Jedro

Obdolženec je s predložitvijo fotografij svojega sorodnika - begunca, na upravni enoti dosegel, da so mu na ime njegovega sina izdali potni list s fotografijo tuje osebe (begunca), s čimer je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po čl. 258/I KZ. Kaznivo dejanje je sicer res storil zato, da bi svojemu sorodniku omogočil lažji odhod v ZDA, vendar s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni človekoljubni in humanitarni nameni ne morejo odtehtati visoke stopnje ogrožanja zavarovane dobrine - potne listine kot javne listine. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno uporabilo institut neznatne družbene nevarnosti (čl. 14 KZ), zaradi česar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo denarno kazen.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obd. Š. D., ki je sin G. in N. D., roj. 7.10.1959 v G..., stanuje J... 3, K..., Muslimana, državljana Republike Slovenije, poročenega, očeta treh nepreskrbljenih otrok, kovinostrugarja, zaposlenega A... Kranj, kjer prejema OD od 60.000,00 do 70.000,00 SIT, žena nezaposlena, brez premoženja, vojaški rok služil v V... leta 1981, v vojaški evidenci vpisanega pri Upravni enoti K..., brez čina in odlikovanj, nekaznovanega, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti; spozna za krivega, da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu s tem, da je dne 29.3.1999 okoli 8.45 ure na UE v K... na referatu za javni red in mir - prijavno odjavne zadeve in potne listine, ko je pred tem delavki UE M. J. predložil vlogo za izdajo potnega lista z dvema fotografijama, glasečo se na ime in priimek E. D., vlogi priložil fotografiji begunca M. N., ne pa E. D. in je vedoč, da je vloga lažna, dosegel, da je UE izdala potni list z lažno vsebino in fotografijo, M. J. pa je s svojim podpisom kot uradna oseba tak potni list potrdila.

S tem je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po členu 258/I KZ in se mu po prvem odst. 258. čl. KZ ob uporabi omilitvenih določil iz 2. tč. 42. čl. in 4. točke 43. čl. KZ i z r e č e 80 (osemdeset) dnevnih zneskov, to je 102.000,00 (stodva tisoč) SIT denarne kazni.

To kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 2.550,00 SIT, določilo en dan zapora.

Po čl. 69/II KZ se obdolžencu odvzame potna listina Republike Slovenije št. BA ..., izdana dne 29.3.1999 na ime E. D..

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi Š. D. iz razlogov po 1. tč. 358. čl. ZKP v zvezi s 14. čl. KZ oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po čl. 258/I KZ, v skladu s takšno odločitvijo pa je bilo tudi odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun.

Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, ki uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. tč. prvega odst. 372. čl. ZKP ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožnem predlogu in mu izreče ustrezno kazensko sankcijo, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno obravnavo in sojenje.

Višji državni tožilec je predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z oceno pritožnice, da v obravnavanem primeru ni moč uporabiti določbe 14. čl. Kazenskega zakonika (KZ) glede ocene, da naj bi šlo za dejanje majhnega pomena. Okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe pri ocenjevanju, da naj bi šlo za kaznivo dejanje majhnega pomena, so lahko le pomembne olajševalne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, nikakor pa ne more iti za situacijo, kot jo ima v mislih zakonodajalec pri nekaznivosti sicer storjenega kaznivega dejanja. Prav ima zato pritožnica, ko opozarja, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje t.i. intelektualne falsifikacije, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let in ki ga je obdolženec storil z najvišjo krivdno obliko - direktnim naklepom. Nedvomno se je obdolženec na storitev kaznivega dejanja posebej pripravil, ko si je pred načrtovanim potovanjem v ZDA izdelal ne le načrt, kako bo na goljufiv način v odnosu do upravnih organov omogočil svojemu sorodniku - beguncu M. N. potovanje v ZDA, pač pa tudi po storjenem kaznivem dejanju odpravil zanj negativne posledice, ko bi, kot je povedal v svojem zagovoru, potno listino uničil in "dal delati novo". Tudi po oceni sodišča druge stopnje takšno ravnanje obdolženca dokazuje, da je popolnoma nekritičen do svojih ravnanj, pri čemer ni mogoče prezreti, da se prav s potno listino državljani Republike Slovenije izkazujejo v tujini, da so kazniva dejanja v zvezi z zlorabami slovenskih potnih listin v skokovitem porastu, s tem pa se tudi manjša stopnja zaupanja v verodostojnost in kredibilnost države same kot izdajatelja potne listine. Zato se ob sicer pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po čl. 258/I KZ, ni mogoče strinjati z nadaljnjim razlogovanjem istega sodišča, da je ravnanje obdolženca majhnega pomena, ker je obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja vodila zgolj in izključno želja, da bi mlademu človeku, ki se je znašel v težkih življenjskih razmerah, omogočil lastno eksistenco in človeka dostojno življenje. Čeprav po prepričanju sodišča prve stopnje obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja ni vodilo koristoljubje ali kakšen drug zavržen motiv, pa je jasno, da bi bilo mogoče enake cilje doseči tudi na legalen način. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, na kakšen način je sedaj obdolženčev sorodnik M. N. odpotoval v ZDA, vsekakor pa je država Slovenije imenovanemu že s priznanjem statusa begunca pomagala, to pomoč pa je obdolženec s svojim ravnanjem nedvomno zlorabil, v zmoto glede statusa in državljanstva M. N. pa je očitno imel namen spraviti tudi obmejne organe ZDA s predložitvijo potne listine, ki je bila predmet tega kazenskega postopka, kar pa so mu preprečili nemški obmejni organi na letališču v Frankfurtu, kot vmesni postaji na poti v ZDA.

Ob povedanem zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo pri utemeljevanju uporabe instituta neznatne družbene nevarnosti, nudijo osnovo za uporabo omilitvenih določil ter je zato pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo zgolj denarno kazen, pri čemer je glede na datum storitve kaznivega dejanja bilo prisiljeno uporabiti določbo nenoveliranega 38. čl. KZ. Ob upoštevanju znanih podatkov o obdolženčevem osebnem dohodku (65.000,00 SIT), treh nepreskrbljenih otrocih in nezaposleni ženi, izračunani dnevni znesek (975,00 SIT) ne dosega zakonskega minimuma iz četrtega odst. navedenega čl. KZ. Zato je sodišče druge stopnje dnevni znesek izračunalo tako, da je upoštevalo podatek o zadnji uradno objavljeni povprečni mesečni neto plači na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (114.768,00 SIT za mesec april 2000), po kateri znaša torej dnevni znesek 1.275,00 SIT. Ob upoštevanju predpisanega razpona denarne kazni, ki znaša odmerjena v dnevnih zneskih lahko najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov in ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje, kot razlog za uporabo instituta neznatne družbene nevarnosti, je sodišče druge stopnje izreklo obdolžencu 80 dnevnih zneskov ali 102.000,00 SIT denarne kazni, ki jo bo moral obdolženec plačati v roku treh mesecev.

Ker je bila potna listina pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja, jo je sodišče obdolžencu odvzelo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obdolženec dolžan plačati, temelji na določbah 92. čl. ter prvega odst. 98. čl. ZKP.

Pravni pouk: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba (3. tč. prvega odst. 398. čl. ZKP) v osmih dneh od prejema pisnega odpravka. Pritožba v dveh izvodih se lahko vloži pisno ali ustno na sodni zapisnik, šteje pa se za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka poštno priporočeno. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.