Jedro

Pritožnikove trditve se nanašajo deloma na ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni mogoče upoštevati glede na to, da ne uveljavlja tega pritožbenega razloga. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo sodišča prve stopnje pravilno uporabilo. Ugotovilo je, da je prišlo do plačila računov z zamudo in je zaradi tega tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti, ker so le te objektivna posledica zamude.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi in s tem ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 122.915,50 SIT s pripadki, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za znesek 517.195,00 SIT s pripadki pa je zavrnilo in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in v obrazložitvi med drugim trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama ni priznanja predstavnika tožeče stranke, o nastanku škode. Toženi stranki je škoda nastala, računi že kot glavnica niso bili v celoti utemeljeni in tožena stranka ni dolžna v celoti plačati glavnice, še toliko manj obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako pa ob preizkusu sodbe prve stopnje, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni našlo. Pritožnikove trditve se nanašajo deloma na ugotavljanje dejanskega stanja, kar ni mogoče upoštevati glede na to, da ne uveljavlja tega pritožbenega razloga. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo sodišča prve stopnje pravilno uporabilo. Ugotovilo je, da je prišlo do plačila računov z zamudo in je zaradi tega tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti, ker so le te objektivna posledica zamude, kar je pravilno. Tega niti v pritožbi pritožnik ne izpodbija. Uveljavlja, da bi glede na sklenjen dogovor tožena stranka ne bila dolžna plačati obresti. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tak dogovor ni dokazan in zato je pravilno zaključilo, da ga ni mogoče upoštevati.

Čim pa je tako, je tožena stranka svojo obveznost zaradi zamude plačila dolžna izpolniti. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno ugotovilo, da je odškodninska terjatev za plačilo 517.195,00 SIT po nasprotni tožbi zastarala. Ker tudi v tem delu ni prišlo do kršitve materialnega prava, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je nasprotni tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po prvem odstavku 353. člena ZPP.