotujočimi interesi, tožnik izvedbe ustne obravnave v postopku na prvi stopnji ni predlagal, kot tudi ni predlagal zaslišanja svojega zakonitega zastopnika (iz njegove izjave o dejstvih in okoliščinah z dne 7. 9. 2018 tak predlog namreč nedvomno ne izhaja, kar je potrdil tudi tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2023). Organ je tudi presodil, da so v zadevi ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, potrjena z izvedenimi dokazi v postopku (ogledi na kraju samem, najemna pogodba z dne 11. 11. 2016, itd), z nadaljnjo oceno, da zgolj navedbe tožnika v izjavi z dne 7. 9. 2018 o postavitvi panojev junija 2016, brez izkazovanja teh navedb s kakršnimikoli listinskimi dokazi (organ je kot ustrezno listino za to navedel npr. delovni nalog za postavitev panojev), tega spornega dejstva ne potrjujejo, in zato je tudi po presoji sodišča smel zaključiti, da ustne obravnave ni treba izvesti, saj je bila stvar razjasnjena.

31. Tudi tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (ki se nato manifestira še v nadaljnjih določbah ZUP, kot npr. 146. člen) spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi. Nesporno med strankama je, da je organ tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe poslal zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 27. 8. 2018, na katero je tožnik tudi podal izjavo z dne 7. 9. 2018. 32. Z zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 27. 8. 2018 je organ tožnika seznanil, da se vodi inšpekcijski postopek, da iz zapisnika o ogledu z dne 24. 7. 2018 izhaja, da je na zemljišču s parc. št. 123 k.o. ..., postavljenih sedem panojev kovinske konstrukcije, da je tožnik glede na pojasnilo lastnika tega zemljišča po najemni pogodbi z dne 11. 11. 2016 dolžan sam za postavitev pridobiti vsa potrebna dovoljenja. Organ ga je zato pozval, da mu posreduje podatke o investitorju, opis obsega izvedenih del, datum začetka gradnje, podatke o izvajalcu gradnje ter kopije upravnih dovoljenj in soglasij pristojnega organa občine. V zahtevi z dne 27. 8. 2018 navedena dejstva so po presoji sodišča tista dejstva, ki so relevantna za odločitev v tej zadevi. Zato nadaljnje navedbe organa v obrazložitvi v zvezi s problematiko izvajanja oglaševanja in postavitve raznovrstnih objektov, nadaljnjo pojasnjevanje delovanja organa v letu 2016 (v izvršilnih postopkih odstranjeni objekti, med katerimi je večina od tožnika), kot tudi sklicevanje na druge primere iz konca leta 2016 in v začetku leta 2017, ki se nanašajo na tožnika, niso navedbe, na katerih bi (zgolj) temeljila izpodbijana odločba, temveč gre bolj za dodatno podkrepitev prej povzetih dejstev, ki so dejansko bili podlaga za izdano odločbo. Posledično zato ni mogoče slediti ugovoru, da tožnik ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo odločbe, saj to ne drži. 33. Z ugotovitvijo, da je tožnik z lastnikom zemljišča s parc. št. 123, k.o. ..., sklenil najemno pogodbo 11. 11. 2016 in da od takrat dalje obstoji dejanska in pravna podlaga za postavitev objektov, pa se organ ni spustil v presojo civilnopravnega razmerja, za katero ne bi bil pristojen, saj je le povzel vsebino pogodbe. Ob podani vsebini najemne pogodbe zato tudi ne gre slediti tožbenemu zatrjevanju, da bi dogovor med lastnikom zemljišča in tožnikom kot najemnikom lahko bil drugačen, saj tožnik s tem ne izkazuje drugačne dejanske situacije (od zapisanega dogovora pogodbeno izraženih volj), temveč zgolj hipotetično.

34. Ker pa je tudi po oceni sodišča organ pravilno presodil, da tožnik ni uspel izkazati postavitve panojev v juniju 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka (tj. dne 2. 7. 2016)3, ni mogoče slediti tožbeni tezi o njihovi postavitvi pred njegovo uveljavitvijo in zaradi česar po oceni tožnika ne morejo biti predmet izreka ukrepa glede na prepovedano retroaktivno uporabo predpisov. Smiselno enako velja tudi za Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper oziroma njegovo spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 47/2016 dne 1. 7. 2016, ki je pričela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu, torej 16. 7. 2016. Iz 60. člena Odloka o PUP (Uradni list RS, št. 47/2016) pa tudi izhaja, da je v sklopu urejanja območja PUP Koper možna gradnja in postavitev objektov za oglaševanje v skladu z veljavnimi občinski predpisi, ki urejajo področje oglaševanja. To pa glede na prvi odstavek 5. člena Odloka pomeni prepoved postavitve ali gradnje tovrstnih objektov, kot so obravnavani oglaševalski panoji. Do napačne uporabe materialnega prava zato tudi ni prišlo.

35. Tožbeni ugovor, da je organ svojo odločitev utemeljeval tudi z uradnim zaznamkom z dne 9. 1. 2017, fotografijami ter zapisniki o opravo drugih procesnih dejanj (kontrolnimi pregledi), kar ne bi smel in za kar je tožnik izvedel šele s prejemom prvostopenjske odločbe, pa je tožbena novota, ki glede na zgoraj citirani 52. člen ZUS-1 ni dopustna. Tožnik v tožbi namreč ni opravičil, zakaj tega ni uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Sklicevanje na sodbo, II U 75/2016, je tako brezpredmetno.

36. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter tožbeni ugovori neutemeljeni.

37. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

38. Sodišče je odločitev sprejelo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

1 Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). 2 in tudi sklep VS RS, X Ips 9/2021 z dne 22. 2. 2023; 3 V prvem odstavku 5. člena Odloka je bil na zavarovanem območju sprejet začasni ukrep do sprejema prostorskega akta iz 3. člena: prepoved izvajanja gradenj in postavitev vseh vrst objektov, naprav in predmetov za oglaševanje ali obveščanje;